Retrospektiva progresivnega rocka – od sredine šestdesetih do danes

0 254

Korenine progresivnega rocka, če se odmisli vplive klasične glasbe osemnajstega, devetnajstega ter iz prve polovice dvajsetega stoletja, segajo v prvo polovico šestdesetih, na območje današnje Velike Britanije.

Uvod

V zadnjih časih, ko mnogi glasbeni ljubitelji prvič ali ponovno, po dolgem času, odkrivajo eksperimentalne oblike rock glasbe iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja in slednje spet dobivajo na večji veljavi, je ob skorajšnji petdeseti obletnici nastanka žanra, katerega so tedanji kritiki poimenovali progresivni rock, nekako primerna priložnost, da se navede temeljne izvajalce in ključne plošče iz pestre zgodovine tega glasbenega gibanja, ki se je najprej pojavilo na anglosaksonskem govornem območju.

Korenine progresivnega rocka, če se odmisli vplive klasične glasbe osemnajstega, devetnajstega ter iz prve polovice dvajsetega stoletja, segajo v prvo polovico šestdesetih, na območje Velike Britanije, ko so The Beatles sprožili britansko pop/rock ‘n’ roll invazijo in začeli ustvarjati avtorske skladbe, pri čemer so jim naglo sledile skupine kot so bile The Shadows, The Who, Manfred MannThe Moody BluesThe Kinks itd. Prav Beatli so s prvimi znaki rockovskega eksperimentiranja in preseganja žanrskih meja na zvokovno ‘tranzicijskih’ albumih »Help« in »Rubber Soul« v letu 1965 položili temelje psihadeličnemu rocku iz katerega se je kasneje posredno izoblikoval tudi progresivni rock.

 Na sliki: The Beatles in njihov prvi veliki eksperimentalni projekt Revolver

Revolucionarna šestdeseta  – rojstvo eksperimentalne psihadelike, simfoničnega rocka in jazz rock fusiona (1965-1969)

Leta 1966 Beatli izdajo revolucionarni, psihadelično obarvani album »Revolver« na katerem so med drugim prvič eksperimentirali s sitarjem oziroma indijsko tradicionalno glasbo, pa tudi z orkestralnimi aranžmaji s čimer so podali osnovo kasnejšemu simfoničnemu prog rocku. V istem času se je na drugi strani Atlantika, v ZDA, pojavila ekscentrično-avantgardnorockovska skupina The Mothers of Invention, ki je pod vodstvom multi-talentiranega skladatelja, kitarista, pevca, satirika in režiserja Franka Zappe razburjala glasbeno javnost s povsem nekonvencionalnimi in unikatnimi glasbenimi formami v katerih so mešali avantgardo, psihadeliko, jazz, musico concrete, doo-wop in rock. Njihov prvenec »Freak Out« iz leta 1966 številni še danes štejejo kot prvi progresivno rockovski album.

 

Na sliki: Genialni Frank Zappa in njegova vselej nepredvidljiva spremljevalna zasedba The Mothers of Invention

Poleg Zappe je izjemno pomembno vlogo pri razvoju jazz rock fusiona oziroma ‘električnega jazza’ z albumoma »In a Silent Way« ter »Bitches Brew« odigral sloviti ameriški trobentač Miles Davis, ko je začel jazz orkester uspešno združevati z električno kitaro, pri čemer je imel ključno vlogo angleški kitarski mojster John McLaughlin. Iz Davisovih spremljevalnih bandov so kasneje, v začetku sedemdesetih, nastale številne pomembne jazz rock fusion skupine kot so Weather Report, Return to Forever ter The Mahavishnu Orchestra pod vodstvom prej omenjenega McLaughlina, katere so imele pomemben vpliv na obeh straneh Atlantika.

 

Na sliki:  Miles Davis in njegov najbolj sloviti jazz fusion album Bitches Brew (1969)

Do leta 1967 se je psihadelični rock na krilih The Beatles mojstrovine »Sgt. Peppers’ Lonely Hearts Club Band« že dodobra razcvetel in Beatlom so po glasbenih stopinjah sledile številne inovativne psihadeličnorockovske skupine. Na britanskih tleh so po stopnji eksperimentiranja še posebno izstopali Pink Floyd, Procol Harum, The Moody Blues, The Nice, Traffic, The Crazy World of Arthur Brown, The Pretty Things, zgodnji Deep Purple, The Zombies in Family. V ZDA so eksperimentalno vejo psihadeličnorockovske invazije konec šestdesetih, še posebno kar se tiče komercialnega uspeha, uspešno vodili bandi kot so bili Iron Butterfly, The Jimi Hendrix Experience, Santana in Vanilla Fudge.

