Grega Habič: Open Heart Surgery

0 8

Založba: Nostromo Records
Datum izida: 2011
Produkcija: Grega Habič
Dolžina albuma: 44.16 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena: 9.0/10


Po dveh letih, ki sta pretekli od izdaje “Self Destruct Sequence”, se vrača na glasbeno prizorišče s svežim studijskim izdelkom slovenski kitarski mag in “mastermind” Grega Habič. Kdor se giblje v glasbeno “neokuženih” krogih Slovenije, mu je to ime še predobro poznano. Grega sodi namreč med tisto peščico ustvarjalnih genijev, ki je zaprisežen ohranitvi in nenehni razvojni spodbudi lastnega artističnega svobodnjaštva. Glede na dejstvo prekletstva prebivanja “poljubnega genija” v Sloveniji, si obsojen na to, da se moraš preživljati z vem drugim, kot s trženjem genija. Razen, če ne skrivaš lopovskih talentov, kajti ti so že vrsto let spodbujani, od vrst politične elite, po državni piramidi navzdol. Grega je mož, ki bi lahko mlatil bale šelestečih zelencev v sklopu spremljevalnih postav slovenskih pop estradnikov, a se je raje odločil za trnovo pot kljubovanja. Ne razumite napak. V tujini takšne glasbenike in koncertne gladiatorje, kot je Grega Habič, sprejemajo z zlatimi rokami, zato upajmo, da uspe Gregi čim prej preboj in uspešni prebeg v tujino.

Glasbenik, na katerega moramo biti Slovenci resnično ponosni! “Open Heart Surgery” poglablja in razširja izrazna obzorja, ki jih je Grega razodel do tega dne vključno z albumom “Self Destruct Sequence” in predstavlja glasbenika v novi podobi, v kateri se je Grega dodatno sprofiliral, dodatno izluščil jasnino glasbenih razgledov v fokusiranju izpostavljanja glasbene vsebine. Album deluje do tega dne v karieri Grege Habiča, kot najbolj zrel, najbolj osredotočen in predvsem zvočno izpiljen izdelek. Zrelost ponazarjajo zlasti nekatere posebej sofisticirane pasaže, na katerih se Grega, bolj kot kdajkoli doslej, opira tudi na izročila jazz glasbe, kar nedvomno uspešno poglablja njegovo raziskovalno žilico nenasitnega glasbenega eksperimenta.

Produkcija je bolj živa kot kdajkoli doslej, celo programiranje je pretežno odlično kamuflirano, mojster Mika Jusilla pa je v končni masterizaciji zvoka optimalno poudaril kontraste posameznih zvočnih kolažev tako bravurozno stkane končne (tridimenzionalne) podobe spektra zvočne slike.

Grega, ki je znova, poleg igranja vseh kitar, programsko obdelal bobne, dodal nekatere klaviature in odigral glavnino bas kitar (z izjemo skladbe 2 L8 4 Tears, kjer mu gostuje Matej Sušnik) je za novi album zadržal pri sodelovanju odličnega ameriškega multidimenzioniranega glasbenika Jesse Adamsa. Vso posebnost naveze Habič / Adams najbolj nazorno povzame skladba Fighting The Undertow. Mračna skladba, kjer si v takšni eksperimentalni navezi odlično podajata roko smisel za pogubni teater, psiho frenetizem ritmične poetike podajanja verzov Adamsa, kot tudi razgaljeno razgibana figuracija značilnih kitarskih pričesk Grege Habiča. Album se odpre z zloveščim togotnim riffom skladbe Pig. Deluje živo, v thrash riffu prav “ameriško”, modno razmazano hrumeče in vzdržuje Habičevo prepoznavno signaturo, ki jo uteleša sicer funkcioniranje predhodnega albuma. Pig vas opomni kako zgleda, ko se prašič znajde ob koritu obenem pa lahko deluje zavajajoče, saj s svojo neposredno riffovsko izzivalnostjo in “kruljavim” hrupom, vzbuja pomisleke o tem, da je pred nami album, ki bazira na riffovskem mikastenju. Gre za zgodnje neposredno razodetje šeststrunske teorije na albumu, ki jedrnato, v štirih minutah, opiše iz kakšnega testa je skvašen Grega Habič. Odličen izbor otvoritve albuma, ki vsa pripravi samodejno do tega, da naostrite ušesne štrclje in se z užitkom prepustite nadaljnjemu procesiranju tega odličnega izdelka

Alyx je trenutek, kjer se vklopi prvikrat v album izdatno spogledovanje z elementi jazza, vtkano v koketni funk ritem, učvrščen z vah-vah rifom v ozadju, znova zasut s tipično kitarsko govorico Grege Habiča, nekoliko sprosti napeti uvodni začetek, medtem ko Mirror začetno otvoritveno ihto albuma povsem umirja. V Mirror se prvikrat zaiskri moč izrazne pretanjenosti kitarista v podajanju kitarske govorice, varno zavetje pa ta govorica najde v strukturah klaviatur njegovega kolege Roberta Humarja, ki mojstrsko vzdržujejo kuliso. Še posebej milozvočna 2 L8 4 Tears prinaša poglabljanje fuzije jazza, z lucidno začimbo Adamsovega vokala.

