Talk Talk : The Colour Of Spring

0 21

Založba: EMI Records
Leto izida: 1986
Produkcija: Tim Friese-Greene
Dolžina albuma: 45.40 min
Žanr: Art Pop / Post Rock


V času, ko so kultni britanski pripadniki novega vala/art rocka Talk Talk snemali svoj tretji album, »The Colour of Spring«, so s hiti kot sta bila »Such a Shame« in »It’s My Life« uživali največjo popularnost v karieri, vendar je bil njihov karizmatični kreativni vodja, multi-inštrumentalist in pevec, Mark Hollis, odločen, da jih bo s prihodnjo zvočno usmeritvijo, ki je bila že več kot očitna na omenjenem, tretjem studijskem projektu, preusmeril čim dlje od sintpopa in novovalovskega gibanja osemdesetih, pa četudi bo s tem za vedno zaprl vrata vsakršnemu nadaljnjemu masovnemu uspehu. Slednji Hollisu nikoli ni pomenil kaj dosti, še več pri svoji zvočni brezkompromisnosti je bil po izletu 1986 pripravljen celo prenehati s koncertnimi nastopi in vsakršno vrsto promocije, zato je njegova skupina po tej strani, še posebno s strani založb, veljala za skrivnostne posebneže, katerim je edino pomemben lasten glasbeni razvoj in lastna kreativnost, kar je bilo za korporativne glave v glasbeni industriji seveda vselej zaskrbljujoče.

Od tega albuma dalje so  torej Talk Talk postali skupina za izbran okus peščice glasbenih gurmanov, kar pomeni, da se jih dandanes vse premalokrat omenja in zato ostajajo na široko spregledani, kadar se nekdo spominja najboljših izvajalcev, ki so s svojo glasbo zaznamovali osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Hollisova druščina brezkompromisnih glasbenih zanesenjakov je na vsakem naslednjem albumu od prvenca »The Party’s Over« (1982) dalje sicer poglabljala progresivnorockovske elemente v svoji glasbi ter se čedalje bolj oddaljevala od tedaj popularnega sintpopa. Kar je najbolj presenetljivo (ali pa tudi ne) je to, da so njihovi albumi v nasprotju z večino skupin, ki so izhajale iz novega vala, odlično prestali test časa in so za ‘izbrano omizje’ dandanes celo bolj cenjeni kot so bili ob izidu in to je največje dokazilo njihovega zvočnega vizionarstva.

»The Colour of Spring« je bil skorajda popolnoma drugačen album od sicer izvrstnega predhodnika »It’s My Life« (1984) in je predstavljal nekakšen zvočni most med dvema različnim glasbenima svetovoma, inovativnim novim valom, kakršen je bil značilen za njihova prva dva albuma ter progresivnim rockom z elementi jazz fusiona ter ambientalne glasbe, kar je bila obenem uvertura in napoved novega, še bolj eksperimentalnega pristopa na naslednjih dveh Talk Talk dosežkih. Ravno tovrstno slogovno presečišče med starim in novim slogom je »The Colour of Spring«, ki je imel precej bolj ‘organski’ zvok v primerjavi s predhodnima dosežkoma, omogočilo, da je postal najbolj uravnotežen in zato tudi morda celo najboljši album v celotni diskografiji te kultne skupine. Na  temu dosežku so Talk Talk na široko odprli duri elementom ambientalne glasbe, jazz fusiona in klasike, zato se z lahkoto reče, da so odigrali tudi pomembno vlogo pri ponovnem obujanju že skorajda odpisanega progresivnorockovskega gibanja.

