Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Orpheum / Graz / Avstrija
Datum koncerta: 04.05.2010
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 32,00€
Pisal se je marec 2009, ko so imeli Nazareth najavljen nastop v sorazmerno oddaljenem dunajskem Szeneju. Dunaj ni ravno na koncu sveta, a v oziru, da škotske hard rock legende sorazmerno pogosto nastopajo v naši neposredni bližini nedaleč od severne meje, lahko tudi avstrijska prestolnica postane oddaljen kraj. A se nismo dali. Trojica nadobudnih glasbenih entuziastov izpod Triglava se nas je takrat na lep sončen ponedeljek odpravila na Dunaj, a glej ga zlomka, ob prihodu do kluba nas je čakalo bridko razočaranje. Na vratih je visel napis v nemškem jeziku, ki ga kar nismo hoteli razumeti! Današnji koncert skupine Nazareth je odpovedan! Uraden razlog: Danu McCaffertyju je na tonski vaji počil glas in možem ni ostalo drugega, kot da odpovejo večerni nastop in nekaj naslednjih koncertnih terminov, vse dokler si McCafferty ne opomore.
Prav zaradi tega neljubega dogodka oziroma moje koncertne rak-rane bi bil greh izpustiti škotske promotorje klasičnega rocka v veliko bližje lociranem Gradcu, in kar je še lepše, v dvorani Orpheum, ki slovi po odlični akustiki in nasploh prijetnemu ambientu. Na samo lokacijo je Rockline ekipica po obveznem obisku Mediamarketa prišla ob osmih, ko je prizorišče že žvrgolelo od nabirajoče se množice obiskovalcev. Kmalu zatem je svoje delo že začela opravljati predskupina, vendar smo sočasno imeli druge opravke – nasmehnila se nam je namreč fortuna in nam tik pred nastopom ponudila intervju z obema originalnima članoma skupine, basistom Peteom Agnewom in vokalistom Danom McCaffertyjem. Dobra volja in sproščenost sogovornikov sta bili napovednik oziroma garancija za nepozaben večer, ki se je začel nekaj pred pol deseto zvečer.
Nekaj minut po napovedanem začetku oder zapolni gost dim, dvorana se umiri, nekje iz ozadja se približuje zvok škotskih dud in obiskovalca popelje v deželo neskončnih hribovitih zelenic. Sedaj smo v drugem svetu! Po intro točki dude potihnejo, megla se razkadi in na oder prikoraka škotski četverec. Druženje se lahko začne. Že uvodoma smo skočili v sedemdeseta, saj so Nazareth nastop začeli s skladbo “Telegram”. Ker ogrodje danes (no, pravzaprev že lep čas) tvorijo le osnovni inštrumenti – kitara, bas kitara in bobni – ušesa hitro pogrešijo za to skladbo še kako prepoznavne klaviature. Igranje klasičnega rocka dandanes pač ne prinaša več gore denarja in en človek več v bandu pomeni, naj se sliši še tako grdo, zgolj dodaten strošek. “Turn On Your Receiver” in “Miss Misery”, skladbi iz njihovih največjih klasik, albumov Loud ‘N’ Proud (1974) in Hair Of The Dog (1975) sta koncert usmerili v ustaljene Nazareth tirnice, torej predvidljivo set listo brez možnosti večjih presenečenj ali morebitnega eksperimentiranja z igranjem manj znanih del. Dejsto je, da so opij za množice zgolj bolj znani napevi, in zagotovo bi ob izbiri kakih redkeje predvajanih, a zato nič manj kvalitetnih skladb marsikateri obiskovalec iz dvorane odšel z dolgim nosom. Hoteli ali ne, imena kot so UFO, Uriah Heep ali Nazareth so se primorani oklepati že dolgo preverjenega repertuarja.