Procol Harum so s skladbo ‘A Whiter Shade of Pale’ ustvarili prvi veliki psihadelični/proto progrockovski hit

The Moody Blues, The Nice in Deep Purple so bile prve rockovske skupine, ki so posnele albume s klasičnim orkestrom in tako podale temelje simfoničnemu prog rocku. Pink Floyd so bili v tem času obenem pionirji psihadeličnega rocka in tudi t.i. space rocka, še preden se je oznaka za ta žanr uspela uveljaviti. Vse do leta 1968, ko se je zaradi težav z drogami in psihozami poslovil originalni pevec, kitarist in glavni pisec besedil Syd Barrett in je sledila velika zvokovna tranzicija, so bili s prvencem »The Piper at the Gates of Dawn« ter njegovim naslednikom »A Saurceful of Secrets« vodilna skupina na tem področju

Pink Floyd leta 1967 z originalnim pevcem/kitaristom Sydom Barrettom in naslovnica pomembnega prvenca The Piper At the Gates of Dawn

Rojstvo britanskega prog folk rocka in Canterbury scene

V letu 1968 se na krilih kratkotrajne britanske blues rockovske invazije pojavita skupini Colosseum in Jethro Tull. Obe sta svojo pot začeli izrazito blues orientirano, a sta že kmalu začeli presegati žanrske okvire in v svojo glasbo (‘progresivni blues rock’) vpeljevati elemente jazza, folka in simfonike. Jethro Tull so pod vodstvom karizmatičnega pevca in flavtista Iana Andersona, kasneje, skozi sedemdeseta, s studijskimi umetninami kot so »Aqualung«, »Thick As a Brick« in »Songs From the Wood« postali ena najpomembnejših in najbolj popularnih progresivnorockovskih skupin, še posebno na področju prog folk rocka. Slednji se je začel oblikovati že konec šestdesetih, ko so folk rockovske skupine kot so Fairport Convention, Pentangle in The Strawbs v svojo glasbo nenadoma začele vnašati električno kitaro in postopoma zavrgle tradicionalne ameriške folk vplive.

 

Na sliki: Jethro Tull v originalni postavi (Glenn Cornick, Ian Anderson, Clive Bunker in Mick Abrahams) ter naslovnica njihove konceptualne mojstrovine Thick As a Brick

Medtem so se v britanskem mestu Canterbury, kjer je sedež anglikanske nadškofije, po razpadu skupine The Wilde Flowers, izoblikovale številne nove zasedbe, ki so iznašle povsem novo izpeljanko progresivnega rocka, imenovano ‘canterbury’. Pri tem so bili vodilni in najbolj pomembni bandi Soft Machine, kjer so bile na začetku ključne figure Robert Wyatt, Kevin Ayers, Mike Ratledge in Daevid Allen, kasneje pa tudi Hugh Hopper in Elton Dean, Gong pod vodstvom prej omenjenega, ekscentričnega Allena ter Caravan s Pyeom Hastingsom, Richardom in Daveom Sinclairom v glavnih vlogah. Slednji so bili od vseh canterbury skupin najbolj popularni, progrockovsko občestvo pa so osvojili predvsem z albumi kot so »If I Could Do it All Over Again…«, »In The Land of Grey and Pink« ter »For the Girls Who Grow Plump at Night«. Manj znane canterbury zasedbe, ki so nastale v prvi in drugi polovici sedemdesetih so bili še Hatfield And the North, Gilgamesh, National Health, Khan, Matching Mole, Egg ter Francozi Moving Gelatine Plates in Nizozemci Supersister.

 

Na sliki:Soft Machine v originalni postavi (Kevin Ayers, Robert Wyatt, Mike Ratledge in Daevid Allen) in naslovnica prvega albuma Wyattovega kasnejšega projekta Matching Mole

Obdobje največjega ustvarjalnega razcveta in komercialnega vzpona (1969-1975)

Ključni trenutek za progresivni rock in čas, ko je žanr dobil svoje ime predstavlja začetek leta 1969, ko je britanska skupina King Crimson izdala svoj studijski prvenec »In The Court of the Crimson King«, ki je tako rekoč sprožil novo glasbeno revolucijo in največji plaz novih progresivno rockovskih skupin, k spremembi sloga pa je navdihnil tudi številne druge rock bande, ki se prej niso navduševali nad mešanjem različnih žanrov ter improvizacijami. Silnemu uspehu prvenca je žal konec istega leta sledil razpad originalnih King Crimson.

Na sliki: In The Court of the Crimson King, 1969 – morda ne ravno prvi, vsekakor pa najbolj pomemben album v zgodovini progresivnega rocka

Prva skupina za katero so novinarju ob izidu njihovega prvenca uporabili termin ‘progresivni rock’ je kasneje, pod vodstvom kitarskega inovatorja Roberta Frippa, delovala naprej v številnih različnih inkarnacijah in še naprej izdala vrsto imenitnih studijskih dosežkov, kot so denimo albumi »Lizard«, »Larks’ Tongues in Aspic« in »Red«, če se našteje le nekatere najbolj zanimive, kar je trajalo vse do prvega razpada leta 1974, ko se je Fripp iz osebnih razlogov za nekaj časa odločil prekiniti z glasbenim udejstvovanjem. Nekdanja King Crimson člana, pevec/basist John Wetton in bobnar Bill Bruford, v drugi polovici sedemdesetih skupaj z bivšim Curved Air violinistom/klaviaturistom Eddiejem Jobson in nekdanjim Gong kitaristom Allanom Holdsworthom ustanovita kratkotrajno progrockovsko superskupino UK.

