Šinobusi: Ljubav i dalje diše

0 70

“Šinobusi bi lahko izpeljali povsem retro zveneč progresivno rockovski album, vendar, pa se raje zadržujejo v krajših in kompaktno aranžiranih skladbicah, v katerih je združeno prav vse.”

Založba: PGP RTS
Datum izida: marec, 2017
Produkcija: Darko Varga
Dolžina albuma: 45.33 min
Zvrst: Progressive Rock / Blues / Art Rock / Pop


Peti studijski album novosadskega kvinteta Šinobusi,  po petnajstih letih kljubovanja! Končno v rokah tudi slovenskega glasbenega medija čeprav je od marca 2017, ko je uradno izšel, preteklo kar precej Save. Skupina, ki velja za absolutnega glasbenega posebneža, za neverjetno pristen stik starih časov rockovskega pionirstva. Po slabih treh letih in pol, od kar je konec leta 2013 izšel predhodnik »Nebo od skaja«, prihaja torej »Ljubav i dalje diše«. Že Black Sabbath so nekoč govorili na albumu »Cross Purposes«, da je vse kar ti ostane na koncu človečnost, Šinobusi, pa verjamejo v osnovno vodilo ljubezni. Oboje je seveda močno prepleteno.

Šinobusi so skozi leta postali sila cenjena in prepoznana skupina, ne le na domačih tleh, pač pa jim je to priznanje podelila tudi slovenska publika. K nam se redno in zelo radi vračajo, njihovi energični koncerti pa veljajo za pojem velike izvedbene perfekcije. Album odpira buditeljska U nevreme, ki takoj opozori na to kako slikovito in močno kemijo poseduje glasba te skupine. Glasbo, ki jo ustvarjajo Šinobusi sicer nikakor ni lahko opisati. Nemara je še najlaže, če ji nadenemo široko oznako kot, da gre svojevrstno mešanico bluesa, rock’n’rolla, popa in progresivnega rocka, z možnimi žanrskimi odkloni seveda (jazz, swing, psihadelični rock), saj je skupina naklonjena nenehnemu eksperimentiranju z zvokom in aranžiranjem. Kvintet je nenehno na odru in uigranosti mu ne manjka, prav tako pa ne izjemne  kreativne pronicljivosti.

Če je »Nebo od skaja« (december 2013) deloval kot album daljših točk, ki so bile res razkošno aranžirane, je na albumu »Ljubav i dalje diše« skladb sicer več, so pa, z izjemo progresivno-psihadelično rockovsko obarvane Crna dirka, vse po vrsti znatno krajše, zato po večini nagovarjajo neposredneje, vendar pa posedujejo ves lesk prepoznavnega avtorskega šarma te skupine. Na albumu je znova nekaj lucidne in šegave veseloigre, kot je to prvikrat izdatneje nakazano v blues-boogie swinganju znotraj skladbe Preko polja, pa u brda, ki je pravzaprav malo posvetilo vsem prekrasnim ljudem od Srbije pa do Slovenije, ki so skozi leta izkazali veliko podporo skupini.  Naslednji moment šegavosti je na točki št. osem, kjer bend ne skriva niti svoje pobalinske narave, ko se loti v kabaretni jazz swing zagledano Dečaci. Nenad Patković, ki sicer prispeva tudi vse klaviature, lahko igra na kitari vse. Do konca utrgan glasbenik. V pozitivnem oziru seveda. V ekipo vnaša popoln element presenečenja. V smislu, da vleče v siceršnjo idejno kompaktno formatiranost točk prehodne okraske, ki odzvanjajo retro-nostalgično in ki jih na novih ploščah v post milenijskem obdobju ne pričakuješ od glasbenikov njegove generacije. Zato delujejo Šinobusi večkrat kot nova zgodba o starem dobrem blues rock’n’rollu, izgubljena v času in prostoru. Ko lahko zmotno misliš, da so za instrumentarijem ljudje, ki izhajajo iz vrst rock pionirstva,  toliko pristne preslikave staroselske zvočnosti premorejo na svojih izdelkih.

Posebna zgodba je izpovedna moč poezije Milana Koraća. Milan je sicer vokalist, ki ima kot nalašč izdelan vokalni karakter za petje pop glasbe in njegov vokal vselej nekoliko »omehča« strukturo skladb, tudi ko je kitarski rif bolj jedrnato zaznan, kot npr. v Začaran krug, ki je najtrša skladba albuma.  Mid-eight pasaže, izhodni ali vhodni deli v točke, so lahko pretkano zasoljene z dialogom ustne harmonike in kitare. To znajo Šinobusi vedno zelo dobro izkoriščati in s tem dvigujejo dinamiko samih točk. Medsebojna spravljivost oziroma krepostno zaznavanje  obeh elementov je naravnost čudovito, prodorno in pečatno. Na albumu sta dva instrumentala. Prvemu, to je HOP, je aranžma prirejen tako, da v njem kraljujejo orglice, v drugem in sklepnem, to je Vučedolska, pa prevzema pozornost izjemna figuracija kitarske finomehanike Nenada Patkovića  in deluje nadvse nostalgično, hrepeneče in kot sklepni komad mjuzikla za poljubni film.

