Šola zvočne in izvedbene perfekcije edinstvenih Marillion na Dunaju (2018)

lokacija: Dunaj, Gasometer, Avstrija
datum: sreda, 05.12.2018

Marillion veljajo ne le danes, pač pa od nekdaj, za eno najimenitnejši art rockovskih skupin vseh časov, kar jih je dala Velika Britanija. So tudi ena najbolje »varovanih  glasbenih skrivnosti«, ki prihajajo od tam in v stik z njimi navadno pridejo ljubitelji glasbe, ki iščejo zvokovno in komponistično perfekcijo, ki jo prežema vibrantna in z melanholijo, pa tudi tipsko otoško keltsko mistiko večkrat prežeta atmosfera. Marillion so izdali zadnji studijski album »Fuck Everyone and Run (FEAR)« pred dvema letoma. Gre za njihovo skupno osemnajsto studijsko delo, ki je refleksija na obči (in rapidno potekajoči) moralni razkroj človeške družbe in vrednot, kot jo doživljamo v tem »krasnem norem novem svetu«. Družbeno kritični dokument, kakršnega Marillion niso spravili od sebe še od časov albuma »Brave« (1994), lahko razumemo tudi kot izpovedno izrazni »podaljšek« komada Gaza s predhodnega albuma »Sounds That Can’t Be Made«. Publika ga je sprejela z odprtimi rokami, bend pa ga tudi po dobrih dveh letih, ki so se obrnila od njegovega izida, še naprej korenito predstavlja na koncertnih turnejah. V tem oziru se Marillion sploh ne ustavljajo. Igrajo oziroma nastopajo vseskozi. Problem za tistih “pet do šest” slovenskih fanov skupine pa leži v dejstvu, da smo, ko govorimo o koncertih Marillion, od nekdaj prisiljeni na dolga potovanja.

Decembrska turneja v letu 2018 po Evropi je bila naslovljena tudi kot turneja teatrov (Theater Tour), bend pa je tudi na koncertih te turneje, tretjino igralnega časa posvečal aktualnemu studijskemu albumu »F.E.A.R.«. Marillion koncerti so poglavje zase. Kvintet je od nekdaj slovel po svojem zvočnem in izvedbenem perfekcionizmu, zato so pričakovanja obiskovalcev do skupine vselej visoka. In Marillion to svojo visoko kakovostno komponento vseskozi zadržujejo. Gasometer, znamenita dvorana v avstrijski prestolnica, je bila skoraj povsem razprodana. Parter je bil povsem nabit, le nekaj posamičnih stolov je ostalo praznih. Kakih 2200 obiskovalcev si je ogledalo koncert.

Spektakel z Marillion je trajal preko dveh ur, točneje dve uri in deset minut. A preden se je začel, sta nastopila v vlogi posebnih gostov hčerka Stevea Rotheryja Jennifer Rothery in italijanski klaviaturist Riccardo Romano. Taisti Romano je pred dnevi rešil Marillion koncert v nemškem Essnu, ko so morali klaviaturista skupine Marka Kellyja odpeljati na urgenco, saj ga je med popoldanskim joggingom sredi mesta podrl avto, Mark pa si je pri tem poškodoval štiri rebra. Jennifer in Riccardo sta skupaj predstavljala točke Romanovega albuma »B612« ter prihajajočega EPja Jennifer Rothery z naslovom »OPIA«. Posrečena sinteza dveh glasbenih svetov, pri čemer je stal v središču pozornosti čudovit vokal Jennifer Rohtery. Mladenka, ki nosi sicer umetniški vzdevek Sylf, je prevzela s svojo pretanjenostjo in podoživetostjo, krhkostjo ter milino.  Atmosferična, sanjava godba. Mehkih, nežno koprnečih zvočnih nians in komponističnih »premikov«. Lebdenje v keltskem zvočnem pišu. Slabih 40 minut se je torej obrnilo. Za pravega ljubitelja Marillion gotovo predolga doba. Čakanje na Marillion je vselej težko in pri tem gre za skupino, ki je v glasbenem oziru tako posebna, da je ni skupine, ki bi bila ustrezna v vlogi »predvozača« Marillion.