 

Na sliki: King Crimson v originalni postavi (Ian McDonald, Michael Giles, Peter Sinfield, Greg Lake in Robert Fripp)

Odhod originalnega King Crimson pevca Grega Lakea je prispeval k oblikovanju prve prave progrockovske superskupine, Emerson, Lake and Palmer (skrajšano ELP), katero sta poleg Lakea tvorila še The Nice klaviaturist Keith Emerson in originalni Atomic Rooster bobnar Carl Palmer. Njihovi zgodnji albumi z začetka sedemdesetih kot so denimo »Tarkus«, »Trilogy« in »Brain Salad Surgery« so odigrali izjemno pomembno vlogo pri popularizaciji simfoničnega progresivnega rocka. Popularnost ELP je trajala vse do druge polovice sedemdesetih, ko so naglo izgubljali korak s časom in po nekaterih zgrešenih studijskih projektih ter finančno potratnih turnejah z orkestrom (prvič) razpadli. Njihovi kasnejši poskusi vrnitve na sceno, najprej v osemdesetih s Cozyem Powellom namesto Palmerja ter kasneje v devetdesetih, ko so se spet zbrali vsi trije originalni člani, žal niso bili uspešni.

 
Na sliki:
 Emerson, Lake and Palmer – prva progresivnorockovska superskupina

V tem času se na britanskih tleh pojavijo še štiri izjemno pomembne skupine pri popularizaciji progresivnega rocka. Yes so potrebovali tri leta preden so leta 1971 s prihodom kitarista Steve Howea oblikovali prepoznaven slog in na obeh straneh Atlantika zasloveli z albumoma »The Yes Album« in »Fragile«. V naslednjih letih so s kompleksnimi albumi »Close ot the Edge«, »Tales From Topographic Oceans« in »Relayer« postali ena najbolj priljubljenih in vodilnih simfoničnih prog rockovskih skupin in ena redkih, ki je uspela zadržati popularnost tudi v osemdesetih. Za najbolj priljubljeno Yes postavo med privrženci še vedno velja tista, ki je vsebovala Howea, pevca Jona Andersona, basista Chrisa Squirea, ki je do danes edini originalni član, klaviaturista Ricka Wakemana in bobnarja Billa Bruforda. Slednji se je leta 1973 pridružil King Crimson, zato ga je zamenjal Alan White. Veliko so k priljubljenosti Yes poleg same glasbe prispevali tudi naslovnice albumov in odrske scenografije v režiji britanskega grafičnega oblikovalca Rogerja Deana. Po albumu »Going For the One« se Yes konec sedemdesetih znajdejo v krajši ustvarjalni krizi, vendar albuma »Drama« ter »90125«, predvsem prek hita »Owner Of a Lonely Heart«, na začetku osemdesetih prineseta preporod ter povsem novo bazo privržencev.

 

Na sliki: Yes v klasični postavi (Chris Squire, Jon Anderson, Rick Wakeman, Steve Howe in Alan White)

V istem času, konec šestdesetih, se na angleških tleh pojavijo tudi Genesis, ki so svojo pot začeli kot skromen srednješolski band pod vodstvom sošolcev, pevca Petra Gabriela, klaviaturista Tonya Banksa, basista Mikea Rutherforda in kitarista Anthonya Phillipsa. Že kmalu so se, predvsem s pomočjo izjemno karizmatičnega pevca Gabriela, začeli oblikovati v simfo prog rockovsko velesilo in njihova priljubljenost in artizem sta po letu 1971, ko sta v band prišla kitarist Steve Hackett in bobnar/pevec Phil Collins, samo še strmo naraščala. Rezultati njihovega glasbenega vizionarstva so bile nekatere največje mojstrovine progresivnega rocka kot so »Nursery Cryme«, Foxtrot« in »Selling England By the Pound«. Genesis so bili poleg Yes in ELP do konca sedemdesetih, ko so po odhodu Gabriela in kasneje Hacketta, doživeli postopno preobrazbo v pop rockovski band, postali ena najbolj uspešnih skupin osemdesetih, prav gotovo pa so bili tudi najbolj vplivna in uspešna simfonično prog rockovska skupina.

