Tesla : Simplicity

0 20

“V iskanju analogne prvinskosti, lep in gol ter iskren hard rock dosežek, ki pa je vse prej kot to,kar veleva naslov.”

Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 06.06.2014
Produkcija: Tom Zutaut & Tesla
Dolžina albuma: 60.30 min.
Zvrst: Hard Rock


Vrača se pogrešana pest Tesla dinamita! Najbolj znamenito rock ‘n’ roll “podjetje za distribucijo električne energije” iz San Francisca dostavlja torej na tržišče novi studijski album v iskanju osnovnega izpovednega aksioma v rock ‘n’ rollu. To je “svete preproščine”. Zato je album poimenovan “Simplicity”. Slečen rock ‘n’ roll album, brez slehernih “skrivalnic” oziroma odvečne kozmetične navlake. Sedmi studijski album! Šest let je minilo od predhodnika “Forever More”. Tesla sicer v tem obdobju niso lenarili. Spravili so skupaj dva koncertna albuma. Enega akustičnega, enega električnega, v lanskem letu so v digitalni obliki izdali novi single Taste My Pain in lajšali mesece čakanja na novi album vnetim privržencem tako, da so odigrali več koncertov na različnih koncih planeta.

Novi abum prinaša štirinajst povsem novih studijskih skladb skupine. Gre za novi album tipične Tesla karizme. Jasno je, da noben rock ‘n’ rol bend planeta ne more zveneti, kot zvenijo Tesla. Gre za bend, ki je s sosledjenm odličnih studijskih albumov vklesal edinstveno izrazno glasbeno pot v rock ‘n’ roll univerzumu. Vselej so Tesla hodili v primerjavi z žanrskim grupiranjem bendov, po svoji avtentični poti izrazne samoniklosti, ki so jo tlakovali povsem neodvisno in kot omenjeno, strogo prepoznavno. Z vsakim albumom so ponudili nov zvok. V eksperimentiranju z idejami pa evolutivno rasli in zoreli. Skupina je po šestih letih od “Forever More” začutila, da se mora znova ozreti v preteklost in se spogledati s svojimi glasbenimi koreninani. Na pomoč je pri oblikovanju zvoka vpoklicala Toma Zutauta, ki je pravzaprav pomagal skupini do slovesa v osemdesetih, ko je, kot del takratnega A&R štaba založbe Geffen Records, z njimi sklenil pogodbo. Skratka. Zutaut je mož, ki skupino zelo, zelo dobro pozna. Da pa bi vsa reč resnično dišala retro-zvočno, je bend vpoklical k sodelovanju še enega legendarnega tonskega studijskega inženirja. To je Michael Wagener, ki je poskrbel za končni miks zvoka.

Štirinajst različnh skladb. Tesla so v veliki meri zadržali mračnost preteklega albuma, slekli pa so zvok. Časi romantike so namreč že dolgo, dolgo tega preteklost, čemu bi se torej vračali nazaj? Na novem albumu ni več tiste masivne riffovske zaese, ki je v “modno hreščavi mastnosti” učinkovito držala kompaktno formo skladb na najhrupnejšem albumu skupine v karieri (“Forever More”). Bend sicer ne bi mogel bolje demonstrirati vsega glasbenega ozadja, na katerem je zrasel prav z novim albumom “Simplicity”. Poseduje vse. Tipično in močno zaznavno blues konturo, konturo southern rocka, tipično koketiranje z akustičnimi zvoki, tipično navdahnjenost nad likom in delom skupin Led Zeppelin (solaža v Life is a River), Lynyrd Skynyrd (izhodna ‘Til that Day), nadalje prepoznano veliko stopnjo muzikaličnosti dela obeh kitar, kar zlasti poudarjajo dodelani srednji “mid eight” deli, kot nekateri uvodni ali izhodni deli skladb (dodani kitarski ornamenti), da o filigranski dovršenosti solaž ne izgubljamo besed. Prav v tej goreči želji skupine, da razgali kar se da svojo glasbeno identiteto in iskanju “svete preproščine”, pa so Tesla to pot stvari zakomplicirali.

Prav zaradi obtežitve albuma s skladbami srednje hitrega tempa, baladno orientiranih ter tistih dominantno zabeljenih z akustiko, primanjkuje na albumu občutek večje rockovske nasršenosti in drznega pobalinstva. Eden uspešnejših “eksperimentov” združevanja riffovske tipskosti skupine z blues obtežbo in southern rockom, je ulet v skladbi Flip Side!, ki idejno izstopa na “Simplicity”. Burnout To Fade je točka, ki na albumu med “baladeskami” definitivno prevzema pozornost. Skladbe so sicer v aranžmajih suvereno finalizirane. Vso reč zadržujeta na nivoju konstantne privlačnosti kitarista Frank Hannon in Dave Rude in to šteje. Denimo “zatohlost” skladbe Time Bomb, povleče z brezna ravno izjemen izhodni duel obeh kitaristov. Sicer pa album nikakor “ne steče”. Že sam uvodni del je “težak” s skladbo MP3, ki sicer po obetajočem uvodu obljublja mnogo, a ponudi le zatohlo zadrževanje na doomovsko zaobljenem riffu ter tako skladbo, ki po dosjeju nikakor ne sodi na mesto otvoritve albuma! Občutek čakanja na krešendo, kjer ti prava rockovska voltaža naježi hipoma dlake na koži, je podoben občutku seksa s kondomom, ali lizanju sladoleda skozi steklo. Torej ga ne dočakaš. Preklop se ne zgodi. Ravno zaradi te variabilnosti in preklapljanja med akustično upošasnjeneimi do srednje hitrimi točkami. Manjka več skladb  tipa Ricochet ali Break of Dawn.

Soliden album. Brez presežkov. Tesla so se ozrli h koreninam, skušali priklicati simbolično vrednost prvih treh albumov. In vendar. Časi so drugi in reč ne vžiga več. Skupina se je spremenila. Spremenila pe se je tudi njena glasbena filozofija. Danes skladajo Tesla namreč skladbe v precej bolj mračnem duhu, zato je obteženost z decibeli modno našopirjenega zvoka albuma “Forever More” tako godila in vžigala.

Vsekakor pa boste goreči ljubitelji te skupine polnokrvno uživali, saj gre za album najbolj pristne krvne slike glasbenih tipskosti skupne. Le da ne dostavlja skladb, ki bi lahko prerasle kdajkoli v klasike železnega koncertnega repertoarja. Glasbeni gurmani bodo našli uteho v odličnem delu obeh kitar in izjemni domiselnosti Franka Hannona, ki znova osupne v slikovitih rešitvah tkanja visoko karizmatičnih solo vložkov.

V tej slečeni produkciji izkazuje vokal Jeffa Keitha izdatneje skrhanost, ki se je v njegovo interpretacijo pač prikradla z leti. Seveda se Keith modro zadržuje v srednjih legah, a ko se dokoplje do zaključnih repeticij “…on and on and on….” v Break of Down, je nemogoče preslišati dejstva Keithove vokalne opešanosti. K sreči nosi mož tisto prepoznavno konturo predirljive grlenosti, ko stresa svojo “sračjo jezo”, kar ga dela posebnega med vokalisti rock ‘n’ roll univerzuma in prinaša s tem vred pomembno zaščitno znako elementarnosti lika in dela skupne Tesla. V Rise And Fall zmoti denimo metrično “ukrivljanje” s strani Keitha v zaključkih verzov kitice, ker – ne boste verjeli, spominjajo na prakso lika in dela Axla W. Rosea. Skladbo znova vzdigne z dna zanimivosti izjemno delo kitar v njenem srednjem delu.

Upajmo, da se Tesla v nadaljevanju glasbene kariere znova obrnejo naprej, pustijo za seboj romanticizem nostalgije preteklih dni, ki so nedvomno lepa in se raje zaletijo znova s polnim galopom naproti sodobnim karakteristikam rušilne rock ‘n’ roll mičnost, ki sta jo bila vse polna “Into the Now” ter “Forever More”!

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 7.5 / 10


Tesla – So Divine (uradni video)

Seznam skladb:
1. M P 3
2. Ricochet
3. Rise and Fall
4. So Divine…
5. Cross My Heart
6. Honestly
7. Flip Side!
8. Other than Me
9. Break of Dawn
10. Burnout to Fade
11. Life is a River
12. Sympathy
13. Time Bomb
14. ‘Til that Day

Zasedba:
Jeff Keith – vokal
Frank Hannon – kitara, spremljevalni vokal, klavir, bas kitara
Dave Rude – kitara, spremljevalni vokal, bas kitara
Brian Wheat – bas kitara, spremljevalni vokal, klavir
Troy Luccketta – bobni, tolkala

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X