Kraj: New Age / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 01.11.2007
Število obiskovalcev: 0
Cena karte: 18,00€
“Stari, Skid Row bojo novembra v Trevizu, ejga!” mi je neznani osebek šepnil pred kakima dvema mesecema. Skid Row? Hm… . Skidi so namreč skupina, ki sem jo v srednji šoli poleg Guns N’Roses poslušal do onemoglosti, rezultat pa je še danes viden na velikem našitku hrbtnega dela moje jakne. Ampak, po odhodu Sebastiana Bacha in dveh podpovprečnih albumih sem močno premišljeval, če naj se na koncert sploh odpravim… Hitro previjanje dva meseca naprej, ko sem skupaj z dvema sotrpinoma in dvema sotrpinkama (Blex, Hellfucker, Danaja in Aljana – odlična ekipa ste bili) v posebej zato namenjeni plehnati škatli na štirih kolesih in ob zvokih najrazličnejše kitarske godbe, že fijakal v deželo pic, makaronov in prevelike porabe smrdeče briljantine. Ob pomoči “gps” navigacije je bilo lociranje kluba mala malica tako da smo tja prispeli skoraj prvi, že ob 19.00h in imeli tako veliko časa za uživanje hladnega s seboj prinesenega hmeljnega napitka. Kmalu so se nam pridružili še nekateri sonarodnjaki in malo po deveti uri zvečer (ki je bila sicer označena kot začetek koncerta) smo lahko vstopili v klub, ki se je do nastopa predskupine Side One okoli desetih zvečer že dodobra napolnil.
Mladi Italijani so že od začetka pokazali kaj in s kakšnim namenom igrajo- čisti “kickass sleaze rock’n’roll”. Dolgi lasje, rute, Gibson kitare, “gang” refreni, udarni in nobene laganice so glavne značilnosti benda, o katerem pred tem nisem vedel prav nič, po njem pa tudi ne dosti več, saj je pevec, ki mu med komadi angleščina ni povzročala nobenih težav, publiko nagovarjal izključno v italijanščini. Pred koncem jo zažgali še rahlo “Sisters of Mercyjevsko” obarvano White Wedding Billy Idola, nakar so začeli ekspresno pospravljati oder. Na splošno so pustili zelo dober vtis in sem bil nad njimi pozitivno presenečen.
Sledila je dolga priprava odra (očitno imajo Skid Row zgolj enega roadieja?) in ob 23.20 sem že kar glasno bentil, saj sta bila prerivanje in vročina v prvi vrsti neznosna, čakala pa me je še dolga vožnja nazaj. Tedaj pa so udarili-eni in edini Skid Row! Z Makin’ A Mess je New Age takoj zajel vsesplošni delirij, ki so ga takoj podžgali še Piece of Me in Sweet Little Sister. Triple Treat s prvenca za predjed torej! Skupina je na odru uigrana, delovna in po vseh teh letih še vedno lačna – Johnny Solinger vedno znova dokazuje, da v tem trenutku ni zgolj dostojna zamenjava za legendarnega Sebastiana Bacha, temveč muhastega lepotca trenutno prekaša v vseh pogledih. Nad njegovo vokalno predstavo ni niti najmanjše kritike, vsa višina in moč vokala, ki sta pri predhodniku že močno načeti, pa sta pri tem fantu še nedotaknjeni, tako da mu manjka le Sebastianov kultni status, ki pa ga na žalost verjetno ne bo nikoli dosegel. Poleg njega oder najbolj zaznamuje Scotti Hill, ki je oblečen zgolj v ¾ vojaške hlače in klasične “alstarke” ter z markantno frizuro, katera se od 1989 na videz ni nič spremenila divja gor in dol po malem odru, skače in ob vsem tem redkokdaj zgreši kak ton. Rachel Bolan s svojo “I-wanna-join-blink182” frizuro deluje nekoliko komično, vendar nezgrešljive bas linije in “sick lead” vokal na Pscyho Therapy še vedno dajrjo jasno vedeti, kdo je kdo na odru. Namesto Snake Saba, ki je zaradi težav z oblastmi bil prisiljen ostati v ZDA, je na drugi kitari Hair Of The Dog kitarist Ry Cott, ki pa tako vizualno, kot z načinom igranja in izbrano sekirico tvrdke Gibson dobro nadomešča ustanovitelja benda, ki se po Johhnyjevih besedah želi čimprej vrniti vanj. Za bobni pa sedi mladenič, čigar ime sem preslišal. Fant je vizualno s “čupico” in številnimi tatuji po vsem telesu produkt nove emo šole ZDA toda, ko se usede za baterijo, ugotoviš da gre za žival, ki ji ni para – z energičnostjo, podžiganjem publike in “groovom” se lahko postavi ob bok samemu Tommy Lee-ju, ki velja za alfo in omego bobnarjev dotične zvrsti.
Za malo sestrico pa je sledil prvi pravi vrhunec večera – legendarna 18 And Life, saga o mladem izgubljenem uporniku, ki je Skide leta 1989 v trenutku lansirala med največje “hard’n’heavy zvezde”. Njena moč se je pokazala tudi ta večer, saj se je perfektno izvedeni Solingerjevi izvedbi pridružilo kompletno občinstvo kluba. Sledila je mešanica starega materiala (Big Guns, Monkey Buissnes, I Remember You, ob kateri sem se blaže stiskal k svoji najdražji 
, že prej omenjena Pscyho Therapy in presenečenje v obliki Beat Yourself Blind s plošče Subhuman Race) in novejših stvaritev (Another Dick in the System z zadnje plošče, New Generation z “Thickskin”). Sledil je prvi bis s skladbama “Disease” z zadnje plošče in Get the Fuck Out z legendarne “Slave to the Grind” nato, pa je skupina spet zapustila oder. In vendar. “There’s one more song you come to a Skid Row show to hear.” Rememeber, no matter how old we are, we’re always gonna be the Youth Gone Wild!” je morda najmarkantnejšo skladbo zasedbe predstavil Johnny in spodbodel publiko v še zadnji stampedo.
Kaj reči za konec? Skid Row so definitivno nov band, a morda gre za naravno evolucijo. Odrezati rak rane skupine in jih nadomestiti z zdravimi členi. Koncertno pa so Skid Row še vedno brez dvomov sila, katero je treba jemati nadvse resno.Upajmo, da bodo to še kdaj pokazali na kakšni novi studijski plošči.
Galerija slik