 

Na sliki:Genesis v klasični postavi (Phil Collins, Mike Rutherford, Steve Hackett, Peter Gabriel in Tony Banks) in v ‘pop’ obdobju, ko so delovali kot trio (Collins, Rutherford in Banks)

Collins si je v osemdesetih ustvaril izjemno uspešno kariero kot pop rockovski solo izvajalec. Podobno uspešen je bil v vlogi solo glasbenika tudi Gabriel, ki je za razliko od Collinsa praktično skozi celotno kariero ostajal inovativen art rockovski glasbenik. Hackett in njegov kitarski predhodnik Phillips sta s svojima solo karierama v glasbenem smislu od vseh nekdanjih članov ostala najbolj zvesta izročilu klasičnih Genesis. Rutherford si je prav tako ustvaril uspešno samostojno kariero s pop rock skupino Mike and The Mechanics, medtem ko Banks kot solo glasbenik v komercialnem smislu ni bil preveč uspešen.

Peter Gabriel                                       Steve Hackett                                                             Phil Collins

 Precej manj popularni, a zato nič manj pomembni in inovativni so bili Van Der Graaf Generator (skrajšano VDGG), ki so bili vselej neločljivo povezani z likom in delom svojega unikatnega pevca, občasnega kitarista in klaviaturista ter skladatelja Petra Hammilla. VDGG so izdali nekaj najbolj inovativnih in kompleksnih progrockovskih albumov sedemdesetih kot so »Pawn Hearts«, »Godbluff« ter »Still Life«, kar se je nadaljevalo tudi po vseh njihovih razpadih in vrnitvah na sceno. Hammill je ustvarjanje z VDGG uspešno združeval tudi z izjemno plodovito solo kariero. VDGG in Hammill so si, kljub temu da nikoli niso uživali komercialnega uspeha nekaterih njihovih vrstnikov, priborili kultni status predvsem na italijanskih tleh, katerega uživajo še danes.

 
Na sliki:
 Van Der Graaf Generator v klasični postavi (Guy Evans, Hugh Banton, Peter Hammill in David Jackson)

Gentle Giant so bili prav tako ena pomembnejših izmed najbolj unikatnih britanskih pionirskih progrockovskih zasedb. Uspešno so združevali elemente simfonike, baročnega folka, avantgarde in jazza, razen tega so bili skoraj vsi člani skupine multi-inštrumentalisti, obdarjeni z odrezavim humorjem, ki se je kazal v posameznih besedilih in konceptih. Njihove vrhunce predstavljajo albumi »Octopus«, »In a Glass House« ter »Free Hand«. Žal so se tudi oni, tako kot številne druge progrockovske skupine, konec sedemdesetih znašli v ustvarjalni krizi. Po treh bolj ali manj povprečnih, radiu občutno bolj prijaznih albumov, ki so nastali na pritisk založbe, so se leta 1980 odločili posloviti s scene.

 
Na sliki: Gentle Giant

V začetku sedemdesetih so Pink Floyd postopoma odvrgli svoje psihadelične in spacerockovske elemente ter predvsem na krilih skupnih idej basista/pevca Rogerja Watersa in kitarista/pevca Davida Gilmourja razvili povsem lasten zvok. S pomočjo serije inovativnih konceptualnih albumov kot so bili »Dark Side of the Moon«, »Wish You Were Here«, »Animals« in »The Wall«, ki so izšli v obdobju med letoma 1973 do 1979, so postali najbolj uveljavljenih in popularnih progresivnorockovskih skupin sedemdesetih.

 

Na sliki: Pink Floyd v postavi, katero ima večina v najlepšem spominu (Richard Wright, David Gilmour, Roger Waters in Nick Mason) ter naslovnica njihovega najbolj slovitega albuma Dark Side of the Moon

Obdobje konceptualnih albumov

V tem obdobju, se pravi konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih, po zaslugi pionirjev na tem področju, kot so bili Frank Zappa, Beatli in The Who, postane zelo popularen projekt konceptualnega albuma, katerega se lotijo številne progresivnorockovske skupine in doživi vrhunec sredi sedemdesetih. Na tem področju največje mojstrstvo prav gotovo dosežejo Pink Floyd, čeprav so imeli močno konkurenco v konceptualnih dosežkih drugih progrockovskih velikanov kot so bili denimo Jethro Tull, Yes, Genesis, Rush in The Alan Parsons Project. Pri slednjih je bila velika posebnost, da je bil sleherni album, ki so ga izdali konceptualen, zato veljajo za vodilne predstavnike na tem področju, pa čeprav jih je veliko izvajalcev prekašalo, kar se tiče same globine in sporočilnosti posameznih konceptov.

