Spandau Ballet in reformacija zlatih dni nove romantike (2010)

0 10

“Popolni baletni obrati oviti v svileno predivo reformacije neke ere davnih dni. Ere, ki zaživi le v trenutkih, ko zaživi z njo odrska magija Spandau Ballet.”

Lokacija: Zagreb / Dom sportova / Hrvaška
Datum: sobota, 27.02.2010


V plejadi ponovnih združitev, ki “pestijo” rockovsko sedanjost, z namenom obujanja nostalgije časov divjih dni letenja mladostne neizkušenosti na oblakih slave, smo pričakali zaključek “faze streznitve in prizemljenja” tudi pri nemara najbolj tipičnih predstavnikih vala nove romantike osemdesetih let. Spandau Ballet. Tudi oni so tržili svoj glasbeni talent ob pomoči izkazovanja “boyband” lepote. Njeno brezmadežnost so s pretkanimi koraki potencirali skozi obvezno “glam-šmink” maškarado, ki pa ni nikdar prekrila občutka visoko ubrane elegance in gosposkega šarma te skupine – tipične predstavnice ere novega vala osemdesetih.

Povpraševanje po koncertih znova združene zasedbe v originalni postavi, ki  je prvikrat po razpadu izpred 19. let znova stopila v jeseni 2009 na koncertne odre Velike Britanije, je dokazovalo, da ljudje še niso pozabili na “baletni rock”. Recimo dvorano O2 v Londonu je skupina razprodala v pičlih 20. minutah. Dvorano, ki je vseeno večja od povprečne slovenske koncertne ute in prenese kapaciteto 23.000 ljudi.

No stara evropska celina, pač ni Velika Britanija. Spandau Ballet se odločijo podati na “The Reformation” turnejo tudi po preostalih evropskih državah in tako jih pričakamo, ne v Ljubljani, pač pa v Zagrebu. Po 21. letih odkar so tretjič in zadnjič nastopili v Ljubljani. In razgled? Ob približno osmi uri zvečer so bile tribune lepo zapolnjene. Do 70% razpoložljivih sedišč. Več sedežev tako ali tako niso odprli. Torej so bila sedišča pravzaprav povsem polna. Vzrok za naval na tribune je ležal v razliki povezani s cenami vstopnic. Cena vstopnice za parter je znašala 50,00€, za tribuno pač 7,00€ manj. A kljub temu je tudi parter postajal iz minute v minuto bolj poln, tako da je bila velika hala Doma sportova do pol devetih, ko so udarili na plano Spandau Ballet, pravo zabavišče, ki je mrzlično pričakalo svoje trubadurje.

Publika se je postarala skupaj s Spandau Ballet. Letniki rojstva tam med letnicama 1960-1980 in zlatim sredinskim rezom števila 1970, je pripeljal glavnino ljubiteljev skupine še iz teenagerskih dni. Pregrinjalo po višini in dolžini odrske konstrukcije, na katero je bil projeciran kratek biografski film o skupini, je v uvodnih nekaj minutah, zakrivalo pogled na oder. Vse oči so bile uprte v to pregrinjalo in spremljale kadre arhivskih posnetkov Spandau Ballet. V skladu s pričakovanji se je takoj utrnilo nekaj globokih vzdihov s strani ženskega dela občinstva. Zastor je nenadoma izginil in pred obiskovalci se je orisal pogled na znameniti kvintet, s pozicijo povsem v ospredju odra in skopo osvetlitvijo nekaj pomožnih “brlivk”! Občinstvo je v šok elementu! V dovrani odjekne gromek odziv!

Pričetek ne bi mogel biti bolje premišljen. Spandau Ballet so nas odstrelili naravnost na pričetek njihove kariere s hitoma To Cut A Long Story Short ter Freeze. Zmes rocka, punka, s primesjo zvokov primitivnih sintetizatorjev ter s plesno “Gary Glitter kuc-kuc” ritmično podlago. Osnova sint popa ali nove romantike. Figuri glavnega pisca in kitarista skupine Garyja Kempa za klaviaturami, kot tudi tolkalista in saksofonista Stevea Normana na kitari, sta prevzemali največ pozornosti, saj ju ne vidiš igrati vsak dan klaviatur (Kemp) ali kitare (Norman). Dejansko pa so Spandau Ballet na tak način v Zagrebu pričarali svoje prve korake glasbene kariere. Skladno s tem, je takšno začetno vzdušje podpihovala tudi namerno šibka in minimalna osvetlitev odra.

Pražnje oblečeni fantje, ki jih je vselej spremljal šarm velike elegance in smisel estetskega kombiniranja odrske igre, šov spektakla, s trendom modne konfekcije dragih oblačil (dobro jutro Bryan Ferry!) , so zavzeli svoje standardne pozicije na odru šele ob tretji skladbi Hghly Strung. Skladba izpostavljenega kitarskega vzorca v kitici in skladba, ki je potrdila (v ducatu mnogih drugih) premikanje skupine  v pop rock vode, z vse bolj pogostim dodajanjem blage soul pričeske, zlasti zaradi barve in sloga petja Tonyja Hadleya. Tu je oder preplavila polna osvetlitev s prelivi in nagajivo igro reflektorskih snopov večinskih odtenkov modre, zelene in bele barvne svetlobe.

Skupina je premetena. Začara te s suverenostjo in samozavestjo. Fantje so enkratni v združevanju odrske igre in briljance same izvedbe materiala. Tony Hadley, ki ni skrival dejstva, da si je v letih odsotnosti izven matične skupine prislužil zajeten podbradek, je še vedno odličen vokalist, kot tudi šarmer, ki zna damam še kako učinkovito popihati na dušo. Skozi stik s publiko pa s preverjenimi pogledi v oči in nalezljivim nasmeškom, je z lahkoto razdiral bariero do publike in potrkal na razvajena in zahtevna srca vseh deklet, družic, ali življenjskih sopotnic. Uživanje v plovbi skozi malho emocij mnogokrat sanjave romantične atmosfere, ki jo je dodatno podkrepil erotični saksofon Stevea Normana, se je navezovalo z družnim petjem refrenov klasik Only When You Leave, I’ll Fly For You, Round And Round, Through The Barricades, Lifeline, Chant No 1, True ter zlasti v dodatku s Fight For Ourselves ter skladbo, ki jo poznajo tudi vsi tisti, ki še vedno ne vedo, da jo izvajajo Spandau Ballet, tako zimzelena je. Gold!

Brata Martin in Gary Kemp sta brez sramu razkazovala nekaj centimetrov višje čelo, ki sta ga pridelala v presledku zadnjih 20. let. Oba Camp-a sta tudi danes agilna odrska igralca, seveda pa je Gary prevzemal pred bratom pozornost, ko se je nekajkrat zlasti v izhodnih delih podal v družbi saksofonov Stevea Normana, na solistične izlete. Ne pretirane, a s pravilno odmerjenim namenom popestritve odrskega vzdušja!  Eden takšnih je bil razpotegnjeni zaključni del skladbe I’ll Fly For You, ki je opozori, da so Spandau Ballet ne le kvintet, poznan po komercialnem uspehu, pač pa v glasbenem smislu predvsem odlični instrumentalisti.

Vonj sentimenta zlatih časov osemdesetih in zategadelj prešerne nostalgije, je izzvala zlasti klasika Round And Round. Predvsem zahvaljujoč projekciji filma na enormnem ekranu v ozadju, ki je nizal podobe skupine na vrhuncu kariere v osemdesetih, skozi izvedbo skladbe.

Spandau Ballet so v lanskem oktobru podkrepili svojo vrnitev na prizorišče z novim albumom “Once More” (2009). Na njem so v nekoliko prestrukturiranih aranžmajih ponudili klasične hite, kot tudi ostale “manj znane” regularne studijske skladbe albumov izdanih skozi osemdeseta. Na to posebno izdajo, ki jo že imajo doma zlasti vsi pravi oboževalci skupine, so vključili tudi dve povsem novi skladbi. Eno izmed teh, to je Once More, so odigrali tudi v Zagrebu. Ne glede na to, da je nastala dvajset let kasneje, se ni bilo mogoče znebiti občutka, da Spanadu Ballet tudi v novem času še vedno, s polno pljučno kapaciteto, dihajo osemdeseta leta. Subtilnejše različice originalov, pa so doživele tudi skladbe “razrahljanih” aranžmajev  Love Like Diamond, pa v nadaljevanju zlasti “Parade” dvojček Always In The Back Of My Mind ter With The Pride. Ob izvedbi slednje sta na odru ostala le Gary in Tony. Akustična kitara v rokah Garyja je dala slutiti, da diši za vogalom po superhitu Through The Barricades. In res. V prvem delu izvedbe tega hita sta bila na odru pevec in kitarist še sama, potem pa so se počasi vključevali na oder tudi preostali člani skupine. Pravi atmosferični preskok je ponudil preklop vodilnega motiva ob verzu “Oh, turn around and I’ll be there…”, kjer je kabaretno modrino zamenjal pravi svetlobni preblisk v dvorani, podkrepljen z enovitim udarcem kvinteta, ki nas je popeljal novemu vzdušju naproti ter v dinamično razgibano nadaljevanje pesmi. To so tisti trenutki, ki dokazujejo, da so Spandau Ballet vešči mojstri, ki znaj izkoristiti sleherno ponujeno priložnost ter jo obrniti v prid poglabljanju odrskega teatra ter zabave.

Hadley se je v eni izmed pavz razgovoril in opravičil občinstvu, ki je moralo čakati več kot 20. let, da se Spandau Ballet znova vrnejo v te loge na koncertne odre! Tony je pel fenomenalno. V trenutkih, kjer skupina kaže svojo moč nizanja kompaktnih in melodično dovršenih, narvno zvenečih figur zvoka, je njegov vokal v čutnosti posebej zapeljiv in intenziven. Svoj talent in značaj odrske figure je kronal v slehernem trenutku s premišljenim gibanjem po odru, vživetim petjem, v katerem ni zaobšel sebi lastnega pečata gravure soul artikulacij. Ravno slednje posebej definira njegov edinstveni vokalni pristop. Nekaj težav mu je povzročala vročina, ki se je sproščala pod reflektorji. Pot je curljal z njegovega obraza v potokih in možakar je moral nekajkrat pošteno obrisati oči, v katere se je neusmiljeno zajedala pekoča sol. Ob koncu koncerta je prejel s strani občinstva zavitek žepnih robčkov in jih tudi teatralno uporabil, kar je sprožalo salve smeha v dvorani.

Spandau Ballet so zlasti v drugem delu stopnjevali svoj nastop z zabijanjem hita na hit. Ko so se vrnili na oder ter dvignili občinstvo s Fight For Ourselves, je bilo jasno zakaj poseduje John Keeble za svojim hrbtom orjaški gong. Divjak je v izhodnem delu skladbe, skoraj prevrnil gong s stojala, tako se vživel v udrihanje po njemu. Tony Hadley je razposajenca Keeble-a predstavil, kot “Mr. Yankeeman” verjetno zato, ker nosi edini v kvintetu na odrih “jeans” hlače. Keeble je teater nadaljeval tako, da se je po zaključku Fight For Ourselves ulegel na stopnišče, ki vodi do podesta njegovih bobnov in tam miroval v uvodnem, mirnem delu skladbe Gold, dokler ga ni pobaral Gary Kemp: “John? Ali si še živ?”. Izvedba Gold je seveda pričarala poglavje zase. Vanjo se je gromovito vključila še zadnjič na koncertu cela dvorana. Dodatne učinke na tolkalih, za katere bi Norman potreboval vsaj še en par rok, pa je izvabljal na klaviaturah dodatni klaviaturist.

Skupina je ponudila vrhunski zvok in vrhunsko odrsko predstavo ter na tak način potrdila, da ni v ničemer zatajila izvora svojih glasbenih korenin, kot ga oriše opus osemdesetih. Brez napake. Tudi oder je nostalgično povzemal elemente odrskih konstrukcij, ki so se jih posluževali v osemdesetih. Dodatni podstavki, stopničke, ograje. Ura tričetrt in polnega druženja z največjimi hiti Spandau Ballet, je dosegla svoj namen. Potrdila je, da so Spandau Ballet, kot dobro vino, ki z leti zori in postaja vse boljše in boljše.

Bolj od osemdesetih pač ne gre. S prikazanim so nam orisali utrinek skritega hrepenenja, na katerega nas še živo vežejo spomini izpred dvajsetih let. Iluzija je za hip postala resnična! Spandau Ballet so še enkrat vzniknili,  kot ptič Feniks iz pepela na pogorišču zapuščine osemdesetih. Čas se je za Spandau Ballet torej ustavil. Popolni baletni obrati oviti v svileno predivo reformacije neke ere davnih dni. Ere, ki zaživi le v trenutkih, ko zaživi z njo odrska magija Spandau Ballet. Upajmo, da čim večkrat.   

avtor. Aleš Podbrežnik
fotografije: Bojan Horvat

Setlista:
1.To Cut a Long Story Short 
2. The Freeze 
3. Highly Strung 
4. Only When You Leave 
5. I’ll Fly For You 
6. How Many Lies 
7. Virgin 
8. Love Like Diamond 
9. Once More 
10. Round and Round 
11. Always in the Back of my Mind 
12. With the Pride 
13. Through The Barricades 
14. Instinction 
15. Communication 
16. Lifeline 
17. Chant No. 1/Paint Me Down 
18. True 
—dodatek— 
19. Fight For Ourselves 
20. Gold


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X