Stanley Clarke – velikan jazzovske fuzije na novem obisku Ljubljane (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 90

“68. letni Stanley Clarke je s svojo ekipo in nastopom v Ljubljani še enkrat dokazal, da je v svoji obrti edinstven, neponovljiv in neulovljivi unikat, njegovi koncerti pa veličastno oziroma spektakularno glasbeno izkustvo.”

Lokacija: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum: torek, 09.07.2019


Prihod znamenitega basista in kontrabasista Stanleya Clarkea v Ljubljano predstavlja za pravovernega glasbenega gurmana vrste obveznega svetega obhajila. Takšnih priložnosti se ne zamuja, niti ne izpušča. Vsega dan za koncertno predstavo njegovega dobrega znanca Marcusa Millerja v ljubljanskih Križankah, smo se torej podali še enkrat v znameniti Plečnikov hram umetniško kulturnega utripa. In že se nad nami znova zbirajo težke kaplje. Bo mar znova mokrilo z neba? Ura je deset preko devete zvečer, legendarnega basista pa so pričakale polne Križanke. Nov odličen obisk. Pa tudi deževati je pričelo. Že spet….

Stanley Clarke je živa glasbena legenda in eden najpomembnejših basistov, ki so na prelomu šestdesetih v sedemdeseta in zlasti skozi sedemdeseta s svojo aktivnostjo raziskovalne komponistične drže,  popularizirali igranje bas kitare ter kontrabasa zlasti v formatu jazz in rockovske fuzije. Return to Forever! Seveda. To je ena tistih skupin torej, ki je na široko odprla nova glasbena prostranstva ter širjave in skupina, ki je za seboj pustila glasbeni opus velikega navdihovanja, nad katerim fascinacija garde novih in novih glasbenikov ne popušča. To je zimzeleni proces in fenomen,ki še kar traja in traja.

V Križanke je Stanley prispel s petčlansko spremljevalno ekipo sledečih imen: Beka Gochiashvili (klavir, klaviature), Evan Garr (violina), Cameron Graves (klaviature), Salar Nader (tabla, tolkala) in Shariq Tucker (bobni). Ekipa je pred tem prevalila izredno serijo skupnih koncertnih nastopov ter je prispela v Križanke resnično »ubrana«, izvedbeno nabrušena in kot brezhibno naoljen stroj, dostavila nepozabno izvedbeno avanturo oziroma koncert, ki te odpelje, začara in polnokrvno osupne. Drugega ob imenu Stanley Clarke niti ne gre pričakovati.

Stanley Clarke je to pot prvič nastopil v slovenski prestolnici s svojo skupino. Pred tem je sicer že nastopil pri nas. Prvič je obiskal Ljubljano davnega leta 1975, ko je z Return to Forever razprodal Halo Tivoli, leta 2009 pa se je vrnil še enkrat k nam. Takrat je nastopil v družbi dveh Return to Forever kompanjonov in sicer pianista Chicka Coree in bobnarja Lennyja Whitea v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Clarke je od nekdaj skrbel za izreden nivo muzikaličnosti znotraj sicer jazzovsko razrahljanih kompozicij ter izpovedno držo, ki je pečatna in zaznavna refleksija njegovih časov pionirstva jazzrockovske fuzije, od koder izhaja. Koncert je odprla School Days, ki jo je bend izkoristil za uvodno ogrevanje in kjer je ekipa hipoma pokazala neverjeten nivo vrtuoznosti, osupljivih ročnih spretnosti ter vrhunsko kemično učinkovanje izvrstnega medsebojnega zaznavanja ter dovršene izvedbene eksekucije. Stanely je že tu nakazal, kaj vse se lahko da spraviti ven  iz bas kitare, ko je kot za šalo preskakoval med različnimi tehnikami igranja bas kitare. Njegova drža zapestja, ki je usmerjena pod pravim kotom na strune, medtem ko je spodnji del roke  v skoraj vodoravni liniji s telesom bas kitare, je absolutni unikat ter so-kreator glasbenikove edinstvenosti, kar mu omogoča neverjetno agilnost. Večkrat je spustil predse bobnarja Shariqa Tuckerja, ki se je tako skozi izredno kinetiko nezadržne sučnosti že uvodoma popolnoma razletel po opnah. Stanley je nekajkrat plasiral z linijami udarjenih akordov otipljiv nivo motivske formatiranosti, kamor se je izvrstno vpel violinist Evan Garr ter z improvizacijami razgibaval točko. Tolkala so krepila izredno ritmičnost, Stanley pa se je v nadaljevanju pomaknil nekoliko v ozadje, prijel za svoj kontrabas in se usedel na barski stol. Tolkala in bobni so zadržali izhodni ritem, ki se je ob zgrajenem motivu Stanleya Clarkea, nadaljeval oziroma polagoma prešel na fantastično kompozicijo jazzovske fuzije imenovano Brazilian Love Affair. Slednjo je ustvaril George Duke in jo je Stanely posvetil prav njemu. Integracija salse oziroma latino ritma je bila zaznavna. Točka dolga preko dvajset minut polna nenadejanih prevratov in neverjetne izvedbene komunikacije, je peljala publiko skozi dež na krilih edinstvenih vibracij tega pretanjenega in dovršenega glasbenika ter njegove tovarišije. Ko igranje basa oziroma kontrabasa dobesedno spregovori. Stanley si je v nadaljevanju privoščil še posebno podaljšano jam točko, v  kateri nas je popeljal še globlje v jedro njegovega obvladovanja igranja kontrabasa. Čeprav je deževalo, so ljudje prišli na dež seveda dobro pripravljeni v Križanke, a v tem primeru tudi, če ne bi. Magija igre seksteta te odpelje in tisto zoprno škropljenje, ki ga je nekoč v lepših in bolj zdravih časih hvaležno ustavljalo zaščitno platno, je bilo tako hipoma pozabljeno.

V nadaljevanju je Stanley Clarke z ekipo izvedel tudi Charles Mingusovo Goodbye Pork Pie Hat. Sekstet ni pozabil na izvedbo »usekane« avtorske No Mistery, kjer se je znova razstrelil na violini Evan Garr. Fantje so nagradili publiko še z eno izvrstno preoblečeno priredbo, ko so se lotili skladbe Black Narcissus, ki pripada v izvirniku Jo Henderssonu. Veliko igre, malo, skoraj nič govorjenja, seveda z vmesnimi nagovori Stanleya, s katerimi je ogovarjal občinstvo v pavzah in pa v zaključku, ko je z ekipo vpadel v točko Oh Oh, s katero je dvignil publiko zadnjič na noge. Ta skladba se je v drugem delu prelila v Mothership Connection, kjer sta Clarke in Garr stopila povsem na pročelje odra in s katero se je druženje z legendarnim mojstrom in čarovnikom igranja bas kitare ter kontrabasa tudi sklenilo!

68. letni Stanley Clarke je s svojo ekipo in nastopom v Ljubljani še enkrat  dokazal, da je v svoji obrti edinstven, neponovljiv in neulovljivi unikat, njegovi koncerti pa veličastno oziroma spektakularno glasbeno izkustvo. Občudovanja vredna perfekcija in neverjetna večplastna obtesanosti tega velikega umetnika, ki neskromno povedano torej s svojo karizmo in ustvarjalno, kot tudi koncertno vnemo, ne preneha navduševati. Ljubljanske Križanke je Stanley Clarke ovil v ognjeviti trans gromkega aplavdiranja, ovacij in omamo velike fascinacije, ki ostaja seveda brezmejna.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik  


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X