Steve Vai na “mali” kitarski vaji v Zagrebu (2012)

0 12

Lokacija: Zagreb / Tvornica kulture / Hrvaška
Datum: petek, 9. 11. 2012


Sedem let se obrne in Steve Vai se pojavi znova v Evropi. Na novi turneji! Novi album »The Story Of Light«, nov lep in visoko kakovostni dokument iz studia servira neusahljiva genialna glava tega glasbenika. Pred sedmimi leti je Steve Vai v zadnji dekadi septembra 2005 stal tretjič v svoji karieri na odrih Slovenije, ko je izvajal svoj spektakularni nastop v ljubljanski Cvetličarni, po poldrugem mesecu, točneje 13.11.2005, pa se ustavil še v zagrebški Tvornici Kulture s še boljšo predstavo od ljubljanske. No zgodba se po sedmih letih ponavlja! Le da je zamik med ljubljanskim in zagrebškim nastopom vsega 4 dni, da je bil to pot prvi na vrsti Zagreb in si je Vai tako pušča odprta vrata, da nadgradi svoj zagrebški koncertni spektakel v Ljubljani in tako dostavi Slovencem še boljši koncert. Kakorkoli. Notranji nemir, ki ga vzbuja nenehna radovednost in predanost magiji glasbe v vseh njenih pojavnih oblikah, je ekipo RockLine ekskluzivno izstrelil do Zagreba, da vam še pred Vai-evim ljubljanskim nastopom spesni poročilo o stanju forme tega izvenserijskega umetnika.   

Za razliko od prejšnje turneje je nova zastavljena bolj »šparovno«. Na prejšnji je imel Steve Vai za predskupino delta blues iztirjenca Erica Sardinasa, na novi turneji je vzel s seboj, v naših logih skoraj neznano,  kantavtorico Beverly McClellan, ki pa je morala sredi turneje zaradi družinskih zadev koncertno popotovanje po globusu z Vaiem opustiti. Prav tako je Steve Vai razpustil spremljevalno skupino The Breed, ki sta jo tvorila poleg Dave Wienerja in Jeremy Colsona še Devil’s Slingshot pajdaša Tony MacAlpine in Billy Sheehan (Mr. Big), za njuni substituciji, pa je v ekipo vpoklical manj znani, a zato nič manj atraktivni imeni in sicer basista Philipa Bynoe-a in harfistko Deborah Henson-Conant!

Ura je devet zvečer, Tvornica Kulture se je lepo napolnila, vseeno pa kart ni zmanjkalo, kot se je to zgodilo na istem prizorišču pred sedmimi leti. Napetost je naraščala in težke minute, ki so se vlekle kot atomski vek, je lajšalo poslušanje glasbe Devina Townsenda – Vai-jevega prijatelja, ki je položil vokale za Vaiev album »Sex And Religion« (1993). Prva se na odru pojavi s svojo električno harfo ekstravagantna Deborah. Z učinkom, kot  bi nekdo prinesel na oder novoletno jelko, saj je bilo telo (njegov »svod«) harfe opremljena s plejado lučk, ki dostavljajo pričakovani »glam draže« zgodbe o Steve Vai-u. Vaiev superiorni učenček Dave Wiener seveda ni manjkal, čeprav bi ga malo bolj zlobni profesorji glasbe, ki so to pot koncert spremljali v pribitku, z lahkoto pogrešili.  S svojim orjaškim šeststrunskim bas veslom se je na odru priključil postavi tudi Philip Bynoe – na prvi pogled bi ga skoraj pomotoma zamenjal za T.M. Stevensa, medtem ko je v ozadju sedel za bobnarsko utrdbo do zadnjega kvadratnega centimetra kože potetovirani bobnarski divjak Jeremy Colson – slednjega smo v Sloveniji videli nazadnje, dne 24.06.2010, kot bobnarja Billy Idola na njegove nastopu v Hali Tivoli. To pot je bil pogled na Jeremyja izjemno nehvaležen, saj je Steve Vai postavil svoje glavne odrske ojačevalnike – torej cel osnovni niz v vrsto naravnost pred Jeremyjeve bobne tako, da je bil gledalcem odvzet razgled na samo postavitev bobnov, kot tudi sam set bobnov, po katerih je mlatil Colson.

