Steven Wilson “osebno” na Dunaju (2013)

JERNEJ ČEMAS
0 86

“O tem koncertu bi se lahko naredila zares obširna analiza, a tudi s tem ne bi dosegel bistva. Bistvo je, da koncert Stevena Wilsona tako kot Porcupine Tree enostavno morate doživeti.”

Lokacija: Dunaj / Gasometer / Avstrija
Datum: 02.11.2013


Steven Wilson je danes ime, ki je mnogim znano kot vokal/kitara skupine Porcupine Tree. A mnogi ga tudi imajo za prenašalca izročila progresivnega rocka iz sedemdesetih v 21. stoletje. Se pravi, tistega pravega progresivnega rocka, ki je spremenil marsikateri pogled na ustvarjanje glasbe.  Porcupine Tree imajo kar velik renome, ki bi bil načeloma lahko še večji, a Steven Wilson se je odločil za solo kariero, v sklopu katere je letos izdal tretji solo izdelek, The Raven That Refused to Sing, katerega promovira po trenutni svetovni turneji. Spomladi se je odvila prva evropska turneja, sedaj pa poteka že druga evropska turneja, ki se je ustavila tudi na Dunaju, natančneje v dvorani Gasometer, ki sprejme do 3000 obiskovalcev.

Ob vstopu v dvorano je bilo že vse pripravljeno. Preproge za Wilsona so bile posesane, na platnu pa se je vrtela projekcija, ki je prikazovala uličnega kitarista, ki je uglaševal kitaro, iz zvočnikov pa se je slišala ambientalna glasba zasedbe Bass Communion, stranskega Wilsonovega projekta. Ulični glasbenik je točno ob osmi uspel uglasiti svojo kitaro, nato pa je začel igrati skladbo Trains od Porcupine Tree, na oder pa je v tem trenutku prišel Steven Wilson, ki je z omenjeno skladbo pričel svoj današnji repertoar. Žal je bila skladba Trains odigrana le akustično kljub pričakovanjem, da se bo kasneje pridružil preostanek skupine in podala skladbi tisto epsko konotacijo.

Po prijetnem akustičnem uvodu je na oder stopila skupina, ki je Wilsona spremljala na turneji in pričela s skladbo Luminol z aktualnega albuma. Sprva se sicer ni slišalo vsega do detajla natančno, a v kratkem se je tudi ta napaka odpravila. Steven Wilson je tokrat nastopal brez karizmatičnega bobnarja Marca Minnemanna, ki je na zadnjem albumu še enkrat pokazal svojo vsestranskost. Namesto Minnemanna je za bobnarsko baterijo sedel Chad Wackermann, ki je med drugim igral tudi s Frank Zappo, Stevom Vaijem ter drugimi priznanimi glasbeniki. Wilson namreč drugače kot z jazzerskim bobnarjem ne bi mogel izvesti svojega koncerta, ki od bobnarja zahteva veliko znanja in izkušenj. Že pri sami skladbi Luminol se je pokazalo, da ima Wilson ob sebi same profesionalne glasbenike. Sprva je izstopal basist Nick Beggs, ki je stregel z zanimivimi bas linijami, za tem so pa na svoj račun prišli še preostali. Seveda je največ pozornosti imel sam Steven, ki je hodil po odru in diktiral drugim članom, kdaj se morajo priključiti v del skladbe. Na čase je sam Wilson bil že preveč egocentričen (nekatere njegove kretnje so delovale preveč narcisoidno), a po svoje logično, glede na to, da je Wilson producent na albumih in je potrebno imeti tudi na koncertih vse pod nadzorom. Steven je poleg tega, da je skrbel za vokale, igral kitaro, se je občasno usedel tudi za mellotron klaviature, kjer je skrbel le za podlago, medtem ko težje delo s klaviaturami je ves čas opravljal Adam Holzman.

Težko je tu reči, kdo je bolj izstopal s svojim znanjem. Vsekakor pa so bile mnoge oči uprte na kitarskega virtuoza Guthrieja Govana, ki je dandanes eden najbolj priznanih kitaristov, kar je razvidno v mnogih kitarskih revijah. S skladbami The Holy Drinker, Drive Home in mnogimi drugimi se je Govan izkazal kot kitarist, ki resnično zna iz svoje kitare in ojačevalca potegniti maksimum. Še bolj fascinantno je bilo, da Govan odlično komunicira s preostalimi člani zasedbe. Mnoge solaže so bile izpeljane skupaj s klaviaturistom Adamom Holzmanom ter flavtistom Theom Travisom. Na čase je delovalo, da je Govan uspel s kitaro ujeti isto zvočno frekvenco skupaj s klarinetom Travisa, tako da je sama melodija pridobila še eno razsežnost ter bolj epski prizvok. Pri skladbi Holy Drinker je izstopal med drugim basist Nick Beggs, ki je v roke vzel chapman stick, bas kitaro pa je v roke prijel Steven. S tem je skladba dobila še dodatno na dinamiki zaradi še enega izstopajočega glasbila.

V prvem delu koncerta je bil poudarek sprva na skladbah z aktualnega albuma, a sledilo je presenečenje, ki ni imelo naslova. Šlo je za novo skladbo, za katero je Wilson omenil, da ima vsakič drug naslov in za tokratni koncert jo je naslovil z A Death in the Shadow. Za noviteto je bilo omenjeno, da se bo nahajala na novem albumu, ki je že v delu. Sama 15-minutna skladba pa je bila polna presenečenj in nenavadnih obratov. Sprva je delovalo, da si je Wilson za vzgled vzel zgodnje psihedelično obdobje Porcupine Tree, sama atmosfera pa je bila kar morbidna, a v nadaljevanju skladbe se je izkazalo, da si je Wilson za zgled vzel še zadnje albume Porcupine Tree, ki so bolj metalske narave. Namreč v drugi polovici skladbe so bile prisotne močne distorzirane kitare ter boben v hitrejšem tempu. Skratka, z novo skladbo se je izkazalo, da Wilson ima še vedno sveže ideje kljub mnogim albumom, ki jih je izdal do sedaj. In tu je treba poudariti, da Wilsonove ideje še vedno zvenijo progresivno.