Na odru kraljujeta starosti, že omenjena vokalist Dan McCafferty in basist Pete Agnew. Vodilna člana skupine vsak trenutek koncerta s prepričljivim nastopom dajeta vedeti, da se jima po žilah pretakajo kilometrske izkušnje ter da jih nič ne more vreči iz tira. Neverjetno, kako glasbeno močna sta možaka še dandanes! Na njuhin telesih je več kot opaznih 40 let stalnega koncertiranja in prav toliko let alkoholnih izkušenj, medtem ko nastop ostaja briljanten! Sploh vokalist McCafferty je tu razred zase, saj se emšo ponavadi najraje poigra ravno z vokalisti. Na svojih plečih ima že več kot šestdeset križev, a njegova barva in ton glasu ostajata razpoznavno rezka in s tem mladostna, njegova izredna vokalna predstava postane še toliko večji dosežek, ko se človek zave, da sta konjak in pivo na njegovem jedilniku pred nastopom še danes. McCafferty je bil rahlo bolan, saj ostremu očesu ni ušlo, da se je ob inštrumentalnih delih rad zatekel v temnejši del odra in se skušal neopazno izkašljati – ta poteza se je pojavljala skozi celoten večer, a je svojo vokalno vlogo kljub nevšečnostim oddelal prepričljivo in suvereno. “My White Bicycle” ali “Hair Of The Dog” sta vokalno zadolžili tud družinsko navezo Lee – Pete Agnew (Lee na bobnih je Peteov sin), in tudi njima so bile vokalne naloge lahek posel, nemalokrat so me s svojo harmoničnostjo pripravili do občutka, da nemara dobivajo pomoč iz mešalne mize. Svoje mesto na odru pripada tudi kitaristu Jimmyju Murrisonu, sprva se mi je zdelo, da bo pobiral le drobtinice, a je tekom večera prestavil v višjo prestavo in z mnogimi solo točkami znal opozoriti nase, tako je mnogo uvodov v skladbe pripadlo prav njemu. Že celo desetletje bobnarske palčke pri Nazareth vihti Lee Agnew, ki je v njihov zvok vpeljal zanimiv dodaten element – dvojno pedalko, kar v starošolsko orientiranem bandu zveni sila zanimivo.
Hiti so se vrstili eden za drugim in tako ves čas držali dvignjene roke v pododrju v šah-mat poziciji. Komadi tipa “Shanghai’d in Shanghai” ali “Hair Of The Dog” so s svojimi močnimi riffi vnesli dodatnega vetra pod oder in dali vedeti, zakaj so Nazareth nekoč bili eden najmočnejših hard rock predstavnikov svoje generacije. Pri igranju slednje je mična rjavolaska McCaffertyju na oder prinesla škotske dude in sledila je kratka točka, odeta v tradicionalnejše pigmente, ki se je na koncu ponovno preobrazila nazaj v znan kitarski motiv in sledil je še končni del pesmi. Redni del se je že po dobri uri zaključil z najprepoznavnejšo in nepogrešljivo balado, “Love Hurts”, ko je mlado in staro v dvorani družno zapelo ter se prepustilo zvokom iz odra. Pri petju je ves čas rahlo, komaj opazno zaostajal McCafferty, a všetvši v to napako njegov celovečerni nastop, se je odrezal več kot odlično. Kapo dol!
Ponoven prihod na oder je poleg, znova, škotskih narodnih motivov prinesel še akustični komad “See Me” iz zadnje studijske plošče “The Newz” (2008), in tako skupaj z “The Gathering” iz prvega dela koncerta predstavlja tisti redkeje slišan material. Druženje se je zaključilo z rock’n’roll norijo “Razamanaz” in še enim zimzelenim, “This Flight Tonight”. Še poklon v slovo in kleni možje so odkorakali.
Stari mački so v slabi uri petinštirideset suvereno oddelali svoje in zmagali – občinstvo je hotelo, kar je želelo – dobro zabavo in obilo umazanega rock’n’rolla. Sama odrska predstava je izjemno statična, a atribute pri Nazareth moramo iskati drugje. V adrenalinu, ki ga v sebi skrivoma nosijo njihove skladbe, menjavanju ritma med peklenskimi koračnicami in nežnimi baladami na drugi strani in seveda obojestranski energiji, ki se ves čas koncerta izmenjava. Ko pa se poklopi prav vse in so odlično razpoloženi tudi sami glasbeniki, kot je bilo to pot, je občutek ob izteku večera zares prešeren. Tokrat so nam Nazareth poplačali prav vsak kilometer, ki smo ga prevozili do Gradca!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Telegram 2. Turn On Your Receiver 3. Miss Misery 4. Dream On 5. Bad Bad Boy 6. The Gathering 7. My White Bicycle 8. Hearts Grown Cold 9. Shanghai’d in Shanghai 10. Cocaine 11. Hair of Dog 12. Holiday 13. Love Hurts —dodatek— 14. Long Black Veil 15. See Me 16. Razamanaz 17. This Flight Tonight
Galerija slik