Nič ne de. V ospredju je prostor le za enega človeka. Hudičevskega kitarskega vrača, ki je lahko samo Steve Vai. Mož si je nadel nekakšen mehikanski klobukom, prikorakal na oder v slogu latino švalerja, dolgi lasje so zanj preteklost, ni pa pozabil glamuroznih očalc. Monumentalni ekspoze občega kitarskega ekscesa je bil hipoma utelešen. Mož je po pričakovanju udaril z novim materialom albuma »The Story Of Light«, in sicer tipičnima »Vai konjenicama« polnokrvne rally vožnje (Racing The World, Velorum), ki takoj pričarata tisto tipičnost edinstvene šok teatralnosti »Vai figuresk«!

Moževa komunikacija s publiko je seveda v prvi vrsti kitarski jezik (hm,… zares velika novica!!!), Vai pa ob tem funkcionira s celotnim telesom in umom ter lahko rečemo v njegovi filozofiji tudi dušo. Vsaka nota je pospremljena z odzivom telesa (reakcijo telesa), Vai popelje svojo predstavo do publiko s serijo grimas obrazne mimike, s katero skuša poudarit razpoloženjsko senzibilnost stanja v katerem se nahaja njegovo dano stanje emocij. Že kmalu mu pošlje dekle iz prednje vrste poljub, ki ga Vai teatralno ujame v zraku in si ga pritisne z dlanjo na obraz. Ah ti stari in z vsemi mavžami podmazani »perverznež«. Vai je mojster glam ekscesa in v takšnih situacijah zna rokovati z občinstvom na nek nalezljiv in podkožno zajedljiv način, s katerim te ne le uroči, temveč dobesedno kupi tvoje srce. Ni čudno, da je deloval v skupini Davida Lee Rotha in Whitesnake. Kitara za hrbtom, v naslednjem trenutku nekje visoko v zraku, nato zaroči desnico, delo opravlja le levica, ko kitarski magneti iztiskajo iz prijemov ostro melodijo improvizacijskih vložkov. Ni problem za Vaia. Ne zgreši- V še tako nepredstavljivi odrski figuri in telesni legi. Preprijemanje rok, ko gre z levico čez desnico in obratno, je nekaj samoumevnega zanj. Teatralno lovi mikrofonijo po odru in iz nje ustvarja melodijo v svojih solo eskapadah. Vsi pa čakajoj na trenutke, ko Vai pristavi za veliki finale tudi svoj jezik na strune – kar se zgodi vselej v zaključkih njegovega koncerta. Neverjetna utrgancija čiste eksperimentalne kulture. Glavnino največjih utrgancij kitarske norije, pa je Vai kreira z rabo tremelo ročice. Le to je v tehniki uporabe in igre Vai popeljal na tak ekstremen nivo, da mu to omogoča še večji rang izbire not, ki jih tiste osnovne, »prikovane« v lege kitarskega vratu, nikakor ne dopuščajo. Seveda pa je tisto kar dodaja olja na ogenj v tem brezmejnem šok in šov teatru, Vai-jeva izjemna hitrost, preciznost in absolutna kontrola vseh gibov. Vai je Vai. Izdelan unikatni glasbeni guru, ki je ovil Tvornico tega večera v nepozabno plovbo. Kot je napovedal v prvem premoru in nas tako povabil v njegov edinstveni svet.  

V začetnem delu preseneti odlična Tender Surrender iz albuma »Alien Love Secrets« (1995), prvo preobleko pa poišče v svoji garderobi Steve Vai med solo točko Dave Wienerja, ki je za to priložnost nekaj minut razvajal občinstvo z akustično kitaro. Steve Vai, ki se je končno osvobodil klobuka in nadel svežo svileno srajčko, napove novo skladbo, zasedba pa se zavrti v Wheeping China Doll, ki jo nasledi še ena povsem nova  – prelepa The Moon And I. Na noge skoči publika ob podivjani verziji »Passion And Warfare« skladbe The Animal, ob kateri so emocije prisotnih v dvorani posebej intenzivno oživele. »Passion And Wafare« so točke, na katere še posebej vsi nestrpno čakajo na Vai koncertih, praviloma pa jih Vai odigra še hitreje, kot to poznajo verzije studijskega albuma. Vai je na odru še nekajkrat zamenjal oblačila, največ prahu pa je med vsemi dvignila njegova oprava »laserskih lučk« v »The Ultra Zone« točkah in sicer naslovni skladbi, ter za njo v skladbi Frank.