Marillion ostajajo izjemni. V prvem, to je uvodnem, progresivnem epu, dvajsetminutnem El Dorado, je skupina takoj prikazala vso svojo komponistično in izvedbeno žlahtnino. Vselej mirni Rothery na levi strani odra je, kot šef skupine, vseskozi z enim očesom budno spremljal kaj počno njegovi tovariši na odru. Steve ostaja pretanjen v vseh ozirih. Svojevrstni kitarist, v katerem se čutijo vplivi Andrewa Latimerja, še zlasti pa Stevea Hacketta ter Davida Gilmourja, je znova očaral s svojo edinstveno mistično ječavim zvokom kitare, ki se je tako kot vselej, fantastično vezal na šelesteča pregrinjala Kellyjevih sintetizatorjev ter klaviatur. Prodorno rožljavi bas Petea Trewavasa je bil vseskozi jasen in glasen. Tu je vselej izjemno natančni in prodorni Ian Mosley, ki ga skozi mnoštvo činel seveda znova težko opaziš sredi njegove bobnarske trdnjave. Tisti kamenček v mozaiku, ki skrbi v skupini za dober špas, pa seveda prinaša esenca genialnega Stevea Hogartha. Vokalist neverjetne karizme. Po stasu in glasu. Takoj je navlekel nase publiko. Hogarth je pravi vražiček. Že samo kako strelja z očmi, potem pa vsa njegova odrska igra, same gestikulacije, pačenja, vse te grimase… Magnet. Neverjetno nalezljiv je “H”. Takoj je zlezel pod kožo. Dunaj je postal hipnotiziran.

Uvodni dvajsetminutni ep je silno zahtevna kompozicija in njegova interpretacija, pa zahteva zato od kvinteta nenehno strogo zbranost. Oder je bil vseskozi obogaten s filmskimi projekcijami ter igro reflektorjev v živopisanih barvnih prelivih. Dvorana je povsem utihnila od vsega razpoloženjskega opoja. Ljudje so uživali. To omamo pa je presekala v nadaljevanju nenadoma uspešnica No One Can, ki je publiko dodobra zdramila, da se je ob razuzdanem Hogarthu izdatneje vključila v prepevanje nalezljivega refrena. Rothery pri solaži ni vzel v roke National Steel kitare (kot je to na originalnem posnetku). Izreden atmosferični katalizator, ki je torej prebudil dvorano. In ta sedišča. Vsepovsod, do kamor sega oko. Večkrat so namreč delovala povsem odveč. Sledi nafunkiran groovy preskok, ki postavi v središče pozornosti basista Petea Trewavasa, ko se loti bend skladbe Quartz iz izvrstnega »Araknophobia« (1999).  Smo že v drugi tretjini koncerta, ki je bila sestavljen iz »krajših« točk (krajših od deset minut). Bend se je v nadaljevanju znova vrnil na »Holidays In Eden« in presenetil z izvrstno The Party. Melanholija, mistika in občutek svečanosti, obenem pa tudi spokoja. V tej melanholični baladi je briljirala Hogarthova čutnost in vokalno kameleonstvo, po kateri  sicer slovi njegova edinstvena vokalna figura. Publika otrpne, bend pa poglobi melanholijo z drugim presenečenjem večera in skladbo Seasons End, vrhunsko zaključno mini epsko suito vzeto iz istoimenskega albuma izdanega leta 1989.  Pred vstopom v veliki finale koncerta, se je bend lotil (verjetno) najboljše skladbe albuma »Sounds that Can’t Be Made«. To je kar naslovna skladba, ki je svojevrstna kompozicija. Na moč posebna, zato tudi odločno odstopa od ostalih Marillion skladb (gledano skozi diskografski presek skupine), v njej pa prevzemajo pozornost značilne in visoko vibrantne sintentizatorske zavese, za katere je skrbel “H”. Vstopamo v vrhunec koncerta, ko se bend širokopotezno loti še ene izjemno zahtevne in dolge kompozicije. To je epska The Leavers vzete iz aktualnega albuma “F.E.A.R.”. Pečatna epska suita zgrajena iz petih delov, polna atmosferičnih prevratov, preklopov v ritmičnih ključih, nenadnih modulacij in seveda novega teatra vokalnega kameleonstva briljantnega Stevea Hogartha. Atmosfero je bend dodatno intenziviral v nadaljevanju. Ni bilo še konec regularnega dela. Finalni atmosferični krešendo je namreč pripadel izvrstni »Brave« klasiki The Great Escape. Fantastika.