Klaviature dajejo občasno nek oddaljen sentiment psihadeličnosti (recimo Crna dirka v dualnosti klaviatur in z bas nogo podkrepljenim ritmom, deluje na momente Doorskovsko), vendar pa je po drugi strani izredna pretkanost kitarske igre Nenada Patkovića element, ki potiska izraz skupine temelječ na bluesu, prej v polja progresivnega rocka , kot je to nakazano v naslovni skladbi albuma, ki pa ji ne manjka niti mistike in koprnenja. Tudi skladba Iz drugog života je skladba, kjer je bend znova neverjetno posrečeno ujel tisto mistiko in melanholijo v retro gravuri recepture rocka sedemdesetih. Znova so tu triki, ki v harmonijah kitarskih linij spominjajo na pironirske trike starih dobrih Wishbone Ash iz obdobja albuma »Argus«. Šinobusi so na trenutke prav nori trip k retro rock nostalgiji sedemdesetih. Tudi ustna harmonika deluje tu v svojem vložku povsem vzneseno, ko vzdržuje otipljivo melodijo nad dano frazo. Vse je podrejeno gradnji atmosferi in izraznosti golega, to je prvinskega občutka, pri čemer deluje medsebojna komunikacija petorice visoko senzibilno, mehkobno čutno in instinktivno.

Nov superioren album torej. Na njem se postavljajo Šinobusi prvikrat v karieri kot entiteta, ki je v avtorskem oziru pisanja komadov delovala družno. Ves kvintet je prispeval ideje, pod avtorje tekstov pa se poleg večinskega Milana, podpisujeta še Peđa in Đorđe. »Ljubiav i dalje diše« deluje bolj kompaktno, bolj fokusirano, bolj »old school pop-rock-blues«, a kompaktneje. Komadov je več, vendar so neverjetno pretanjeno aranžirani. Nad vsem je treba imeti v uvidu, da je bend preposlušal ogromno glasbe, obenem pa preigral v tem formatu kvinteta ogromno koncertov. Poleg tega, da gre za odlične glasbenike, so le to za povrhu vsega neverjetno izkušeni. Obenem gre za velike prijatelje, ki so kot bratje in dihajo kot eno. To slogo čutiš v neverjetni kemiji in 100% organski zvočni naravi izdelka, ki je posnet analogno in po vzoru odigranega koncerta ter snemanja »in one take«. Album deluje koncertno in ko stopijo Šinobusi na oder, je ta »organskost« toliko bolj grabežljiva, glasbena substanca pa še bolj privlačna. Bend, ki se ga obvezno posluša v živo in album, ki raste k srcu z več rotacijami, odzvanja edinstveno in neponovljivo in album, ki se ga ne moreš naveličati.

Šinobusi bi lahko izpeljali povsem retro zveneč progresivno rockovski album, vendar, pa se raje zadržujejo v krajših in kompaktno aranžiranih skladbicah, v katerih je združeno vse. Neverjetna muzikalična privlačnost, močna poezija Milana Korača z vražjim občutkom za presunljivo rabo metafor, ravno pravšnje nenehno lucidnega medsebojnega dialoga instrumentalnih gradnikov, ter nad vsem neverjetna kemija in medsebojno zaznavanje kvinteta. Trinajst skladb torej, izpiljenih do svojega izpovednega maksimuma. Ljubezen torej diha dalje! In naj takšna tudi ostane.    

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 10 / 10

Seznam skladb:
1. U nevreme
2. Preko polja, pa u brda
3. Čudno voće
4. Ljubav i dalje diše
5. Boka
6. Začaran krug
7. Iz drugog života
8. Dečaci
9. HOP
10. Genetski modifikovana osećanja
11. Pauk tišine
12. Crna dirka
13. Vučedolska

Glasbeniki:
Milan Korać – vokal, kitara
Nenad Patković – kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Stefan Stefanović “Gile” – ustna harmonika
Predrag Dmitrović – bas kitara
Đorđe Bubnjević – bobni, tolkala, spremljevalni vokal


Šinobusi – Ljubav i dalje diše (uradni zvočni zapis)
Šinobusi – Preko polja, pa u brda (uradni video)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X