Steve Vai: Inviolate

0 145

Založba: Favored Nations / Mascot Label Group
Datum izida: 28. 1. 2022
Produkcija: Steve Vai
Dolžina albuma: 46.41 min
Zvrst: Art Rock/Progressive Metal/Guitar Rock
Ocena: 9.0/10


Mnogo let je minilo od tistih časov, ko je ‘mali kitarski vajenec’ Steve Vai prepisoval in zapisoval notna črtovja svojemu velikemu mentorju Franku Zappi – govorimo o nekaterih ritmično najbolj kompleksnih delih neminljivega Zappe. Danes je Vai sam velik glasbenik, ki definitivno živi v svojem svetu, kar pomeni, da je oblikoval in utemeljil na nek način edinstveni glasbeni žanr, ki zaživi vedno znova ob novem studijskem albumu. Tu je deseti »Inviolate« – novi del glasbenega opusa tipske glasbene VAI-zacije ali VAI-slovja. Kakor želite. Vendar se triletnega ‘vajeništva’ pri Franku Zappi, znova drži tudi narava kompozicij novega albuma. Temu Vai preprosto ne more ubežati, drugače pa niti ne sme biti. No, vsaj nočemo, da bi bilo.  

Ne glede na to, da smo se pri Stevu Vaiu že nekako navadili na to kaj lahko pričakujemo, pa vsi njegovi studijski izdelki vselej nosijo element presenečenja, nekakšne potencialne ‘šok terapije’. Že zavoljo dejstva, da ta človek zaznava poanto glasbe na miljo drugače, kot povprečen Zemljan. To Vaijevo ‘čudaštvo’ nemara uspe odgovoriti tudi na to zakaj sta bila z Zappo spravljiva. Nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ in s kakšno malho nove idejne slikovitosti te lahko Vai ‘sesuje’, očara in omamlja, ko te odpelje v svojevrstno glasbeno galaksijo.

Z »Inviolate« se Steve Vai vrača v luči, v kateri ga imamo najraje. Album »Modern Primitive« je bila zagotovo svoje vrste ‘beštija’, s posodobljenimi starimi arhivskimi motivi in osnutki, ki so čakali na posodobitev vse od sredine osemdesetih, s kopico studijskih gostov. Šlo je mdr. tudi za delno vokalni album. No, z »Inviolate« dobivamo devet povsem novih skladb, skoraj pol manj igralnega časa, a briljantno vseobsežno instrumentalno delo, v katerem lahko uživamo ure in ure. Vai zahteva ‘debelo kožo’, ko se lotevaš poslušanja njegove glasbe. To je neizpodbitno. Vedno je bilo tako. Drugače ne gre. Na to moraš biti pripravljen. Vendar je to pot postavil na album nekaj izjemno prodornih in pečatnih fraz, ki ob salvah in salvah radoživega plesišča ‘dihjemajočih’ improvizacij znane Vaijeve kitarske ‘veseloigre’, izredno dobro balansirajo samo eksperimentalno in raziskujočo plat Vaijevega glasbenega artizma.

Vsako skladbo vodi drugačna kitara, oziroma v celoti drugačen kitarski ‘gear’. Že po tej plati vladajo med točkami zaznavne karakterne razlike. Denimo Little Pretty je eden redkih trenutkov, kjer se Vai oprime polakustičnega Gretscha in izpusti za hip iz rok serijo svojih Ibanez kitar. Glede na samo strukturo skladbe in cilj, ki ga je želel doseči, postane precej jasno zakaj je želel uporabiti ta zvok. Spet pa ne more mož mimo svoje pripadnosti kiču, lišpu ali recimo raje ‘Vai-glamu’. Vai to počne po svoje. Odkar ga poznamo. Tokrat se vse vrti okrog njegove nove vesoljne kitare treh vratov (spodnji izmed treh je sicer štiristrunski fretless bas). Preprosto je naročil fantom iz japonskega Ibaneza, da želi kitaro, ki ne bo konvencionalna. Ko pogledate naslovnico albuma, postane jasno, da so Japonci v tej Vaijevi ‘skromni’ želji, v vsem brutalno pretiravali. Ustvarili so hidro (model kitare: The Hydra). Do zadnjega kičastega detajla. Noro je kaj počne Vai s to kitaro v uvodni Teeth of the Hydra (glej video), ki poseduje enega impresivnejših rifov njegove kariere. Kako izkorišča kitaro oziroma navidezno ekstremno ‘štorast več-strunski izum’, mdr. priključen tudi na dva ojačevalnika.

