Steve Grimmett’s Grim Reaper: At the Gates

0 117

“Suma sumarum. Lep album legendarnega glasbenika. Vreden preizkušanja. A vse tri kultne klasike osemdesetih ostajajo nedotakljive.”

Založba: Dissonance Productions
Datum izida: 11.10.2019
Produkcija: Steve Grimmett
Dolžina albuma: 50.45 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 7.5 / 10


Grim Reaper je skupina, ki je skozi osemdeseta stremi zelo kvalitetnimi albumi dosegla zelo spoštovan in čislan status. Renome odličnosti. V prvi vrsti je treba pri tem izpostaviti ikonskega pevca Stevea Grimmetta, ki je v tistih davnih časih preprosto veljal po svoji eksplozivnosti in avtoritativni prodornosti za enega najbolj izpiljenih vokalnih asov. V njegovem slogu Grimmett nikdar ni skrival fascinacije nad likom Ronnie James Dia, ki je od nekdaj veljal za veliko inspiracijo. Tisti dovolj stari se bodo celo spomnili da je Grimmett prispeval vokale za tretji album britanskih thrash metal legend Onslaught (takratna založba je bend prisilila v to, ker je želela doseči stilsko »komercializicijo skupine, čeprav je prvo verzijo taistega albuma sama posnela s pevcem Syom Keelerjem).

Prevrtimo trideset let naprej. Leta minejo molče. Grimmett je počenjal v vmesnem obdobju cel kup drugih stvari, v devetdesetih je vodil bend Lionsheart, potem pa bil del različnih projektov. Čeprav je delovalo, da se nikdar ne bo zgodilo, smo le dočakali leta 2018, da se Grim Reaper vrnejo. S podaljšanim imenom Steve Grimmett’s Grim Reaper so izdali zelo soliden izdelek »Walking In  the Shadows«. Grimmett se je premišljeno ognil rabe originalnega imena s čimer je na tak način spoštljivo pustil del preteklosti za seboj. Energetske silnice torej, ki se brez Nicka Bowcotta, nikdar več ne vrnejo v ekipo. Bowcott je namreč veljal za gonilno silo ustvarjanja kitarskih fraz skozi klasična leta skupine.

Album ima potencial. Definitivno. A je nekaj bistvenih težavic, ki mu zmanjšujejo vrednost, ali možnost, da bi med poslušanjem poslušalcu  privzdigoval obrvi, saj njegovo poslušanje ne zapušča prave mere grabežljivosti, pečatnosti. Steve Grimmett, ki je imel nedavno tega izjemno smolo zaradi hude infekcije, ob čemer so mu morali amputirati del noge, daje na njem sicer vse od sebe. Stoprocentno dušo in srce je vložil tudi v ta izdelek. Vendar deluje njegov vokal večkrat utrujeno. Slišno! Vokal se “stanjša” v najvišjih legah zlasti tam, kjer skuša Steve razviti in vzdrževati vokalno moč. V teh trenutkih postaja vokal blago nosljav in tega se ne da preslišati. Prvič naletimo na takšno situacijo kaj hitro na albumu. V skladbi Venom in tak občutek se porodi še nekajkrat kasneje. Druga reč so vse te številne, če na že kar preklete, repeticije refrenov. Prav zaradi teh repeticij se izgublja element variabilnosti, ki je nujen za to da določen album grabi in drži poslušalca ob sebi.  Album ne razvija prave dinamike v razgibanju razpoloženjskih stanj. Tisti, tako imenovani “tretji” refren, ki je vedno v šabloni takšnega pisanja kompozicij nastavljen pred izhodom traja in traja ter se vleče, kot da ga ne bo nikdar konec in ko človek album večkrat posluša, nikakor ne more dobiti občutka o zadovoljivem nivoju variabilnosti med skladbami. Album je moral biti ustvarjen in napisan zelo hitro, O tem ni nobenega dvoma. Gre za ekipo izkušenih piscev, ki pa se v tej ustvarjalni hitrosti, od »naivnosti« skozi leta očitno niso uspeli povsem »odtujiti«.

Resničen magnet so, poleg še vedno zelo dobrega Grimmettovega petja, odlične solaže  na kitarah, ki dostavljajo bero velikih užitkov ob poslušanju albuma, še posebej na delih, ko skladba preide v mid-eight pasažo. Produkcija je prav tako zelo dobra, pravšnje uravnovešena, topla in živo organska dovolj, vsekakor pa ne manjka trenutkov, ki trkajo na čustva retro-nostalgikov. Jasno je, da je to album stare šole.  Da in to ni težko izluščiti. Prijatelji Judas Priest in Saxon, se bodo odlično znašli v beri novih kitarskih fraz, ki jih dostavlja album »At the Gates«. Tudi mračnjaštva, občutka okulta, pogube in skratka vcepljanja vse tiste »črnine«, ki jo potrebuje pravi heavy metal album, ne primanjkuje. Drame na njem je več, kot dovolj.

Nemara bi Grimmett moral nekoliko sestopiti s stopalke za plin in v prihodnje s tem sprostiti več prostora za svoje instrumentaliste. Preprosto, vsepovsod je preveč prisoten s svojim vokalom, Tudi na prehodih, kjer se sprošča prostor za razne kitarske trike ali trike zabavnih ritmičnih prehodov,  zapolnjuje ta prostor z vokalnimi vključki.

Suma sumarum. Lep album legendarnega glasbenika. Vreden preizkušanja. A vse tri kultne klasike osemdesetih ostajajo nedotakljive.

avtor: Aleš Podbrežnik  


Seznam skladb:
1. At the Gates
2. Venom
3. What Lies Beneath
4. The Hand That Rocks the Cradle
5. Knock At the Door
6. Rush
7. Only When I Sleep
8. Line Them Up
9. Break Neck Speed
10. Under the Hammer
11. Shadow in the Dark

Zasedba:
Steve Grimmett – vokal
Ian Nash – kitara
Julian Hill – bas kitara
Mark Pullin – bobni


Steve Grimmett’s Grim Reaper – At The Gates (uradni video zapis)
Steve Grimmett’s Grim Reaper – At the Gates

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X