Hollisov pomemben skladateljski sodelavec je še naprej ostajal klaviaturist in producent Tim Friese-Greene. Kljub temu, da sploh ni nikoli postal uradni član skupine je začel na tem albumu na veliko uporabljati melotron in klavir, medtem ko je veliki pevski posebnež Hollis prvič v svoji karieri zares demonstriral multi-inštrumentalne sposobnosti ter odigral dobršen del klaviatur, vključno z orglami in melotronom, pa tudi nekaj kitarskih prispevkov. To da so Talk Talk začeli uporabljati ‘starodavno’ progresivnorockovsko klaviaturo melotron je bila v osemdesetih pravcata redkost, saj se je tedaj večina glasbenih izvajalcev zmrdovala nad vsem kar je slučajno dišalo po sedemdesetih. Njegova uporaba jim je pri polaganju posameznih simfoničnih aranžmajev omogočala precej bolj večplasten, orkestralen zvok. Tudi tokrat je bilo gostujočih glasbenikov, poleg Friese-Greeneja cela plejada, tako da naj se med njimi kot najbolj čislano ime izpostavi le legendarnega Stevea Winwooda (ex-Spencer Davis Group, Traffic, Blind Faith) na orglah.

Kako velik evolucijski napredek so Talk Talk naredili v manj kot dveh letih pove že otvoritvena kompozicija »Happiness Is Easy«, ki se odpre z minimalističnimi ritmičnimi niansami, prefinjenimi kitarskimi akordi ter sramežljivimi, vendar učinkovitimi saksofonskimi vložki. Basist Paul Webb se že takoj na začetku pošteno razmahne s polaganjem kompleksnih, a subtilnih bas linij, medtem ko Lee Harris dobi lepo priložnost, da demonstrira svoj jazzovski pristop pri obdelavi bobnarske postavitve. Nedolgo potem, ko vpade Hollisov unikatni vokal, se začnejo v ozadju pretakati eterične melotronske zavese, ki poskrbijo za magično atmosfero, medtem ko zanimiv eksperiment predstavlja tudi vnos otroških zborovskih vokalov. Stopnja subtilnosti, minimalizma in pretkanosti pri grajenju mogočnih aranžmajev, kjer se med seboj izmenjajoče pretaka več vrst klaviatur, je še dandanes zavidanja vredna.

»I Don’t Believe In You« je kompleksna power balada, utemeljena na nežnih kitarskih pasažah in subtilnem orglarskem zaledju, znotraj katere je moč zaznati tudi izobilje duhovitih zvočnih efektov. Hollisov pretresljivo melanholični vokal pride to pot do še večjega izraza, kar velja še posebno pri mogočnem refrenu, katerega spremljajo melodramatični kitarski akordi. Z zimzelenom »Life’s What You Make It«, prvim singlom z albuma, ki je bil promoviran tudi z nepozabnim videom, kjer se band sredi jutranje ure znajde v družbi različnih gozdnih ‘prijateljev’, so Talk Talk ustvarili svoj zadnji veliki hit na obeh straneh Atlantika ter eno najbolj slikovitih del v svoji kratki karieri. Minimalistične ritmične nianse s poudarkom na temperamentnih bas linijah so prepletene z valovitimi sintetizatorskimi plastmi in inteligentnimi kitarskimi frazami, katere stopnjujejo enigmatično atmosfero, medtem ko Hollisovo petje preprosto ‘ne prihaja iz tega sveta’ in je polno kontradiktornih emocij. Klavirske improvizacije še dodatno začinijo neverjetno atmosfero, katera ne pojenja vse do izhoda. Kot zanimivost v zvezi s to klasiko naj se omeni še to, da je bil »Life’s What You Make It« leta 2002 uporabljen v popularni video igri »Grand Theft Auto: Vice City«.

»April 5th« vsebuje prelestne simfonične aranžmaje na orglah in melotronu ter jazzovsko usmerjene okraske na saksofonu in tolkalih, ki to pot zvenijo še bolj minimalistično kot sicer. Tolikšne subtilnosti pri uporabi melotrona, ki služi kot idealna podlaga Hollisovemu, na tem mestu izrazito eksperimentalnemu, pevskemu pristopu, ni bilo moč slišati skorajda vse od konca sedemdesetih. »Living in Another World«, drugi single z albuma, je bil manjši hit in sodi med najbolj znane stvaritve v njihovi karieri. To je eno izmed redkih del na »The Colour of Spring« kjer je moč zaznati še nekaj novovalovskega šarma, čeprav je tu že bolj govora o ritmično kompleksnem art rocku z izrazito melodičnim refrenom. Hollisov vokal je odlično dopolnjen s spremljevalnimi harmonijami, medtem ko bogastvo posameznih aranžmajev zagotavljajo tudi posamezni vnosi orglic ter predvsem širokogrudne plasti orgel.

»Give It Up« je bil izbran za tretji single, kar nekako ni presenetljivo, glede na to da gre za še najbolj komercialno usmerjeno stvaritev na albumu z izrazito spevnim, melodičnim refrenom, medtem ko so mogočni simfonični aranžmaji na čelu z masivnimi orglarskim plastmi izdatno podprti s fusionstično ritmično zabelo. Okusna kitarska solaža v srednjem delu lepo popestri melanholično, a obenem tudi za Talk Talk dokaj netipično optimistično vzdušje, ki istočasno seva tudi iz Hollisovega petja. »Chameleon Day« je po drugi strani izrazito melanholičen dosežek, ki se odpre z zanimivimi pihalnimi improvizacijami ter jazzovskimi pasažami na klavirju. Hollis to pot zveni kot da bi njegovo srce prebodlo tisoč puščic, medtem ko nežna melotronska valovanja ves čas ohranjajo žalostno sporočilo tega nesrečnega testamenta. Na zaključni ambientalni poslastici »Time It’s Time«, kjer Talk Talk združijo prekrasne simfonične aranžmaje, jazzovske ritmične nianse ter Hollisov variabilni vokal v idealno mešanico, skupina vse skupaj zaključi v vedrem vzdušju ter z vnosom dramatičnih spremljevalnih harmonij, kar v kombinaciji povzroči skorajda vesoljsko atmosfero.

Talk Talk so z »The Colour of Spring« ustvarili eno redkih artrockovskih mojstrovin osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je odlično prestala test pretečenih desetletij, kar zelo dobro pove, kako daleč pred časom so bili s svojim zvočnim vizionarstvom. Neverjetna slogovna uravnoteženost, globina posameznih aranžmajev ter sposobnost grajenja magičnih ambientalnih ‘odklopov’ so še dandanes njegove glavne odlike. »The Colour of Spring« je predstavljal njihov zadnji veliki komercialni uspeh, saj se je Hollisova tovarišija, kot že omenjeno, začela vse bolj ograjevati od komercialnih potreb in nakan založbe EMI. Naslednja dva dosežka sta postregla še z večjim zvočnim vizionarstvom in stopnjo eksperimentalnosti kot si je po izidu »The Colour of Spring« sploh lahko kdo predstavljal in tedaj je bilo že nekako jasno, da so skupini ‘šteti dnevi’, čeprav so si ravno v zaključni fazi svoje kariere zagotovili kultni status za vse večne čase.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 10 / 10


Seznam skladb:
1. Happiness Is Easy (6:30)
2. I Don’t Believe in You (5:02)
3. Life’s What You Make It (4:28)
4. April 5th (5:51)
5. Living in Another World (6:58)
6. Give It Up (5:17)
7. Chameleon Day (3:20)
8. Time It’s Time (8:14)

Zasedba:
Mark Hollis – vokal, orgle, kitara, klavir, melodika, melotron
Paul Webb – bas kitara, spremljevalni vokal
Lee Harris – bobni, tolkala

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Tim Friese-Greene – producent, klavir, melotron, sintetizator
Ian Curnow – klaviature
Martin Ditcham – tolkala
Mark Feltham – orglice, rogAlan Gorrie – bas kitara
Robbie McIntosh – kitara, dobro kitara
Morris Pert – tolkala
Phil Reis – tolkala
David Rhodes – kitara
David Roach – saksofon
Gaynor Sadler – harfa, rog
Danny Thompson – dvojni bas
Steve Winwood – orgle

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X