Skozi leta je Vai vse bliže in bliže dejstvu, da je organska narava zvoka eden temeljev, ki definirajo maksimalni približek kreacije tistega kar se poraja v asociacijskim korteksu in kar bi rad spravil na snemalni trak. Tisto kar slišijo ušesa v glavi. Produkcija novega albuma je izrazito topla in živa. Tudi v momentih, ki asociirajo na čase »Passion And Warfare«, kot je to ena lažjih skladb albuma, sicer silno živahna Avalancha, zadržuje album izredno naravno zvočnost. Na albumu definitivno izstopa tudi skladba Greenish Blues. Gre za enega redkih Vaijevih izletov v prostranstva blues glasbe, naslov pa nosi (verjetno) asociacijo na Petra Greena. ‘Vaizacija’ znotraj te skladbe prinaša malho za blues odvečnih tonov, a tako pač mora biti, sicer ne moremo govoriti o ‘Vaizaciji’ bluesa. ‘Ljubka’ vseobsežna ‘spakljivost’ Vaijeve blues improvizacije, je zavoljo ‘šokantnosti’, ki ji poslušalec ne more ubežati, hkrati tudi eden najbolj privlačnih trenutkov celotnega albuma »Inviolate«. Posebno zabaven moment albuma je tudi skladba Knappstack, ki je ena prvih s katero je Vai napovedal nov album. Nanaša se na čase, ko je nosil desno roko (poškodba rame) v opornici in se nahajal v dobrih rokah doktorja Knappa. Ta jazz-rock fusion skladba je v celoti odigrana z levico. No, skoraj. Zaključni zvok je Vaijev udarec s povito desnico po kitari, kar je hkrati edino dejanje v skladbi, ki ni opravljeno z levo roko.

V vsej izjemno všečni in vznemirljivi novi studijski pripovedi, izstopajo znotraj širjave improvizacij trenutki izrazitejšega osredotočanja na elemente jazz rock fuzije, kot je to v zgoraj omenjeni Little Pretty, vendar pa npr. krajša Candle Power, v celoti odigrana v ‘čisti zvočni maniri’ (clean sound), to izredno dobro ‘razbremenjuje’ s pretkanimi prehodi v motivne strukture. Apollo In Center, kot tudi Zeuss In Chains, sta nadaljevanje globljega plutja v prostranstva jazzrockovske fuzije, ki v obeh skladbah dosega enega vrhuncev Vaijeve nove plošče.

Kompozicije spreminjajo svoj karakter na slehernem koraku, toliko sprememb zvočnih krajin restavrira Vaijev neusahljivi genij. Album je z njimi dobesedno posejan. Zato v tako obilnem zvočnem razkošju in nebrzdanih ‘potegavščinah’ improvizacijskega unikuma, poslušalcu ne pusti niti za hip, da si ta vsaj malo oddahne. Prav to je ena največjih privlačnosti Vaijeve glasbe nasploh, obenem pa dodaja tudi karakterju novih skladb, tisti dobro znani element lucidnosti, ki spremlja Vaijev glasbeni opus.

»Inviolate« je v vsem nebrzdan glasbeni dosežek. Novo poglavje Vaijevega eksperimentalno čudovitega ‘čudaštva’. Izžareva izjemno zrelost. Ekscesi ‘čudaštva’, ki sicer spremlja Vaijev glasbeni opus preteklosti, so tokrat briljantno uravnovešeni z muzikalnimi motivi, album pa je tudi po produkcijski plati izredno živ, organski in topel, Vai pa na nek način z njim bolj ‘prizemljen’, ko ga primerjamo s preteklimi studijskimi dosežki. Kakorkoli, Steve Vai ostaja z »Inviolate« še naprej glasbeni vrvohodec visoko inteligentnega teatra glasbene ekspresije, ki živi v svojem edinstvenem svetu in med kitaristi, ki se redno preizkušajo s samostojnimi albumi, zagotovo mož, ki mu večjega unikuma skoraj ne gre pripisati. Preprosto povedano – briljanten album.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Teeth Of The Hydra
2. Zeus In Chains
3. Little Pretty
4. Candle Power
5. Apollo In Color
6. Avalancha
7. Greenish Blues
8. Knappsack
9. Sandman Cloud Mist

Glasbeniki:
Steve Vai – kitara, klaviature, programiranje, bas kitara na skladbah št. 1., 2., in 4.

Philip Bynoe – bas kitara na skladbi št. 7. in 9.
Bryan Beller – bas kitara na skladbi št. 3.
Henrik Linder – bas kitara na skladbi št. 5.
Billy Sheehan – bas kitara na skladbi št. 6.
Terry Bozzio – bobni na skladbi št. 4.
Vinnie Colaiuta – bobni na skladbah št. 5. in 9.
Jeremy Colsson – bobni na skladbah št. 2., 3., 6. in 7.
David Rosenthal – klaviature na skladbi št. 5
Bob Carpenter – orgle na skladbi št. 7. in 9.
Dave Weiner – ritem kitara na skladbi št. 9.


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki