Symphony X z maršem strojev razčlovečenja nad München!

0 10

Lokacija: Backstage / München / Nemčija
Datum: 05.10.2011


Symphony X, predstavniki progresivnega metala iz New Jerseya (ZDA), so izdali v letošnjem letu nov briljantni studijski album imenovan “Iconoclast”. Na njem vzdržujejo magijo predhodnika “Paradise Lost” (2007) in celo poglabljajo riffovsko agresijo. Ne glede na to, da smo Symphony X lahko ujeli prav na ljubljanskem nastopu marca letos, pa v takratni družbi s co-headlinerjem Nevermore sredi dvorane Cvetličarna MediaPark njihov nastop nekako ni prišel do optimalnega učinkovanja. Zato se je bilo treba ugrizniti v jezik in upati, da fantje odrinejo na samostojno koncertno turnejo.

Namigovanja so postala realnost in oktober je bil znova tisti srečni mesec, ko smo po štirih letih, ki so se strumno hitro odvrtela od, dne 20.10.2007 in prvega RockLine-ovega ogleda dunajskega nastopa Symphony X, dobili novo priložnost, da se naužijemo nesporne unikatne koncertne magije artističnega značaja te skupine.

Symphony X so za evropski del turneje povabili k vlogi predskupin norveške prog metal praporščake Pagan’s Mind s svežim albumom “Heavenly Ecstasy” (2011) in znova brcajoče italijanske prog metalce DGM, ki so svoj zadnji studijski album “Frame” izdali leta 2009.

Vselej v piko natančni Nemci so pripravili vse potrebno, da se je koncertni večer pričel v skladu z napovedjo! Ob osmi in petnajst minut zvečer, so na oder stopili DGM v postavi Mark Basile (Mind’s Key), na vokalu, kitarist Simone Mularoni , klaviaturist Emanuele Casali, basist Andrea Arcangeli in edini originalni član postave DGM Fabio Costantino na bobnih. V pol urice so predstavili striktno material iz albuma “Frame” in naleteli na odlično sprejetje s strani publike, ki do tega trenutka ni posvečala polno pozornost odru. DGM so mojstri svoje veščine. Bravurozna komunikacija zlasti na relaciji navzkrižnega ognja proggy dialoga linije klaviature – kitara, je zadrževala vseskozi zanimanje kaj se dogaja na odru, svoje pa je pristavil tudi odlični Mark Basile, ki je z barvo glasu kanček vlekel na Stevea Walsha (Kansas) ali Teda Leonarda (Enchant). Upajmo, da bodo DGM vzdržali v tej znova najdeni učinkujoči kemiji in čim prej izdali novi studijski album, kajti že samo zrelostno nadgrajeni album “Frame” je vreden pozornosti s strani slehernega ljubitelja čistokrvnih prog metalskih vragolij.

Pagan’s Mind so veljali nedvomno za pravo malo atrakcijo pred nastopom Symphony X. Težko jih je namreč ujeti na odru, saj so njihovi nastopi večinoma usmerjeni na severni del Evrope. Tega večera pa jim ni bilo usojeno, da bi lahko odigrali svoj nastop optimalno. Vendar pa je treba omeniti še eno dejstvo v oziru Pagan’s Mind, ki je še tehtnejšega pomena za stanje duha v skupini na trenutni turneji. Vokalist Nils K. Rue je moral tik pred pričetkom turneje ostati doma zaradi neodložljivih obvez do družine. Skupina se je obrnila na pomoč k rojakom Circus Maximus. Tako smo naleteli na zanimivo situacijo. Že četrto leto zapored mirujoči odlični progresivni metalci Circus Maximus namreč Pagan’s Mind-om niso posodili zgolj pevca Michaela Erriksena, pač pa za vokal tudi Circus Maximus bobnarja Trulsa Haugena. Tako so Pagan’s Mind nastopili s kar dvema vokalistoma na odru. No in tu se je pojavila težava. Tehniki nikakor niso uspeli rešiti zagate s funkcioniranjem mikrofonov, kar je v dolgoživi karieri Backstage kluba, kjer bi morala biti ekipa pripravljena na vse, dokaj nezaslišana napaka, raje rečem kar “malfunkcija”. Pagan’s Mind so tako potrebovali kar debelih 15. minut, da so spravili v funkcioniranje vse potrebne mikrofone. Truls in Michael sta si delila enega, drugi je bil namenjen spremljevalnim vokalom kitarista  Jørn Viggo Lofstada. Set lista je bila tako prirejena in korenito okleščena. Pagan’s Mind so v preostanku pol ure predstavili na debelo novi album “Heavenly Ecstasy” s tremi skladbami in osrečili oboževalce z izvedbo dveh iz prejšnjega “God’s Equation” (2007), nastop pa ob zaključku še izdatno začinili s skladbo Thorugh Osiris Eyes iz svojega drugega studijskega albuma “Celestial Entrance” (2002) Truls in Michael sta uprizorila odlično vokalno predstavo in se iskreno zabavala ob preprijemanju mikrofona, ko sta si delila vokalne delnice med petjem. In še nekaj. Trusl je odličen pevec, ki bi brez težav vodil katero izmed skupin na mestu frontmana. Se pa je čutila občutna razlika med pevcema vselej, ko se je glavnih vokalov lotil nad-odlični Michael Erriksen. Pagan’s Mind so preveč izkušeni glasbeniki, da bi jih 15. minutna pavza lahko iztirila. V šestih skladbah in pol urnem nastopu so dvignili celoten Backstage na noge in publika, ki se je do konca koncerta strnila na kakih 350 glav, je nedvomno ostala ob odhodu teh norveških odličnjakov korenito nepotešena. Upajmo, da se ponudi kmalu druga priložnost, da se lahko srečamo s koncertnim optimumom te skupine.

Ljudje pa so prišli v večinskem deležu seveda na koncert Symphony X. Pred odrom smo jih čakali do 21.35 ure. Oder se zatemni, ovije ga megla, po desnem balkonskem prehodu se vijugajo silhuete in sestopajo po stopnišču, ki vodi na oder. Evforija narašča. Prvi prispe na oder bobnar Jason Rullo, prvim vrstam pa se še posebej zabliska  v glavah, ko priskaklja na oder kitarist in prvi heroj ter Symphony X ljubljenec občinstva Michael Romeo, saj se mu peščica razgretih Nemcev dobesedno priklanja z rokami sproženimi predse in globokimi predkloni. Te geste so vseskozi med koncertom večkrat ponovili, tako da je že pevec Russell Allen za hrbtom Romea bril norca iz sebe, oponašajoč taiste geste.

Končno so to tisti Symphony X po katere sem prišel v Muenchen! Backstage je sicer klub, ki je izmed ponudbe v Bavarski prestolnici – ta se lahko resnično pohvali z mnogotero izbiro tovrstnih koncertnih prizorišč, sodi med akustično slabše lokacije. Tako si moral stati povsem ob mešalni mizi, da si nekako ujel ravnovesje instrumentov, kar je pri zvočnih perfekcionistih Symphony X preliminarnega pomena. Russell Allen je “vokalna zver” in ostaja v življenjski vokalni formi. Brutalizirana verzija Ronnie James Dia, ki si celo občasno sposoja “malocchio” finto odganjanja hudičev, je osupnil z vokalno predstavo, ki v uri in pol nastopa skupine ni kolebala niti za hipec. Russell je odpihnil prisotne z močjo (Iconoclast), sofisticiranostjo (When All Is Lost), ali ekstremno agresijo (Heretic, Electric Messiah). Na desnem balkonu je nastop skupine vseskozi spremljala zbrana peščica članstva zasedb Pagan’s Mind, DGM in Circus Maximus. V nekem trenutku koncerta se je Russell Allen obrnil k njim, jih pozdravil ter vrgel plastenko z vodo proti kameradom na balkonu. Ti so delili požirek z njim in mu plastenko vrnili. Sledila so podajanja plastenke skozi ozračje kluba na relaciji oder – balkon vse dokler Jorn Viggo Lofstadt ni po nesreči zadel s plastenko reflektorske konstrukcije nad odrom. Plastenka se je odbila na sredino dvorane in vendar našla pot do Russella na oder, saj je za to zvesto poskrbel nekdo iz avdience, ki je plastenko skrbno pobral in jo odnesel do Russella.

