Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Cathedral
Založba: Delta Records
Izid: year
Trajanje: 45:25
Ocena: 4/5
Cathedral so ena izmed tistih kultnih ameriških prog skupin, katere so konec sedemdesetih nepričakovano prehiteli tedanji glasbeni trendi, povezani z upadom zanimanja za progresivni rock, še preden bi si lahko zagotovili trajnejši obstoj na sceni. Za obskurno ameriško prog sceno iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil to kar precejšen udarec, saj je šlo ne samo za izjemno nadarjene glasbenike, temveč eno redkih ameriških skupin, ki je negovala popolnoma evropski skladateljski in zvokovni pristop, zaradi česar marsikdo napačno pomisli, da gre za angleški band. Po stopnji kompleksnosti so bili povsem primerljivi s precej eksperimentalnimi Yezda Urfa in so pogostokrat prekašali improvizacijske odklope bolj znanih ameriških prog vrstnikov na čelu s Kansas, Happy The Man, Todd Rundgren’s Utopia in Ambrosia.
V sedemdesetih so člani Cathedral uspeli izdati zgolj en album, »Stained Glass Stories«, preden so za dolgo časa poniknili v zgodovino. Na »Stained Glass Stories«, ki je bil eden najboljših dosežkov ameriške prog rock scene sedemdesetih, so se na sleherni kompoziciji čutili vplivi vodilne falange britanskega proga na čelu z Yes, Genesis, King Crimson, ELP in Gentle Giant, tako da o Cathedral ni mogoče govoriti zgolj kot o še enem tipičnem ameriškem simfoničnem prog bandu kot so bili denimo Starcastle, ki so prisegali na melodičnost in pogostokrat zveneli kot skoraj popolna kopija Yes. Cathedral so na trenutke zveneli mračno in obskurno, celo kakofonično, medtem ko so med posameznimi ritmičnimi niansami radi uporabljali poliritmiko, podobno kot so to svoje dni počeli Gentle Giant.
Kitarist Rudy Perrone je imel precej podoben slog igranja kot Steve Howe (Yes), medtem ko je bil basist Fred Callan pod očitnim vplivom Chrisa Squirea (Yes), zaradi česar določene sekcije skladb spominjajo na izbrane trenutke z Yes klasik »Relayer« (1974) ali »Going For The One« (1977). Baročni vokal Paula Seala nekoliko spominja na Dereka Shulmana (Gentle Giant), kar pomeni da gre za zelo redek pevski zgled. Edino kar je Sealu primanjkovalo je bila Derekova karizma zaradi česar njegovo petje v čustvenem smislu večkrat zveni nekoliko hladno. Klaviaturist Tom Doncourt, ki prisega predvsem na melotron in tedanjo sintetizatorsko tehnologijo, je bil po aranžerskem in improvizacijskem pristopu najbolj unikaten član banda, medtem ko je bil bobnar z enim najbolj čudaških imen sploh, Mercury Caronia IV, skorajda čisti jazzer.
Produkcija albuma je bila, še posebno za tisti čas, odlična. »Stained Glass Stories« je sestavljen iz dveh daljših del, ki bi se jih lahko pogojno označilo za mini epa ter treh kompozicij povprečne oziroma običajne dolžine (manj kot deset minut) za progresivnorockovsko skupino. Uvodni »Introspect v otvoritvenem delu vsebuje daljšo inštrumentalno sekcijo s številnimi raztresenimi improvizacijami na katerih je moč slišati jazz rock fusion pristop, čeprav Doncourtove dinamične sintetizatorske pasaže in Perronejeve nepredvidljive kitarske variacije hitro dodajo simfoničnorockersko zabelo. Seal v umirjenih sekcijah, ko zavladajo melotronska valovanja, doseže nekaj relativno visokih vokalnih leg, sicer pa je njegova sorodnost z Derekom Shulmanom več kot očitna. Prehodi med umirjenimi in paranoičnimi sekcijami, s številnimi kaotičnimi improvizacijskim vložki, so pogosti in popolnoma nepričakovani. Za precejšnje presenečenje poskrbi akustični zaključek, ki je eden redkih subtilnih trenutkov uvodne kompozicije.