Usekan moment koncerta je bila tudi solaža na električni harfi, ki je služila, kot nekakšen uvod v akustični set- le tega je Vai načel z edino vokalno točko tega večera in sicer v skladbi Rescue Me Or Bury Me (»Sex And Religion«, 1993). Ta del koncerta je znova deloval hipnotično. Zlasti je prišla do precej večjega izraza  v zvočni sliki harfa, kajti med električnimi točkami jo je po večini v zvoku prekrival Wienerjev kitarski zid rifanja- Prav v akustičnem setu je prišla vrednost harfe v svoji ekspresiji do tiste veljave, katero je začutil sam Steve Vai, ko se je odločal, da svoje skladbe v celoti opremi z aranžmaji za električno harfo. Deborah je s harfo na odru dejansko vzbujala nekakšen oddaljeni nadomestek šov ekscesov s prejšnje turneje, ko »veleumnim neumnostim«, ki so se jih kot po tekočem traku lotevali med koncerti z ramo ob rami Vai, Billy Sheehan in Tony MacAlpine, ni bilo videti konca. Wiener je spretno krmaril na odru med rabo mnogoterih vrst kitar, tudi električnega sitarja, pomagal pa je tudi nekajkrat na klaviaturah vzdrževati razpoloženjske kulise posameznim točkam skladb.

Pred burnim zaključkom, si je zasedba vzela čas za posebno točko večera. Iz občinstva je Vai vpoklical dva kandidata, ki sta po predhodni  Vai-jevi nazorni »očetovski vpeljavi« nanizala vsakemu izmed članov zasedbe iz svoje glave poljubni ritem ali motiv melodije. Ves ta teater, do neke mere odrsko zmedo, je kasneje skupina pod dirigentsko taktirko Stevea Vaia   hipoma skomponirala in zaranžirala v povsem novo skladbo. Na tej točki so se lahko prisotni v dvorani takoj približali situaciji, ko se Vai s kompanijo nahaja v studiu ali na vajah. Noro izkustvo!

Še tole! Skladba Treasure Island sodi prav tako med posebne trenutke večera. Gre za skeč med Jeremy Colsonom in Steveom Vaijem, nekako podedovan od skečev, ki jih je uprizarjal nekoč Vaijev veliki mentor Frank Zappa z njegovim bobnarjem Terryjem Bozzio-m (poslušaj dvojni koncertni album »Zappa in New York«). Poleg vse ultra utrgancije, kot jo prinaša Vaijev elementarni in edinstveni odrski šov, je to še ena dodatna začima spektakla zaradi katere se absolutno splača obiskati njegov koncert!

Vai je uročil Zagreb. To je neizpodbitno. Skoraj dve uri in tričetrt je trajala ta enkratna glasbena epopeja, ki jo je zaokrožila težko pričakovana komponistična perfekcija v skladbi For The Love Of God in v vrhunski zaključek ponesla »Fire Garden Suite« standard Taurus Bulba.  Vai ostaja po prikazanem rojeni odrski zabavljač, veliki čarovnik in mojster šok in šov ekscesa, ki ga zabeli z neulovljivo igro edinstvene šeststrunske, tudi sedemstrunske, teorije! Pa bodi dovolj, da prihranim še kakšno besedo za k reportaži iz Ljubljane, kjer useka Steve Vai, dne 13.11.2012!

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Racing the World
2. Velorum
3. Building the Church
4. Tender Surrender
5. Gravity Storm
6. Dave’s Solo
7. Weeping China Doll
8. The Moon and I
9. The Animal
10. Whispering a Prayer
11. The Audience Is Listening
12. Deborah Solo
—akustični set—
13. Rescue Me or Bury Me
14. Sisters
15. Treasure Island
16. Salamanders in the Sun
17. Pusa Road
18. Drum Solo
—konec akustičnega seta—
19. The Ultra Zone
20. Frank
21. Build Me a Song
22. For the Love of God
—dodatek—
23. Taurus Bulba


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki