Talk Talk : It’s My Life

0 26

Založba: EMI Records
Leto izida: 1984
Produkcija: Tim Friese-Greene
Dolžina albuma: 43.16 min
Žanr: Synth Pop / New Wave


Britanski novovalovski odličniki Talk Talk so svoj drugi album, »It’s My Life«, na katerem so poglobili svoj prirojeni občutek za artizem in s tem še bolj odprli duri izjemni zvokovni sofistikaciji, izdali potem, ko jih je zapustil originalni klaviaturist Simon Brenner. Njegove uradne zamenjave niso nikoli poiskali, pač pa je karizmatični pevec/multi-inštrumentalist Mark Hollis, duša in najbolj prepoznavni obraz Talk Talk, tedaj spoznal nadarjenega skladatelja, klaviaturista in producenta Tima Friesa-Greena, ki je postal Hollisov pomemben skladateljski sodelavec, reden producent ter izvrstna klaviaturska zamenjava za Brennerja. Friese-Greene sicer nikoli ni postal uradni član banda, vendar je od »It’s My Life« dalje postal nepogrešljiv gostujoči klaviaturist, producent ter Hollisov skladateljski partner. Kot že omenjeno, so se Talk Talk na »It’s My Life«, ki jim je prinesel izjemen uspeh v zahodni in srednji Evropi, še posebno po zaslugi hit singlov na čelu s »Such a Shame« ter naslovno skladbo, dvignili še za en nivo višje, kar se tiče pletenja sofisticiranih oblik sintpopa s številnimi artrockovskimi elementi.

Podobno kot Talk Talk prvenec, »The Party’s Over« (1982) je bil tudi »It’s My Life« prepreden z mogočnimi sintetizatorskimi aranžmaji, katerim je družbo občasno delal tudi klavir, prvič pa so uporabili tudi nekaj kitar v domeni gostujočega kitarista Robbieja McIntosha ter celo pihala. Vendar tista osrednja zvočna komponenta, ki je iz Talk Talk za vse večne čase napravila svojevrstne posebneže novovalovskega gibanja in enega večjih eksperimentalnih upov osemdesetih, ni bila zgolj umetnost kreiranja sofisticiranih in kompleksnih klaviaturskih poljan, temveč Hollisov specifični vokal, kateremu zlepa ni bilo para na tedanji sceni. Talentirani možakar je namreč posedoval izjemno pevsko karizmo, znotraj katere sta se mešali nepopisljiva melanholika in nostalgija, kot da bi njegov vokal prihajal iz neke bližnje prihodnosti, kjer so vsi upi in pričakovanja že zdavnaj umrli v zori ‘krasnega novega sveta’ ter je njegov glas ostal kot nema priča začetka konca človeške civilizacije. Seveda so nekaj k temu gotovo prispevali elektronsko-futuristične sintetizatorske teksture, pa tudi izrazito sarkastična, samoironična in družbeno-posmehljiva besedila, ki so se skrivala za nesrečnimi ljubezenskimi dogodivščinami.

Hit »Dum Dum Girl« že ob otvoritvi albuma ponudi zelo lep primer, kako napraviti aranžersko kompleksen sintpop dosežek z močno artrockovsko komponento. Odebeljene bas linije so prepredene z ledenim ambientom sintetizatorskih tekstur, medtem ko Hollisov vokal zveni kot hladen piš sredi pomladanskega jutra. Krajša sintetizatorska solaža ponudi lep uvid, da so Talk Talk s prihodom Friese-Greena pridobili glasbenika, skladatelja in producenta izjemnega talenta. Nekaj klaviatur na albumu je sicer odigral tudi Ian Curnow, še en gostujoči glasbenik. Na uvodnem delu prej omenjenega velikega evropskega hita in melanholične skladateljske mojstrovine, »Such a Shame«, Talk Talk na veliko manipulirajo z različnimi tolkalnimi in sintetizatorskimi efekti, ki poskrbijo za precej nekonvencionalno otvoritev te sicer izrazito melodično-melanholične kompozicije. Subtilni klaviaturski aranžmaji utrejo pot mogočnemu, večglasnemu refrenu, ki s svojo ambientalno magijo poslušalca kot za šalo v trenutku hipnotizira, medtem ko futuristično obarvani glavni rif poskrbi, da vse skupaj zveni kot, da bi band med igranjem prihajal iz neke druge galaksije. Hollis je navdih za besedilo menda dobil po branju romana ‘Kockar’, ene izmed svojih najljubših knjig.

Naslednja kompozicija, »Renée«, odličen primer kompleksne in sofisticirane ljubezenske balade, ponudi lep dokaz, da so vplivi ambientalne glasbe, katere je moč slišati predvsem v uvodni sekciji, kjer dominirajo mogočne bas linije, začeli čedalje bolj prevladovati v Talk Talk zvočnem izrazoslovju. Hollisov vokal zveni na moč neutolažljivo, medtem ko svoje prispeva tudi pihalna sekcija, ki dopolni melanholične klaviaturske aranžmaje. »It’s My Life« je bil v ZDA velik dance hit, medtem ko v Evropi za čuda ni dosegel tako velikega uspeha kot »Such a Shame«, čeprav še danes sodi med najbolj priljubljene in znane Talk Talk skladbe. Uporabljena je bila že v TV oglasu za francoski avto Peugot 205 ter celo v video igrah Saints Row: The Third ter Grand Theft Auto: Vice City Stories. Ta sintpop mojstrovina je še ena slika in prilika skladateljsko-inštrumentalne sofisticiranosti, kjer navidezno manjši zvočni okraski naredijo izjemno veliko pri grajenju mogočnega vzdušja z vrhuncem v epsko-melanholičnem refrenu. Časovni prehodi so postavljeni na izjemno inteligenten način, medtem ko basist Paul Webb s polaganjem odebeljenih bas linij, katere večkrat igra na način, kot da bi imel v rokah kitaro, zagotavlja izdatno razgibanost med kompleksnimi klaviaturskimi aranžmaji.

Od tu naprej nobena kompozicija na albumu nima kdo ve kakšnega komercialnega potenciala, vendar jih odlikujejo druge dobre lastnosti. »Tomorrow Started« je še ena navdušujoče sofisticirana ljubezenska balada s številnimi eksperimentalnimi trenutki, kjer so ritmične nianse pod močnim vplivom jazz fusiona, medtem ko nostalgično zveneče sintetizatorske plasti idealno dopolnjujejo Hollisov ‘zaledeneli’ vokal. Vse skupaj na zabaven način popestrijo tudi krajši improvizacijski vložki na trobenti. Na »The Last Time«, naslednjemu primerku sintpopa na ‘inteligenten način’, Hollisovo petje na trenutke zveni skorajda priljudno, kar pa je v tej ambientalno nekoliko vedrejši kompoziciji zgolj navidezno zatišje pred eksplozijo melanholike. Dominantne bas linije in masivne sintetizatorske plasti so tokrat nekajkrat dopolnjene tudi z gostujočimi kitarskimi pasažami.

Med »Call In The Night Boy« že zavlada zlovešča atmosfera z nagruvanimi bas linijami in temačnimi sintetizatorskimi zavesami, medtem ko Hollisov vokal zveni skorajda maščevalno. Vmes se lahko skorajda ves čas slišijo tudi krajši improvizacijski vložki, ki pa niti malo ne zamešajo štren melodično usmerjeni strukturi kompozicije. »Does Caroline Know?« je lep primer uspešnega zvočnega kolaža med ambientalno glasbo, jazz fusionom in sintpopom, se pravi, da band na veliko eksperimentira z žanrsko nadvse pestrimi ritmičnimi elementi in variabilnimi efekti, medtem ko Hollisovo petje vnovič poskrbi za nepozabno vzdušje. »It’s You«, še eno ledeno hladno poročilo iz ‘krasnega novega sveta’, je zaznamovano z dominantnimi sintetizatorskimi teksturami, ki nekajkrat zaidejo v precej nepredvidljive improvizacije.

Z »It’s My Life« so Talk Talk dokončno prestopili v ligo največjih mojstrov eksperimentalnega pogleda na sintpop ter jasno in glasno opozorili, da bo vsak njihov album brezkompromisno presegal žanrske okvirje. Njihov kratki komercialni uspeh, ki je bil sicer kratkega veka, saj je imel Hollis ambiciozne načrte, da z novo, še bolj eksperimentalno zvočno usmeritvijo Talk Talk usmeri čim dlje od sintpopa in tradicionalnih novovalovskih zvočnih vplivov, kar je večina tedanjih založb na čelu z EMI seveda takoj označila za komercialni samomor, se je razbohotil ravno z izidom »It’s My Life«.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10


Seznam skladb:
1. Dum Dum Girl (3:52)
2. Such a Shame (5:43)
3. Renée (6:23)
4. It’s My Life (3:54)
5. Tomorrow Started (5:59)
6. The Last Time (4:24)
7. Call in the Night Boy (3:48)
8. Does Caroline Know? (4:41)
9. It’s You (4:42)

Zasedba:
Mark Hollis – vokal
Paul Webb – bas kitara
Lee Harris – bobni

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Tim Friese-Greene – klaviature
Henry Lowther – trobenta
Ian Curnow – klaviature
Robbie McIntosh – kitara
Morris Pert – tolkala
Phil Ramocon – klavir

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X