Izvajalec: Vengeance
Založba: Metal Heaven
Izid: year
Trajanje: 45:47
Ocena: 3.5/5
Vengeance, 27. let stara hard rock skupina doma iz Nizozemske, se po treh letih vrača z albumom “Soul Collector”, naslednikom odlično sprejetega predhodnika “Back In The Ring” (2006). Skupina je prerasla v tem času v kvintet. Fantje so dodali v postavo še drugega kitarista Tima Somersa, spremembo pa je doživela postava tudi na bobnarskem stolčku, ki ga po novem greje Erik Stout. Osnovna želja skupine ostaja neizpodbitna. Ostati hrupen in neposreden kar se da. Dve kitari za to sta vedno bolje kot ena. Sploh ko se pojaviš na odru! No za Vengeance pa v splošnem velja, da gre za eno najboljših evropskih skupin, kar se izvedbe koncertnih nastopov tiče.
Fantje ostajajo tudi na “Soul Collector” strastni rock n’ roll drvarji in žagovina ob struženju kitar tudi to pot nekontrolirano leti na vse strani. Vengeance so stari lisjaki, ki so izkušeni in znajo prepričljivo izpostaviti energijo kitarskega vzorca (rock riffa). Ni kalkuliranja. Ko pride ideja za osnovni kitarski riff iz glave na plano, postane tak riff kaj hitro opremljen do te mere, da preraste v skladbo enostavnega, a prepričljivega jezika pristne rock n’ roll ekstravagance.
Tudi “Soul Collector” je tipična Vengeance plošča. Evropski surovi hard rock zvok, z živim produkcijskim prepletom strupeno podvojenega in izpostavljenega kitarskega riff mrcvarjenja, katerega uravnoveša voluminozno zveneča debela bas linija in sunkovito treskanje bobnov. V vse to je vpet avtoritativen in specifičen grleni vokal Leona Goewie-ja, ki daje Vengeance tisti (v morju vseh tovrstnih skupin) prepotrebni pečat prepoznavnosti.
Ne glede na ugotovitve, da gre v bistvu za nadaljevanje izročila “Back In The Ring” (2006), pa je nezanemarljivo to, da je “Soul Collector” drugačna Vengeance plošča. Premore namreč več variabilnosti (med skladbami). Možje ponujajo znova 11. novih skladb, a niso vse po vrsti rock n’roll rušilci, pač pa lahko užijete nekaj več namerno plasirane epskosti v himničnih napevih, ki jo vsebujejo denimo naslovna skladba ali Samurai z namerno vtkanimi orientalskimi vzgibi melodije, kar prispeva k učinkovitemu izpostavljanju drama vzdušja v pesmih, s tovrstnimi občutji, pa se poslušalec sreča že ob otvoritvi plošče s Cross In The Rain (kako posrečen naslov), kjer album v trenutku dinamično vzvalovi. V Cross In The Rain bodite pozorni na fluidno komunikacijo med odsekano neposrednim osnovnim riffovskim motivom, akustičnim prehodom, ki z lahkoto pričara deževno vzdušje in antemično refrenskim napevom.
V srednje instrumentalne dele so pravilom vtkane preproste solaže, ki ne rušijo osnovne kompaktnosti skladb in rdeče niti Vengeance rock žargona jedrnate odrezavosti. V te trenutke so vtkani klasični hard rock razbijači na katere so Vengeance svoje privržence razvadili že davno tega, kot npr. Wait Until Sun Goes Down ali I Never Felt This Way Before, obe s penetrativnim srednje hitrim ritmičnim “driveom”, čemur se ne izogneta v nadaljevanju niti Dance, Dance, Dance ali So Many Times.
Vengeance ne bi bili Vengeance, če ne bi vso stvar obrnili tudi na tire čiste rock n’ roll zajebancije, kar ostaja tudi na novem albumu ena izmed zaščitnih znamk skupine. Solze smeha kar silijo na obraz, ko se spoprimemo s skladbami Rock And Roll band ali MySpace Freak. Nobena nova vest ni, da se skupina rada izraža tudi skozi blues prijeme, kar ji sicer manj gode, zlasti zato ker Goewie-jev vokal postaja v teh trenutkih plošče z grlenim zategovanjem najvišjih linij silno nadležen, domala pijančevski. K sreči verzi zajebancije, uspešno speljejo poslušalca na točko odpuščanja. Načeloma, pa so Vengeance pregroba skupina za rokovanje z bluesom (ah, nič novega za evropski hard rock), zato sta What The Hell Is Going On in zaključna Lean On Me, manj zanimiva trenutka plošče, brez katerih bi, ob preostanku albuma z devetimi skladbami, brez težav preživeli.
Kakorkoli obračamo tudi na “Soul Collector”, ostajajo dejstva za skupino neizpodbitna. Vengeance še naprej dihajo neukročeno in zajemajo zrak s polnimi pljuči adolescenčne rock n’ roll zaletavosti, ki izžareva pristno rock energijo ošabnosti, erogene koketnosti in pripravljenosti, da nam možje v slehernem trenutku zagodejo sočno šalo brezsramne pikrosti, kar spada v sleherni zdravi rock žargon! Priporočljivo užitje za vse, ki ljubite enostavno, surovo in podkožno popadljivo rock ostrino, kakršna tekoče učinkuje s poslušanjem na prvo žogo!
Zasedba
Leon Goewie -vokal
Jan Somers – kitara
Timo Somers – kitara
Barend Courbois – bas kitara
Erik Stout – bobni
Produkcija
Michael Voss
Seznam skladb
01. Cross In The Rain
02. Wait Until The Sun Goes Down
03. Soul Collector
04. Samurai
05. What The Hell
06. Myspace Freak
07. I Never Felt That Way Before
08. Dance Dance Dance
09. Rock And Roll Band
10. So Many Times
11. Lean On Me