 

Na sliki: The Alan Parsons Project (Eric Woolfson in Alan Parsons) so zasloveli s konceptualnimi albumi kot je bil I Robot na katerem so obravnavali nekatere znanstvenofantastične teme s področja robotike

Različni progresivnorockovski podžanri in mednarodna scena v sedemdesetih letih

Prog rockovskim pionirjem na čelu z Genesis, Yes, King Crimson, Jethro Tull, Pink Floyd in VDGG na domačih britanskih tleh sledijo številne manj poznane, a zato nič manj inovativne skupine med katerimi so prav gotovo izstopali simfonični prog rockerji Camel z mojstrovinami »Mirage«, »The Snow Goose« in »Moonmadness« ter ‘nemški’ Angleži Nektar z albumi »A Tab in the Ocean«, »Remember the Future« in »Recycled« s katerimi so na novo definirali space rock. Barclay James Harvest morda res niso bili najbolj inovativni predstavniki simfonično začinjenega proga, vendar so navdušili s svojimi zgodnjimi, orkestralnimi projekti in uspeli kasneje osvojiti srca nemškega občestva ter tako dodobra utišati kritike, ki so jih pogostokrat primerjali z The Moody Blues. Velik uspeh je v vlogi solo izvajalca že v sedemdesetih dosegel tedaj še izjemno mladi multi-inštrumentalist Mike Oldfield, ki je z inovativnimi in še danes visoko čislanimi albumi »Tubular Bells«, »Hergest Ridge« in »Ommadawn« izdajal pionirske albume na področju ambientalne orkestralne rock glasbe. Oldfield je huronski uspeh doživljal še posebno v osemdesetih, nakar se je tudi njegov izjemni ustvarjalni navdih v naslednjih dveh desetletjih začel vse bolj izčrpavati.

Camel                                                                                                        Mike Oldfield

Na področju ambientalnega prog rocka so prednjačili kasnejša verzija Jade Warrior, nekdanji Roxy Music klaviaturist Brian Eno ter projekt Fripp & Eno. Tudi številne skupine, ki skozi večino svoje glasbene poti sicer niso bile znane kot progrockovski band ali pa so se bolj uveljavile na kakem drugem žanrskem področju kot je denimo trdi rock so skozi sedemdeseta ohranjale visoko artistično komponento. Pri tem so v VB prednjačili bandi kot so Wishbone Ash, Deep Purple, Atomic Rooster, Uriah Heep in Queen, medtem ko so v ZDA vodilno vlogo opravljali ‘zloglasni’ Blue Oyster Cult. Hawkwind so medtem od Pink Floyd ter pod delnim vplivom tedanje krautrock scene prevzeli vodilno vlogo na področju britanskega spacega rocka ter si zvesto občinstvo pridobili predvsem z nekaterimi inovativnimi albumi ter številnimi kultnimi koncertnimi nastopi na plačila prostih festivalih.

 

Wishbone Ash                                                                                         Uriah Heep

Konec šestdesetih se na območju Italije izoblikuje močna progresivnorockovska scena, kjer so odigrali vodilno vlogo bandi kot so Premiata Forneria Marconi (skrajšano PFM), Le Orme, Banco Del Mutuo Soccorso, pa tudi komercialno manj profilirani Area, Museo Rosenbach, Metamorfosi, Il Baletto Di Bronzo, Quella Vecchia Locanda, Locanda Dellle Fate, New Trolls in ostali. PFM in Le Orme so dosegli komercialno priznanje tudi izven italijanskih meja, medtem ko so številni manjši italijanski prog rock bandi vse do danes ostali v obskurnosti in izdali samo po enega ali največ dva studijska albuma.

 
Na sliki:
 Premiata Forneria Marconi, najbolj sloviti predstavniki italijanskega progresivnega rocka

Na območju nekdanje skupne države, se pravi Jugoslavije, se je progresivni rock pojavil nekoliko kasneje, ‘z zamudo’. Med najbolj zanimivimi skupinami na tem področju so bili prav gotovo Smak, Leb i Sol, Time, Korni Grupa, Igra Staklenih Perli, Tako, pa tudi zgodnji Bijelo Dugme, če se našteje najbolj pomembne, medtem ko so od Slovencev najbolj navduševale skupine kot so Izvir, Predmestje, September in Buldožer.

 

Na sliki: September so z Janezom Bončino-Benčem reševali slovensko čast kot del v svetovnem merilu obskurne, vendar na splošno sila pestre jugoslovanske progresivnorockovske scene

Jazz rock fusion scena je sredi sedemdesetih po zaslugi skupin Mahavishnu Orchestra, Weather Report, Return To Forever, Santana, pa tudi solo izvajalcev kot so bili Miles Davis, Billy Cobham, John McLaughlin, Herbie Hancock, Al DiMeola in Chick Corea doživljala izjemno popularnost na obeh straneh Atlantika. Pop rockovsko izpeljanko jazz rock fusiona so uspešno nadaljevale skupine Blood, Sweat & Tears, Chicago in Steely Dan. Britanci so svoj odgovor našli v skupinah kot so bili Nucleus pod vodstvom trobentača Iana Carra, Brand X, ki so v zgodnjem obdobju v svojih vrstah imeli tudi Phila Collinsa in superskupina Colosseum II v kateri je igral tudi kultni severnoirski kitarski heroj Gary Moore. Nemški odgovor za jazz rock fusion je našel saksofonist in klaviaturist Klaus Doldinger s svojo zasedbo Passport.

 
Na sliki:
 Weather Report, najbolj trdoživi predstavniki jazz fusion scene

Nemčija je s pojavom krautrocka prav tako odigrala izjemno pomembno vlogo pri razvoju progresivno rockovske scene. Skupine Tangerine Dream, Amon Düül II, Faust, Kraftwerk, Neu in Can so med seboj igrale zelo različno, izrazito eksperimentalno glasbo, a so bili del istega glasbenega gibanja. Od vseh nemških progrockovskih skupin so bili najbolj ‘britanski’ nedvomno simfonično in spacerockovsko usmerjeni Eloy, kateri so zasloveli z albumi »Dawn«, »Ocean« ter »Silent Cries and Mighty Echoes«.

 
Na sliki:
 Eloy, najboljši možni nemški odgovor na britansko progrockovsko sceno

Folk prog se je medtem s pomočjo skupin kot so bili Fairport Convention, Strawbs, Steeleye Span in Pentangle uspešno razvijal naprej, medtem ko so manj znani bandi z elementi folka kot so bili Comus, Forest, The Trees in Spirogyra navduševali predvsem ožji krog poslušalcev.


Na sliki: Strawbs s kasnejšim članom Yes, klaviaturistom Rickom Wakemanom

Francija je v tem času ‘rodila’ odlično simfo prog rockovsko skupino Ange, medtem ko je ta država najbolj presenetila s t.i. Zeuhl sceno, katere glavni predstavniki so bili enigmatični Magma, ki so izumili povsem lasten jezik in v njem tudi pisali svoja besedila.

 

Na sliki: Magma, ne samo glasba z ‘drugega sveta’, temveč tudi napol fikcijski kult

Avantgardna oblika prog rocka in kasnejše gibanje RIO (kratica za ‘rock in opposition’) se je začela oblikovati pod močnim vplivom nekaterih albumov Franka Zappe in Captaina Beefhearta in se posebno razmahnila proti koncu sedemdesetih. Med glavne predstavnike so se izstrelili bandi kot so bili pionirji na tem področju Henry Cow, kmalu pa so se jim pridružili še bandi kot so Univers Zero, Art Bears, Art Zoyd, Slappy Happy, Samla Mammas Manna, Stormy Six ipd. Nekateri sem prištevajo tudi naše Buldožerje.

 
Na sliki: Henry Cow so s kitaristom Fredom Frithom naredili največ za avantgardno rockovsko gibanje

Nizozemci so se ponašali z odlično simfonično usmerjeno progrockovsko skupino Focus, ki je pod vodstvom pevca, klaviatruista in flavtista Thijsa van Leera zaslovela s hitom »Hocus Pocus« ter albumi »Moving Waves«, »Focus III« ter »Hamburger Concerto«, medtem ko poleg že omenjenih Supersister velja posebej omeniti predvsem pogostokrat spregledane Kayak.

 
Na sliki
: Focus, ne samo najbolj znani nizozemski progrockovski predstavniki, temveč tudi najbolj znana nizozemska rockovska skupina

Art rock se je že na začetku sedemdesetih uveljavljal kot označba za skupine, ki so vsebovale lastnosti mnogoterih žanrov in niso želele biti povezane z določeno žanrsko oznako. Med njimi so se v sedemdesetih najbolj proslavili inovatorji, ki so se ves čas sprehajali po tenkih žanrskih mejah kot so bili Supertramp, Roxy Music, 10cc,The Alan Parsons Project in Electric Light Orchestra.

 

Roxy Music                                                                                               Supertramp

V tem času so v Kanadi postopoma zasloveli Rush, ki so svojo pot začeli kot skromen Led Zeppelin ‘klon’, se pravi kot trdi rockerji, a se kmalu ‘nalezli’ vpliva evropske progrockovske scene ter svoj prvi veliki uspeh doživeli z albumom »2112« ter ga do konca sedemdesetih uspešno dopolnili z »A Farewell to Kings« in »Hemispheres«. Rush so svoj slog nenehno izpopolnjevali ter nadgrajevali in popularnost ohranili še dolgo po koncu sedemdesetih s čimer se lahko pohvali zelo malo sorodnih skupin. Na področju kanadskega art rocka je potrebno omeniti tudi skupino Saga, ki sicer ni doživela tolikšnega komercialnega uspeha kot precej bolj znani Rush, a še danes izdaja odlične albume in se ponaša z izjemno zvestimi pristaši.

 

Na sliki: Rush in naslovnica slovitega albuma 2112

V ZDA razen nenehnega genija inovacije Zappe in močne jazz rock fusion scene klasični prog rock nikoli ni uspel doseči širše popularnosti, razširjene inovativnosti in zadihati s polnimi pljuči. Pri teh poskusih so bili daleč najbolj uspešni bandi kot so Kansas, Styx pa tudi zgodnja verzija Journey je imela svoje čare za vse ljubitelje fusiona in prog rocka, vendar so se vsi trije do konca sedemdesetih prelevili v arena rockovske bande oziroma AOR izvajalce, medtem ko so bandi kot so Starcastle, Cathedral, Pavlov’s Dog, Yezda Urfa in Happy The Man bolj ali manj ostali zapisani obskurnosti.

 
Na sliki:
 Kansas, vodilni predstavniki ameriškega odgovora na progresivni rock

Obdobje komercialnega zatona in iskanja ‘samega sebe’ ter novi val progresivnega rocka (1976-1989)

Arena rock in kasneje AOR sta bila stranska ‘produkta’ progresivnorockovskega gibanja in številne nekdanje progrockovske skupine so do konca sedemdesetih spremenile svoj zvok in se z začetkom osemdesetih občutno ‘skomercializirale’. Druga polovica sedemdesetih je namreč predstavljala naglo usihanje progresivno rockovskega gibanja, ki je po pojavu diska in punka začelo izgubljati popularnost, pa tudi inovativni elan. V tem času (začasno) razpadejo številni prog rockovski pionirji ali pa svoj zvok preoblikujejo do te mere, ko jih v osemdesetih na trenutke zaradi vpliva tedanjih trendov skorajda ni bilo moč več prepoznati. V prvo kategorijo so spadali King Crimson, VDGG, Gentle Giant, Emerson, Lake & Palmer, Procol Harum in Caravan, medtem ko so v drugo kategorijo spadali Genesis, Yes, Jethro Tull, The Moody Blues, Kansas in Styx. Pink Floyd z »A Momentary Lapse of Reason«, Rush z »Moving Pictures« in Camel z »Nude« so bile sila redke prog rockovske skupine, ki so uspele zadržati popularnost tudi skozi osemdeseta, ne da bi se pretirano oddaljile od svojega klasičnega zvoka. Lep primer tega, kako se prilagoditi novim trendovskim zvočnim smernicam in doživeti huronski uspeh, je bila superskupina Asia, sestavljena iz nekdanjih članov King Crimson, Yes in ELP.

Na sliki: Asia (Steve Howe, Geoff Downes, John Wetton in Carl Palmer) so hkrati navdušili pripadnike nove, ‘MTV’ generacije in hkrati razočarali številne stare privržence omenjenih glasbenikov

King Crimson so leta 1981, ko so se z odličnim albumom »Discipline« vrnili na sceno, prek uspešnega vpletanja novovalovskih vplivov prav tako doživeli uspešen zvokovni preporod, ne da bi se pretirano oddaljili od eksperimentalne preteklosti. Genesis in Yes so bili kot pop rock formaciji v osemdesetih bolj popularni kot kdaj prej, a so s tem izgubili številne stare privržence, medtem ko so Pink Floyd tudi po travmatičnem slovesu Rogerja Watersa, ko so David Gilmour, Nick Mason in kasneje tudi Richard Wright nadaljevali naprej, še vedno kraljevali na tedanjih glasbenih lestvicah.

 

Na sliki: King Crimson so bili tudi v osemdesetih (Adrian Belew, Robert Fripp, Bill Bruford in Tony Levin), ko so se po sedmih letih vrnili ‘med žive’, najboljši v svojem ‘poslu’

Ne glede na to je bila priljubljenost prog rocka v prvi polovici osemdesetih močno okrnjena, vse tja do pojava novega vala progresivnega rocka oziroma skrajšano ‘neo proga’. Ta prvotno izrazito britanski pojav se je začel že na začetku osemdesetih s pojavom skupin kot so bile Marillion, IQ, Pendragon, Pallas in Twelfth Night.

Od vseh teh naštetih izvajalcev so svetovni sloves uspeli doseči samo Marillion, ki so tudi s pomočjo karizmatičnega pevca Fisha in hitov »Kayleigh« in »Lavender« leta 1985 osvojili radijske valove. Marillion so s Fishem do njegovega odhoda leta 1989 posneli štiri mojstrovine novega vala progresivnega rocka v podobi »Script For a Jester’s Tear«, »Fugazi«, »Misplaced Childhood« in »Clutching At Straws«. Po Fishevem odhodu in prihodu njegove zamenjave Stevea Hogartha so se postopoma usmerili v art rock in v svojem zvoku odvrgli skorajda vse vplive klasičnega prog rocka. Pod Hogarthovim vokalnim poveljstvom so Marillion v devetdesetih in dalje postali art rockovski šampioni in so z mojstrovinami »Brave«, »Marbles« in »Sounds That Can’t Be Made« še danes ena najbolj inovativnih prog rockovskih skupin.

