The Pineapple Thief: Versions of the Truth

0 42

Založba: Kscope Records
Datum izida: 4. 9. 2020
Produkcija: The Pineapple Thief
Dolžina albuma: 45.10 min
Zvrst: Progressive Rock/Art Rock
Ocena: 9.0/10


The Pineapple Thief so britanska art rock zasedba modernih časov. Skupina po vstopu pod okrilje založbe Kscope Records leta 2008 niza marljivo svoje albume v dvoletnih presledkih, pri čemer njena kreativnost in navdih niti za hip ne popuščata. The Pineapple Thief dokazujejo namreč iz albuma v album, da je to skupina, ki nenehno artistično zori. Njena »reakcija na dražljaj«, je perpetualna artistična prožnost in spremenljivost.

Ne glede na to, da so artistični okvirji po katerih se skupina giblje in v katerih prebiva že lep čas zarisani, pa so The Pineapple Thief leta 2017 integrirali v svoje vrste bobnarja, s katerim jim je uspelo v kakovosti interpretacije idej stopiti še korak više. Zlasti v smislu nadgradnje trikov, ki so odvisni od vrhunske tehnične izpiljenosti. To prispeva k še višji variabilnosti igranja in znatno večji prožnosti v ekspresiji idej. Novi član, ki je so-odgovoren za dvig te kvalitete v skupini, ni nihče drug, kot Gavin Harrison. Mož, ki je zapustil trajno sled na vseh najbolj prepoznavnih albumih legendarnih Porcupine Tree. In ker gre za enega najboljših svetovnih bobnarjev znotraj žanrskega polja eksperimentalne glasbe, je Harrison nekega lepega dne prejel telefonski klic presvetlega Roberta Frippa s povabilom, da se pridruži kultnim britanskim progresivnorockovskim herojem in žanrskim pionirjem King Crimson, pri katerih »službuje« še danes. Harrisonov prvi The Pineapple Thief je tako postal predhodnik »Dissolution« (2018).

Časi, ko bi lahko postali The Pineapple Thief tako veliki, kot rojaki Muse, Elbow in/ali celo Coldplay, so očitno že daleč za njimi in The Pineapple Thief veljajo danes za eno najbolj krivično prezrtih zasedb novega časa, ki hodi pretkano po tanki razmejitveni črti med pridobitvami britanskega progresivnega rocka in alternativnega rocka. To je tista nevidna linija, ko stojiš v kredibilnem artističnem ravnovesju in ti hkrati sledijo na eni strani privrženci Radiohead, na drugi pa Porcupine Tree. »Versions of the Truth« je album, ki sledi izpovedno predhodniku »Dissolution«.

Skupina je tudi na njem izjemno sofisticirana, razvija globoko in prodorno otožnost in melanholijo in mojstrsko izkorišča ponotranjen občutek za graduirano rast razpoloženjskih stanj, ki grabijo z izjemno intenziteto, ko se pnejo skozi kontrastne valove, in v katerih razvija skupina na trenutke tudi izrazito grabežljivost ustvarjenega drama teatra. Album je nepredvidljiv in raste v poslušanju počasi. A, ko se  naposled prime ušes, prične poslušalca bogato nagrajevati. Album sosledja nenadnih razpoloženjskih obratov, saj obvladujejo The Pineapple Thief kreacijo izjemnih kontrastni preskokov. Lahko igrajo izjemno mehko in pretanjeno, kjer uživaš v spravljivem dialogu mnogih aranžerskih fines in zvočnih prelivov, že v naslednjem hipu, pa lahko srdito udarijo po instrumentih in intenzivirajo svojo igro. To nakažejo že takoj v otvoritveni (naslovni) skladbi, ki jo pripelje do atmosferičnega krešenda pred zaključkom prav (maloprej opisani) kontrastni prekop atmosfere. Skupina je enega glavnih motivov, na katerem se skladba prične graditi in tudi sklene, podkrepila z uporabo kalimbe. Da. To nekako prikliče po fuziranju »world music« elementov in deluje tudi »Gabriel-ovsko«. Album se sklene z The Game, ki nosi prav tako nekaj podobnih momentov.

V naslednji skladbi Break It All pristopijo The Pineapple Thief izrazito mračno. Turobnost podkrepljena s sempli, pa vzbuja elemente Porcupine Tree v eri albumov »In Absentia« ali »Deadwing«. Gavin Harrison intenzivira takšna občutja zavoljo svoje na miljo prepoznavne bobnarske tehnike, ki je seveda definicija Porcupine Tree albumov. Driving Like Maniacs in Too Many Voices, sta sofisticirani in nežni, v njih prevzemajo pobudo Soordovi efektirani napevi (tudi raba vokoderja) v kombinaciji s klavirjem, vzbujajo nekaj sorodnosti s tem kar počnejo Elbow.  Demons je ena izmed najbolj nalezljivih skladb albuma in bi brez težav našla pot do radijskih frekvenc, pri čemer se usidrata v ušesih zlasti zapomnljivi refren in motiv, ki potegne »arabsko« in funkcionira fenomenalno. Aranžiranje znotraj te skladbe, kot tudi njen razvoj bosta všečna poznavalcem Stevena Wilsona. Our Mire nosi pretkano zmes progresivnega rocka in elementov post punka. Je najbolj pospešena skladba albuma, kjer stopa v ospredje tudi »bolščavi« bas. Torej. »Versions of Truth« je zelo razgiban album, ki drži poslušalca v nenehni preži in napetosti pečatnega drama teatra in na trenutke tudi svečano otožne bombastike.

Ni prav, da se v prejšnjem odstavku pojavljajo vseskozi primerjave z različnimi izvajalci, pa čeprav so vsega trije, saj je jasno, da so The Pineapple Thief že pred leti razvili svojo artistično samoniklost. Vseeno nemara koristi ta orientacija zlasti tistim, ki skupine ne poznajo in skušajo dobiti približen občutek, o kakšni glasbeni substanci teče debata.

The Pineapple Thief so ogromno pridobili s Harrisonom. To se odraža tudi v efektivno učinkujoči kemiji med bobnarjem in basistom Jonom Sykesom. Glasbenika sta na novem albumu še intenzivirala domet fascinantne kemije dopolnjevanja, ki vlada med njima in izkoriščanja vsega razpoložljivega artističnega prostora za individualno  ekspresijo. Pri tem vseskozi skrbita, da ne prihaja do »egotrip ekscesov«, kar pomeni, da s svojo variabilnostjo in pronicljivostjo genialno kontrastirata čvrst komponistični format in na tak način dvigujeta izdelku samo privlačnost poslušanja. K temu dodaš finomehaniko plasiranja mnogih zvočnih pastel, kjer se prelivajo zvoki klaviatur, klavirja, programskih vzorcev, efektiranih kitar ter jim, kot ulito »zapoveduje« ekstraterestrični vokal Soorda. Slednji ostaja dejansko edina reč, ki v novih časih skupne še spominja na blažji alternativnorockovski žegenj.

Vse je jasno! The Pineapple Thief so spravili od sebe še en izjemno dober album, ki so si ga privrženci skupine, sicer močno želeli. »Versions Of the Truth« je še eno briljantno delo izjemne artistične zrelosti. Zvočna krajina je slikovita in razgibana, atmosferični obrati grabijo, skladbe dosegajo visoko medsebojno idejno razgibanost. Z novim albumom sicer The Pineapple Thief ne ponujajo česa posebno novega, kar že ne bi prej slišali in četudi je izhodišče za novi album predhodnik »Dissolution«, deluje »Versions of the Truth« v svoji celoti za odtenek še bolj fokusirano in osredotočeno.  

Avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
1. Versions Of The Truth
2. Break It All
3. Demons
4. Driving Like Maniacs
5. Leave Me Be
6. Too Many Voices
7. Our Mire
8. Out Of Line
9. Stop Making Sense
10. The Game

Zasedba:
Bruce Soord – vokal, kitara
Steve Kitch – klaviature
Jon Sykes – bas kitara
Gavin Harrison – bobni

The Pineapple Thief – Driving Like Maniacs (uradni video)
The Pineapple Thief – Versions of the Truth (uradni video)
The Pineapple Thief – Break It All (uradni video)
The Pineapple Thief – “Demons” (uradni video)
The Pineapple Thief – “Versions of the Truth” (naslovnica)
Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki