Kraj: Bluesiana Rock Caffee / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 01.11.2007
Število obiskovalcev: 130
Cena karte: 25 eur
Druga faza dvodnevnega RockLine desanta na Bluesiano se je uspešno končala z nastopom vročekrvnega srbskega fenomena Ane Popović, enaintrideset letnega bisera balkanske rokerske scene, sicer pa z razlogom že dolga leta stalnice evropskih kot tudi svetovnih glasbenih odrov. Ana Popović namreč nikoli ni bila le še ena v vrsti postavnih ženšč kobiljega kalibra, ki prosti čas povprečnega glasbenega konzumenta zapolnjujejo z intenzivno poudarjenim tresenjem, gledano skozi prizmo paritvenih procesov, pomembnejših elementov človeške anatomije. Že res, da je mladostna Ana s svojim stasom med obiskovalci koncerta med predstavnicami nežnejšega spola poskrbela za temeljit osip, kot tudi drži, da se v Bluesinai že dolgo ni tako svetlikalo od prekomerne aktivnosti fotografskih bliskavic, a vseeno si upam trditi, da se je večina med nami veselila predvsem spontanosti še enega nepozabnega glasbenega večera, za katere je Bluesiana že davno postala sinonim.
Ana Popović se je poleg izjemne glasbenice izkazala tudi kot obetavna kandidatka za disciplinsko tovarišico. Na primer: legije žrebcev, ki so z blitzkriegovskim navdušenjem in natančnostjo okupirali najboljše pozicije, so se pod njeno taktirko izkazale kot izredno discipliniran kolektiv nepotešencev. Njihova telesca so že dolgo pred začetkom koncerta tvorila poslušen in zanimivo oblikovan polkrog kakšnega meter in pol obsegajočega radiusa, ki je, kot se je izkazalo kasneje, v večeru maratonskega šopirjenja v razkazovanju avtokratskih teženj posameznikovih ponosnih samo stoječih elementov, izkazal kot učinkovita blažilna cona (kakšen centimeter bližje bi se namreč že lahko izkazal kot usodnega za pevkine organe vida). Pa pustimo te gejevske čenče. Čeprav za marsikoga nekakšna novodobna Belinda Carlisle ali še huje Shania Twain, saj v očeh večine pretežno moške populacije, ki je v četrtek zvečer preplavila Bluesinano nedvomno v težkem pričakovanju vizualnega naslajanja nad lepo izoblikovanim telescem mlade Beograjčanke, je Ana vsekakor več kot le objekt vreden bahavo mačističnega spolnega obravnavanja. Gre za izjemno samozavestno deklino, ki do glasbe goji nenavadno agresiven, kot ob pravih trenutkih tudi skoraj da materinski odnos, kar priča o dekletovem izjemno dobro razvitem čutu za izražanje, kateremu pa do recimo temu perfekcije vseeno manjka ščepec pravega žmohta, štime oziroma če hočete pravega karakterja. Anina glasbena govorica je temu primerno na trenutke zgolj površinsko obravnavanje soul, jazz na trenutke celo country, predvsem pa tradicionalnih bluesovskih okvirov. Manjko izrazne globine Popovićeva učinkovito kompenzira z briljantno tehniko in seveda videzom, kjer pa moram ponovno poudariti, da ostaja relevantnost slednjega povsem zanemarljiva.
Glasbeni večer, ki ga je za nas pripravila prelestna Ana je bil pravzaprav pretežno blues orientirani program, nekje na sredini prelomljen v dve kar uro in pol trajajoči seriji intenzivne kitarske igre, razgibanega basovskega žongliranja in bolj kot ne predvidljivega orglarskega čarovništva, vseh treh elementov združenih v kompaktno, močno strnjeno glasbeno podobo. Moč slednje je skoraj v celoti grajena na avtorskem materialu, ki ga je Ana po kraljevsko dostavljala v velikem slogu. U Complete Me, Love Me Again in How’d You Learn so že v uvodu dodobra razburile domišljijo, da na novo prerojenih lovskih instinktih razgretih jodlarskih samcev sploh ne omenjam. Sledila je Hungry, lep prikaz Aninega drznega rokovanja s starimi bluesovskim triki, na primer z raznimi ostro diktiranimi dinamičnimi preobrati, bliskovitim preskakovanjem tempa in podobnimi ukanami primerno zakamufliranimi v na prvi videz izvirno melodično retoriko, ki so po pričakovanju preslepili večino navzočih. Vrhunec bombastičnega blues rokerskega eksperimentiranja prve polovice nastopa je predstavljalo največje presenečenje večera, nenavadni, skoraj da polka/blues T – Bone Walkerjeve The Hustle Is On.
V drugi polčas večera je Popovićeva vstopila lahko bi rekel da z rezervno postavo. S previdno Doubt Everyone in My Favorite Night so do močnejšega izraza prvič prišla študijska leta Aninih jazzovskih avantur na Nizozemskem. Prefinjenost in močno poudarjena komunikacija Anine zasedbe dobivata nove razsežnosti z dominantnima Night By Night in Between Our Worlds, svojevrstna emocionalno eruptivna maksima pa je Bluesiano stresla ob epskem inštrumentalu Navajo Boom, Aninem posvetilu tragično preminulemu heroju blues glasbe Stevie Ray Vaughanu, kjer smo bili pravzaprav prvič priča neverjetni čutnosti kitaristkinega glasbenega izraza! A zato toliko bolj dobrodošli. Čeprav njena zunanja podoba s pojmovanjem bluesa resnici na ljubo nima dosti skupnega, je Ana danes verjetno ena redkih žensk, če ne celo edina, ki premore dovolj poguma za zadovoljivo spopadanje s predrznim, odrezavim in skrajno nesramnim karakterjem blues glasbe. Ko se s Hold On in lirično zabavno My Man strasti ponovno umirijo, oziroma vrnejo v ustaljene vode, ostane veličina Aninega početja očitna. Prava žestoka žena!
besedilo: Daniel Pavlica
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1.U Complete Me 2.Love Me Again 3.How’d You Learn 4.Hungry 5.Is This Everything 6.Recall The Days 7.The Hustle 8.Change My Mind 9.Doubt Everyone 10.My Favorite Night 11.Bring You’r Fine Self 12.Love Fever 13.Night By Night 14.Long Way Home 15.Between Our Worlds 16.Navajo Moon 17.Hold On 18.My Man
Galerija slik