Na sliki: Marillion s Fishem in kasnejša verzija banda s Steveom Hogarthom; isto ime, vendar dve skoraj popolnoma različni ustvarjalni viziji

IQ so pod vokalno štafeto karizmatičnega pevca Petra Nicholsa po drugi strani skozi večino kariere ostali zvesti svojim koreninam in ohranjali zvokovno konsistentnost tudi v devetdesetih in čez, ko so po mnenju mnogih izdali svoje najboljše dosežke v podobi albumov »Subterranea«, »The Eleventh House« in »The Dark Matter«. Pendragon so pod poveljstvom kitarista in pevca Nicka Barretta bolj ali manj ohranjali zvokovno konsistentnost prek albumov »The Window of Life«, »Masquerade Overture« in »Not of This World« vse do konca devetdesetih, nato pa so začeli zvokovno precej bolj eksperimentirati, kar je prineslo precej mešane zvočne rezultate. Škoti Pallas so imeli številne različne inkarnacije in turbulentna obdobja menjav postave in slogov. Za njihove najboljše dosežke veljajo albumi »The Sentinel«, »The Dreams of Men« in »XXV«.


Na sliki:
 IQ, novo upanje za simfonični prog rock

Razen naštetih neo prog rockovskih imen pa so številni manjši bandi, kot denimo Twelfth Night, po začetnih uspehih hitro zapadli v obskurnost. Del novega vala prog rocka se je nadaljeval tudi v prvi polovici devetdesetih, ko se s prvimi albumi predstavijo britanske skupine Shadowland, Jadis, Galahad, Arena ter Poljaki Collage.

Na sliki: Arena, sodobni britanski ‘neo prog’ rock za glasbene gurmane

Progresivni rock od devetdesetih let dalje

Na začetku devetdesetih pa se ob vrnitvi nekaterih legendarnih imen (King Crimson, ELP, Procol Harum, itd) že pojavi t.i. tretji val progresivnega rocka, ki močan zagon dobi predvsem v Skandinaviji in v ZDA. V Skandinaviji se pojavita inovativni skupini Anglagard in Anekdoten, ki obudita nekaj starožitniškega duha klasičnega prog rocka sedemdesetih. Švedi The Flower Kings, ki so nastali iz solo banda kitarista in pevca Roineja Stolta postanejo ključna skupina skandinavskega prog rock gibanja pri čemer ne zaostaja veliko tudi Stoltova nekdanja skupina Kaipa. Enako uspešni so v ZDA, kjer se pojavita skupini Echolyn ter Spock’s Beard pod vodstvom karizmatičnega pevca in multi-inštrumentalista Neala Morsea. Stolt in Morse sta kasneje, skupaj z Marillion basistom Peteom Trewavasom in Dream Theater bobnarjem Mikeom Portnoyem, ustanovila prog rockovsko superskupino Transatlantic.

Na sliki: Transatlantic (Pete Trewavas, Mike Portnoy, Neal Morse in Roine Stolt)

Pomemben del progresivnega rocka, po zaslugi skupin kot so Dream Theater, Fates Warning, Symphony X, Threshold, Shadow Gallery, Crimson Glory, Opeth in Angra, sredi devetdesetih postane tudi priljubljen podžanr z imenom prog metal, katerega pa si v enaki meri ‘lasti’ tudi heavy metal. Na razvoj progresivnega metala so v osemdesetih prav gotovo najbolj vplivali izvajalci kot so Rush, Iron Maiden in Queensryche.


Na sliki:
 Dream Theater, prvo ime progresivnega metala

 Ena najbolj pomembnih skupin t.i. tretjega vala pa se, ironično, pojavi na britanskih tleh v podobi Porcupine Tree, ki pod vodstvom večdimenzionalnega pevca, kitarista in producenta Stevena Wilsona sredi devetdesetih prerastejo iz ne preveč resnega Wilsonovega solo projekta v pravi band in si z inovativnimi albumi kot so »In Absentia«, »Deadwing« in »Fear Of a Blank Planet« pridobijo številne raznolike glasbene privržence, tako izmed zaljubljenci nad ambientalno, elektronsko glasbo, neo progom, psihadeličnim rockom kot prog metalom. Wilson, osrednja figura sodobnega progresivno rockovskega gibanja, se je v naslednjih letih uveljavil tudi z uspešno solo kariero, drugimi stranskimi projekti ter kot zvočni inženir pri obdelavi klasičnih albumov nekaterih prog rockovskih legend. Med pomembnejšimi prog rockovski skupinami z začetka 21. stoletja velja omeniti tudi izvajalce kot so denimo Phideaux, The Pineapple Thief, The Mars Volta in Beardfish. Nekateri izmed njih v svojo glasbo vpletajo tudi elemente alternativnega rocka, sicer pa vsi po vrsti kot pomemben vpliv navajajo klasično prog rock sceno sedemdesetih. Vse to dokazuje, da progresivnorockovsko glasbeno gibanje dandanes še zdaleč ni mrtvo, pa čeprav nikoli več ne bo ‘vroče blago’ radijskih valov.

Na sliki: Porcupine Tree in Steven Wilson (drugi z leve), najbolj pomembni imeni progresivnega rocka 21. stoletja

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X