Skladbi Alchemist in takoj za njo Devil’s Whisper razširjata moč fuziranja metala s prijemi jazza, kot jo razume le eksperimentalni notranji jaz Grege Habiča. Če opis v prejšnjem stavku leti zlasti na skladbo Alchemist, je Devil’s Whisper bolj neposredno naravnana, vzdržuje izdatno vez z melodijo in ob tem tudi neposredno riffovsko integriteto. Zato bo toliko bolj pisana na kožo ljubiteljem trde (metalske) erotike.

Tunel Lights in Marionette sta nova vskoka v obilje preliva organskih struktur. Prav ti trenutki albuma, podobno kot v prvem delu Mirror in za njo 2 L8 F4 Tears, delujejo ušesom precej bliže, občutek je, kot bi s poslušalcem dihala skupina. Če pa iščemo trenutke, kjer se glasba novega albuma še posebej dotakne skritih kotičkov srca, ponuja nekaj takšnega predzadnja skladba albuma Irreversable Damage. V skladbi ne izostane enkraten kontrast kitarske igre, ki se po pravem “mini flamenko akustično solističnem napadu” spreobrača skozi kitarske trike brezmejne duhovitosti in navdiha, čemur ni videti konca. Skladba presunljivo razbija vse poznane šablone in briše meje žanrskimi goriščnicami ter jih v talilnem loncu združuje v unikatno izrazno mineštro, ki je personifikacija mnogih atmosferičnih zasukov skozi vodilne motive. Tu posebej izstopi moment nepredvidljivosti, obenem pa je v celoti ohranjena izjemna pretočna poslušljivost skladbi. Mnogo posebnih občutij v tej skladbi so-ustvarja tudi integracija akustične kitare Glenna Snelwar-ja.

Album zaključuje še ena skrajno navita skladba, ki pravzaprav sklene krog zgodbi novemu albumu. Gre za naslovno skladbo, ki bi po atmosferi brez težav zamenjala na poziciji otvoritve skladbo Pig. Vratolomni kitarski rally, z motivsko impresijo, ki odskoči v soliranju tudi v blagodejno učinkujočo (nekajsekundno) ekstravaganco orientalskega melosa. Odlični zaključni kroše na albumu, kjer se vrneta grabežljiva zmetalizirana udarnost in mračna atmosfera skreiranega drama teatra.

“Open Heart Surgery” je album, ki je vreden upoštevanja sledečega napotka preden ga vstavite v CD predvajalnik: “Sprostite um, odklopite ratio, spraznite glavo!” Le tako boste polno dovzetni za njegovo sporočilnost. Zahteva več pozornosti, vendar pa vas v zameno za to izkazano pozornost tudi pošteno nagrajuje. Nov presežek za slovenski rock in nov dokaz, da imamo Slovenci odlične glasbenike, ki pa premorejo hkrati tudi dovolj poguma, da ne zatajijo in ne zadržujejo svojega genija. “Open Heart Surgery” je album, ki v svoji neomajni unikatni sporočilnosti umešča Grego Habiča v svetovno špico Zemljanov in album ob katerem lahko v slehernem trenutku nepovratno zastrižejo z ušesi tudi največji veleumi takšnega početja. Od Steve Vaia, do Jasona Beckerja. Potrditev glasbene karizme svoje unikatne pridige in vizije, bo moral Grega Habič poiskati v tujini. V tem ni edini genij pahnjen v nemilost zgodovinskega odnosa matične države in sado-mazohistične stiskaške nevoščljivosti maloumja “slovencljev”, do genijev njegovega kova. “Open Heart Surgery” odpira Gregi Habiču torej na stežaj vrata za preboj v tujino!

Kar potrebuje sedaj ta glasbenik je sledeče. Pravo spremljevalno skupino, s katero bo poleg izvedbe odrskih nastopov, lahko opcijsko snemal tudi bodoče studijske albume. Na trenutke je nemogoče preslišati sintetiko kozmetike bobnarskega programiranja tudi na novem albumu, ki jo moderni programi sicer odlično kamuflirajo, a za nazorni primer denimo “robotsko natančne odzivnosti” hi-hat činele v miksu celokupne zvočne strukture, pač ne gre preslišati. Vse to se bo zgodilo v prihodnosti. A lepo počasi. Korak za korakom!

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Pig
2. Alyx
3. Mirror
4. 2 L8 4 Tears
5. Alchemist
6. Devil’s Whisper
7. Tunnel Lights
8. Fighting The Undertow
9. Marionette
10. Irreversable Damage
11. Open Heart Surgery

Zasedba:
Grega Habič – kitara, bas kitara, klaviature, programiranje

SODELUJOČI GLASBENIKI:
Jesse Adams – vokal (skladbi št. 3. in 8.), klaviature (skladbe št. 1., 6. in 8.), ritem kitara (skladba št. 1.)
Glenn Snelwar – akustična kitara (skladba št. 10.)
Manfred Dikkers – tolkala (skladbi št. 7. in 9.)
Robert Humar – klaviature (skladbe št. 3., 4. in 9.)
Matej Sušnik – bas kitara (skladba št. 4.)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki