Sladka Boss tweest bolečina z Boss Tweed na Ortofestu (2008)

Kraj: Orto Bar / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 02.04.2008
Število obiskovalcev: 60
Cena karte: 7,00€

Boss Tweed, ta zanimivi Brooklynski trio iz New Yorka, ki igra izredno privlačno mešanico bluesa, rockabillyja, surfa in rock n’ rolla, je skupina kakršne redko srečujemo na koncertnih odrih Slovenije. Trio se je mudil na krajši slovenski koncertni turneji  s skupno štirimi koncertnimi termini (v sklopu širše evropske), v kateri ni zaobšel tudi nastopa na tradicionalnem Ortofestu v Ljubljani.

Gre za trio s povsem izvirnim slogom, ki krasi njihov avtorski repertoar, prekaljene glasbenike, ki se zunaj Boss Tweed udejstvujejo in povezujejo znotraj različnih glasbenih projektov ali drugih žanrskih skupin, zato o visokem pedigreju posameznih članov ekipe Boss Tweed niti ni vredno zgubljati besed, vseeno pa je dobrodošlo, da poudarimo nekaj “osnovnih dejstev”. Srce in duša skupine je šefica Carolyn Sills, ki je pevka s posebnim šarmom in karizmo in njen zapeljivo čuten, erotičen soul glas, ki ne skriva hrepenenja in bolečine, je eden najpomembnejših karakteristik zunanje podobe Boss Tweed. Družbo ji delata simpatični kitarist Gerard Egan, prefinjen mojster tehnike igranja, kar se tiče združevanja prvin rock n’rolla, rockabillyja in bluesa na svoji Gretsch Hollowbody kitari in vsestranski bobnar Eric Reed.

Nadaljevanje s pozibavajoče strastno in bolj melodično Bottles & Cans prav tako z EPja “Lie to Me”, je naglo prestavila intenziteto igranja v višjo prestavo. Z zanimivim križanjem surfa in rock’n rolla s katero je Carolynin vokal podložil Gerard, je tako kitara opozorila, kako pomemben faktor temeljenja osnovne podobe (poleg vokala) Boss Tweed je. Predvsem je Gerard s svojim prefinjenim zvokom tisti faktor, ki je fantastično oživil pozna petdeseta in zgodnja šestdeseta z naravnimi, kovinsko doneče globokimi toni. Osnovna platforma skladb ni tako zaguljena, kar se akordov tiče, vendar pa je Gerard vseskozi navduševal z vnosom najrazličnejših trikov, ki so razbijali šablonsko predvidljivost uporabe fraz osnovnih kitarskih prijemov in jo tako na tak način upravičevali. Glavnino te magije je dosegal Gerard z uporabo tremela, ki je deloval na njegovi prelepi Gretsch oranžni lepotici, kot masivna medeninasta vratna kljuka babičinega trezorja na podstrešju od Boga pozabljene zidanice tam nekje sredi tolminsko kobariškega hribovja. K vsej stvari je pristopal z izjemno kontrolo, mehkobo in čutnostjo. Nikjer kančka sladila. Raznoliko igranje z žmohtom, zlasti je jemalo sapo to fuziranje elementov blues melosa ter dodajanja surferskih viž, nekajkrat pa je možakar tudi rockersko urezal svoje tone. Gerard, kadar ni z Boss Tweed, namreč nastopa v “Guns N’ Roses tribute to” skupini, imenovani Mr. Brownstone, kar prinaša bonus točke k njegovemu vsestranskemu kitarskemu izražanju.

Dejansko so Boss Tweed kot kompaktna trojka potegnili, že samo s svojo posebnostjo, prisotne slušatelje. Delovali so naravno, resnično in zato je ta privlačnost delovala, denimo name osebno, že skorajda hipnotično.

Gerard in Carolyn sta imela pedal efekte postavljene kar na glavah ojačevalnikov in ne na tleh, kot je to sicer v navadi. Očitno sta se predhodno seznanila, da Slovenci radi polivamo pivo kadar se nam trena na koncertih. Sicer pa je nekajkrat ta dvojec opozoril, kako združljiva je tudi njuna raznolika barva vokalov, zlasti na točkah, ko sta se lotila harmonij skupnih duetov (I Never Cared For You). Boss Tweed so svoj glasbeni umetniški artizem potrdili tudi v izvedbi priredb, ki so jih zavili v sebi lastno preobleko. V tem je zlasti zažigala Mona Lisa – orig. Nat King Cole.

Publika je vseskozi držala odločno distanco kakih 3 m oddaljenosti od odra. Temu je botrovalo slabo poznavanje skupine in pa nemara tudi splošni razpoloženjski občutek žalovanja in bolečine, ki ga je ustvarila skupina med svojim nastopom in je preprečeval, da bi glave (in glavice) v dvoranici Orto Bara slučajno postale pregrete ter njih dejanja ušla izpod ratio nadzora. Kljub vsemu so surf in rockabilly ritmi delovali omamno in kaki trije pari so se v drugi polovici koncerta odločili, da pokažejo svetu svoje plesne veščine. Sicer je publika vseskozi ohranjala dokaj hladno distanco do skupine, celo med premori ni bilo praktično slišati aplavdiranja, z izjemo v zaključku ko je skupina odigrala dodatek ter zaključila koncert z rockovsko pospešenim venčkom instrumentalov.

Zvok med koncertom je bil za klubsko vzdušje naravnost idealen. Ustvarili pa so ga Boss Tweed v vsega desetih minutah predhodnega “sound checka”, ki ga je nadzoroval bobnar Eric. Med koncertom sploh niso potrebovali tonskega inženirja za mešalno mizo.

Nastop simpatičnih Boss Tweed je pričaral enkratno atmosfero, posebne glasbene ekstravagance, ki jo poseduje le ta skupina. S fuzijo različnih glasbenih vplivov, kar daje skupini potreben manevrski prostor za lasten razvoj in ohranjanje prepoznavne identitete, so glasbeniki soustvarjali izreden dinamični preplet vseh vzdušij ter ga nepozabno oživeli v Orto Baru. Kot rečeno. V trenutku. Povsem svojsko in podkožno zapeljivo.

Galerija slik