In pri »Brave«« je ostalo tudi v prvem dodatku. Igrajo mar Goodbye To All That? Za prvim delom te skladbe imenovanim Wave, je bend namreč vstopil že v drugega Mad… Žal je pri tem ostalo, pa vseeno. »Brave« je prelomni album Marillion kariere. Z njim so dokončno presekali vezi s Fish ero in se podali novim artističnim prostranstvom naproti, izvedli popolno glasbeno transformacijo ter prenehali iskati hite. Prvi dodatek je sklenila Three Minute Boy, ki je bila odigrana v znatno krajši verziji, kot pred letom dni na koncertu skupine, ki smo si ga ogledali v bolgarskem Plovdivu. Hogarth je s svojim teatralnim pobalinstvom tu publiko »naščuval«, da je kar se da tiho pela linijo »na-na-na-na-na-na«, pri čemer je bilo slišati kar nekaj salv smeha.  Publika je bend priklicala vnovič na oder. Za drugi dodatek, ki je bil namenjen popolnemu odklopu in razvratnemu žur. Marillion so ga odprli z udarnim in hipoma nalezljivim klasičnim hitom Cover My Eyes, kjer je cel Gasometer prepeval famozni »Yeah«. Ta “Yeah” namreč gradi pomemben del te kompozicije. Tej točki pa je naposled le sledil stik skupine z ero delovanja, ko je pri njej prepeval znameniti Deek Dick, vsem bolje znan pod vzdevkom Fish. Sklepno Garden Party je Hogarth teatralno večkrat prepuščal v petju kar publiki, ki se je pri tem zelo dobro odrezala.

Brez besed. Izvrsten zvok, izvrstna produkcija, izvrstna izvedba. Brez slehernih bistvenih opazk. Perfekcija. Na koncertu Marillion slišiš padec igle na tla. Tudi tokrat so prevzeli s svojo atmosferično hipnozo ter izvedbeno imenitnostjo. Medtem, ko se je bend v tej noči napotil proti Madžarski, kjer je bil napovedan koncert v Budimpešti, so fani že popolnoma pokupili vse vstopnice za kar že tri od skupno petih napovedanih Marillion weekendov za prihodnje leto. Res je kot pravijo sami Marillion, da imajo najboljše oboževalce na svetu. No midva pa sva se, za razliko od Marillion po koncertu na Dunaju, premaknila bolj severno. Na severovzhod, kjer sva po uri vožnje dosegla češko moravsko, in že pričela odštevati dneve do 8.12.2018, ko so se Marillion ustavili na zadnjem koncertu svoje evropske turneje, to je v Brnu. A to je že druga zgodba.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. El Dorado: I. Long-Shadowed Sun
2. El Dorado: II. The Gold
3. El Dorado: III. Demolished Lives
4. El Dorado: IV. F E A R
5. El Dorado: V. The Grandchildren of Apes
6. No One Can
7. Quartz
8. The Party
9. Seasons End
10. Sounds That Can’t Be Made
11. The Leavers: I. Wake Up in Music
12. The Leavers: II. The Remainers
13. The Leavers: III. Vapour Trails in the Sky
14. The Leavers: IV. The Jumble of Days
15. The Leavers: V. One Tonight
16. The Great Escape
—dodatek I.—
17. Wave
18. Mad
19. Afraid of Sunlight
20. Three Minute Boy
—dodatek II.—
21. Cover My Eyes (Pain and Heaven)
22. Garden Party