Za noviteto je padla zavesa, na kateri so se predvajale razne projekcije, skupina pa je igrala v »ozadju«. Obiskovalcem je bila ponujena skladba The Watchmaker, ki je na začetku mirne narave, kasneje pa se skladba prijetno razvije, kjer je seveda izstopal klavir Adama Holzmana, ki je skozi cel koncert skrbel za odlično podlago z različnimi klaviaturami, kot so mellotron, hammondice in minimoog. Holzman je ves čas deloval, da je na samem koncertu čisto v svojem svetu. Kot da bi ga še vedno držala tista tableta, ki jo je zaužil nekje v sedemdesetih. Zavesa je s projekcijami dala samemu koncertu dodatno atmosfero, včasih kar morbidno in melanholično, še posebej, ko so bile odigrane skladbe s prvih dveh albumov, ki sta precej bolj naporna za poslušanje kot aktualni album. Verjetno je to pogojeno z večjo rabo atonalnosti in raznih čudaških melodij v stilu King Crimson.

Zabavni del koncerta so bile Wilsonove napovedi publiki, ki so bile polne sarkazma, pa tudi cinizma. V prvi napovedi je Wilson povedal, da nima nobene glasbene izobrazbe, da niti ne zna brat not, ampak da ima v glavi polno idej, ki jih pove preostalim članom in za tem oni skušajo s svojimi glasbili obrazložit njegove ideje. Tu je izpostavil primer izgubljenega sladkorčka, ki je zataval ponoči v gozd, kitarist Guthrie Govan pa je z melodijo na kitari skušal opisati izgubljenega sladkorčka. V drugi napovedi pa je opozoril, da je mellotron klaviatura letos zabeležila 50 let obstoja. Glasbeniki pa so po njegovem mnenju uporabljali mellotron, da bi lahko uprizorili zvoke klasičnih glasbil, brez da bi jim bilo potrebno najemati celoten londonski orkester kljub temu, da so bili zvoki mellotrona vse prej kot dobri. Glasbena lekcija z Adamom Holzmanom je bila nedvomno poučna in zabavna.

Po eni strani je vrhunec koncerta bil dosežen z skladbo Raider II z albuma Grace For Drowning, ki je sicer zelo dolga, a zelo zanimivo strukturirana. Melanholija pa je dosegla svoj vrhunec z naslovno skladbo The Raven That Refused to Sing, ob kateri se je predvajala tudi projekcija animiranega videospota.

Po dveh urah Wilsonu ni bilo dovolj. Publiki se je videla utrujenost, v skupini pa je bil najbolj utrujen videti Theo Travis, ki je vseskozi menjaval med prečno flavto, saksofonom in klarinetom. A vendar je bilo potrebno pokazati še nekaj moči za skladbo Remainder the Black Dog, ponovno z albuma Grace For Drowning.

Wilson je naposled napovedal, da zaključujejo s koncertom in naj od njega ne pričakujemo kakšnega hita, ker ga ni nikoli napisal (sicer v sami diskografiji Porcupine Tree se je pojavilo kar nekaj potencialnih radio hitov). Wilson se je odločil za drugačen zaključek, kar je bilo nedvomno presenečenje, namreč odigrani je bila še ena noviteta z naslovom Happy Returns. Wilson je zanjo omenil, da mogoče bo pa ta skladba postala hit … V paralelni dimenziji. A nekako se je na koncu izkazalo, da ima skladba vse atribute, da postane hit, namreč v skladbi je bila prisotna nalezljiva melodija, lep speven vokal ter emocionalno besedilo. Kot da bi želel ponuditi nekaj podobnega skladbi Trains, s katero je odprl koncert.

Malce težko si je bilo predstavljati, da bo Steven Wilson odigral kar dve novi skladbi, kljub temu da od zadnjega albuma ni minilo niti leto dni. Tu se pa je pojavila glavna polemika. Namreč razvidno je bilo, da Wilson še nekaj časa ne namerava obuditi Porcupine Tree, a po drugi strani se je z novima skladbama na podlagi podobnosti precej približal PT.

Steven Wilson ni razočaral. Pokazal se je v najbolj profesionalni luči z izjemnimi glasbeniki, ki jih ni moč videti vsak dan. Kljub temu da je bila pozornost mnogokrat usmerjena na Wilsona samega, preostali člani niso bili zapostavljeni. Ekipa je bila usklajena, kakšnih odklonov ni bilo moč zaznati. Podobno kot za Porcupine Tree se lahko trdi tudi za njegove »solo« nastope. Videti je bilo možno vrhunske glasbenike z odlično odrsko produkcijo. O tem koncertu bi se lahko naredila zares obširna analiza, a tudi s tem ne bi dosegel bistva. Bistvo je, da koncert Stevena Wilsona tako kot Porcupine Tree enostavno morate doživeti.

avtor: Primož Novak
fotografije: Jernej Čemas

Setlista:

  1. Trains (akustična verzija)
  2. Luminol
  3. Postcard
  4. The Holy Drinker
  5. Drive Home
  6. Neimenovana nova skladba (delovni naslov A Death in Shadows)
  7. Watchmaker
  8. Index
  9. Sectarian
  10. Harmony Korine
  11. Raider
  12. The Raven That Refused to Sing
  13. Remainder the Black Dog
  14. Happy Returns

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X