Z zloveščim vzdušjem ovenčani »Gong« predstavlja še en popoln odklop, nekam v ‘sedmo dimenzijo’, kjer band med posameznimi melotronskimi valovanji ne skopari z divjimi improvizacijami, razlomljenimi ritmičnimi variacijami in nenadejanimi časovnimi prehodi. Nekaj subtilnosti vnesejo mogočna sintetizatorska valovanja, zvok kraguljčkov in pastoralni akordi akustične kitare, kjer se na vsakem koraku zazna, da je Perrone skorajda fanatično malikoval Stevea Howea. »The Crossing« se odpre s sakralno začinjenimi zborovskimi harmonijami, ki sovpadajo z imenom skupine, nakar sledi prehod v duhovito sekcijo s hudomušno razpoloženim petjem in številnimi pastoralnimi aranžmaji. Jazzovski prehodi na bobnih in bojevite kitarske improvizacije se odlično dopolnjujejo s tekočimi klaviaturskimi zavesami, medtem ko se band nikakor ne more odločiti ali bi to zelo zanimivo kompozicijo rajši popeljal v epske ali kaotične ambientalne vode. Na koncu se vendarle odločijo za epski zaključek na bazi melotrona.
»Days & Changes« se odpre s Sealovo razglašeno vokalno a capello, ki zveni kot da bi jo odpel med tuširanjem, nakar vpade subtilni kitarski aranžma, čemur sledijo eterične klaviaturske teksture in odebeljene bas linije, medtem ko je bobnarska dinamika vnovič na ravni kake jazz rock fusion skupine. To pot si da klaviaturist Doncourt duška s polaganjem epskih melotronskih zaves in posledično ustvari zares veličastno vzdušje, medtem ko borbeno razpoložena ritem naveza ves čas sili v bolj kaotične sfere. Perrone s svojimi kitarskimi vragolijami ves čas ostaja razcepljen med ‘obema svetovoma’, vendar sčasoma postane pomemben dejavnik vse bolj melodične usmeritve zaključnega dela te razburkane kompozicije.
Zaključni, melodramatični ep »The Search«, ki je obenem najbolj ambiciozen dosežek na albumu, se odpre z epskimi aranžmaji na melotronu in kitari, medtem ko ne manjkajo mogočne zborovske harmonije. Vse skupaj precej spominja na ambientalni utrip kakšne fantazijske sage. V trenutku, ko vpade Sealov teatralno razpoloženi vokal zavlada krajša folk sekcija, nakar Cathedral vse do konca kompozicije stopnjujejo napeto ambientalno dramo, pri čemer se med navdušujočim garanjem ritem sekcije pošteno ‘razpase’ vsesplošno simfonično veličastje in vladavina domiselnih kitarskih improvizacij.
Cathedral so bili na vrhuncu svojih moči povsem primerljivi z najboljšimi predstavniki evropskega prog rocka. Dokaz za to je »Stained Glass Stories«, ki je ena izmed pogostokrat pozabljenih in osamljenih relikvij obskurne ameriške progrockovske scene. Tako kompleksnih, nepredvidljivih in lucidnih izdelkov je v ‘kovačnicah’ ameriških prog bandov sedemdesetih nastalo sila malo, zato so člani Cathedral lahko še danes ponosni na ta redek dosežek. V obdobju, ko je konec 20. stoletja spet začelo naraščati zanimanje za progresivni rock, so se tudi Cathedral počasi začeli ‘prebujati’. Potem, ko so se spet zbrali skupaj, vendar z novim kitaristom Davidom Doigom namesto Perroneja, so leta 2007 vendarle izdali svoj drugi studijski album.
Zasedba
Paul Seal – vokal, tolkala, bas pedal
Tom Doncourt – klaviature, tolkala
Rudy Perrone – 6 in 12-strunska kitara, spremljevalni vokal
Fred Callan – bas kitara, bas pedal
Mercury Caronia IV – bobni, tolkala
Produkcija
Cathedral
Seznam skladb
1. Introspect (12:35)
2. Gong (7:00)
3. The Crossing (5:55)
4. Days & Changes (8:35)
5. The Search (11:20)