Symphnoy X so viharna skupina na odru. Njihova predstava je sapojemajoča. Peklensko hitri, v vsem nezmotljivi, obenem pa eksplozivni, ko je to zahtevano in sofisticirani, kar velja zlasti za mesta, kjer izstopijo mini orkestralne pasaže na klaviaturah Michaela Pinele. Michael Romeo je bil deležen pravega fanatizma s strani prvih vrst, ki mu niso pustile niti za trenutek dihati, pač pa so roke iz avditorija vseskozi iskale pot h kitaristu, se prosto dotikale njegove kitare, kitarskega vratu. Romeo, ki je že v prvi polovici koncerta razdelil ducat trzalic med vroče glave, je kmalu ugotovil, da tudi to ne bo ohladilo prevretih glav, zato se je v drugi polovici koncerta, do premora pred dodatkom potuhnil kak korak stran od roba odra. Zanimivo je, da se kitarist sicer sploh ne pusti motiti nenehnim ogovarjanjem, klicem in drugim gromovitim vzklikom, kot tudi teatralnemu klanjanju s predročitvami, s strnai publike. Prej vidno uživa ob teatru, ki ga zganja avditorij. Tako intenzivnega odziva publike res ni šlo pričakovati, a očitno je to že standard Symphony X nastopov v Nemčiji. Michael Romeo je očitno neizpodbitni kitarski heroj s strani nemške publike.

Zasedba je skorajda odigrala “Iconoclast kar v celoti. Izmed skupno 12. skladb kolikor jih premore album, se je lotila žive izvedbe kar osmih. Drugo za drugo so mikastili. Šele po podivjanem Heretic, so prešli na “Odyssey” klasiko Inferno (Unleash The Fire), medtem ko je Of Sins And Shadows (album “Divine Wings Of Tragedy”) napovedala konec regularnega dela koncerta.

Dodatek treh skladb albuma “Paradise Lost” je vrnil v dvorano izjemen klimakterij. Enkraten je bil razgled na publiko, ki je bila povsem priklenjena na performans skupine. Symphony X so uživali ob teh razgledih. Po prihodu po dodatek je Russell Allen sicer teatralno in z globokim nasmeškom na obrazu ogovoril prisotne: “What the fuck do you want from us!” Mož, ki sodi po statusu gotovo med prave gorjane rock in metal pevcev nove generacije, je namreč naravni talent. Brez urice treninga dihanja s trebušno predpono, brez urice učenja tehnik petja! Neverjetno je, kako mu služi vokal. Niti za hip ni pokazal razpokice šibkosti, Russell je v vsem očaral s svojo magijo!

Skupina, ki preždi večji del koncerta, oziroma kar cel koncert tako, da so vsi reflektorji pravzaprav uperjeni v hrbet je neverjetna, v izpiljenosti posameznikov. Ti so tako “nadrkani”, da ne zmorejo niti v miže zatajiti, ta domala robotska “zdrilanost”, pa jim omogoča sproščen nastop, ki ga kapitalizira dinamična in nenehna komunikacija s publiko. Očesna komunikacija, kot tudi nenehna rokovanja s prisotnimi. In to je tisto največ, po kar pride poslušalec na koncert svoje najljubše skupine.  Petnajst  minut preko enajste je bilo vsega konec. Skoraj uro in tričetrt peklenskega marša, ki konzumentu ne pusti dihati niti trohice sekunde! Symphony X so s tem koncertom opozorili, da sodijo v odrsko-izvedbeno špico prog metala na planetu. Enkratna ustvarjalna kemija, ki jo je ujel novi studijski album “Iconoclast” je dobila novo koncertno potrditev. Očitno je torej, da so fantje na vrhuncu svojih moči!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


SYMPHONY X: 
1. Iconoclast 
2. End of Innocence 
3. Dehumanized 
4. Bastards of the Machine 
5. Electric Messiah 
6. When All is Lost 
7. Children of a Faceless God 
8. Heretic 
9. Inferno (Unleash the Fire) 
10. Of Sins and Shadows 
—dodatek— 
11. Eve of Seduction 
12. Serpent’s Kiss 
13. Set the World on Fire (The Lie of Lies)

PAGAN’S MIND: 
1. Eyes Of Fire 
2. Intermission 
3. Walk Away In Silence 
4. God’s Equation 
5. United Alliance 
6. Through Osiris’ Eyes

DGM: 
1. Away 
2. … In a Movie 
3. Enhancement 
4. No Looking Back 
5. Not in Need 
6. Hereafter

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki