The Vintage Caravan na Reykjavik Culture Night

foto: NINA GRAD 2022
0 159

Reykjavik, prestolnica drugega največjega evropskega otoka Islandije, je najbolj severno ležeča prestolnica na svetu. Je tudi gospodarsko, politično in kulturno središče Islandije na kateri živi le okrog 370.000 prebivalcev, od tega skoraj polovica v Reykjaviku in njegovi ožji bližini. Kot tako je mesto jasno središče vsega kulturnega dogajanja, ki svoj vrh vsako leto doživi vsako tretjo soboto v avgustu, ko ulice mesta zasedejo tisoči, ki se zgrnejo na Reykjavik Culture Night oz. po islandsko Menningarnott.

Reykjavik Culture Night se je letos po dveh letih koronske odsotnosti v Reykjaviku znova odvil 20. avgusta in imela sva veliko srečo, da sva ga imela možnost ujeti oz. se ga udeležiti. Koncept festivala je za nekoga, ki ga obiskuje prvič malenkost kaotičen, saj je po celotnem mestu dogodkov na stotine, potekajo pa od zgodnjega popoldneva pa do enajstih zvečer, ko se Menningarnott zaključi s spektakularnim ognjemetom nad pristaniščem. Zjutraj tako poteka tradicionalni Reykjavik maraton, nato pa se kulturni dogodki odvijajo v malodane vsakem kotičku sila simpatičnega mesta. Udeležiti se je tako mogoče številnih razstav po galerijah in muzejih mesta, skočiti na odprta vrata okrožnega sodišča in si nadeti sodniško togo, se posladkati z brezplačnimi vaflji, ki jih strežejo celo v mestni hiši ter obiskati na desetino koncertnih prizorišč na katerih lahko vsakdo najde kaj zase. Najti pa je mogoče celo tako čudaške dogodke kot je razstava »Dicks of Iceland«. Na njej je avtorica razstavila svojo interpretacijo »dick pics«, ki jih je začela v velikem število prejemati po svoji ločitvi. Na falično obsedenost Islandcev pa kaže tudi čisto zaresen Islandski faleologični muzej.

Iz zvočnikov po mestu je sicer večinoma bučal čuden evrovizijski pop (Islandci so na Evrovizijo res mahnjeni na kar lepo kaže komedija Eurovision Song Contest: The Story of Fire Saga, ki ji je v mestecu Husavik na severu države posvečen tudi koktelj bar Jaja Ding Dong), obupna elektronska štanca, na glavnem odru pred operno hišo Harpa pa denimo nekakšna islandska verzija Justina Bieberja (ki ga, zanimivo, Islandci nimajo ravno v čislih, saj jim je med snemanjem svojega videospota tacal po mahu v soteski Fjadrargljufur, kar je ena hujših kršitev, ki jo lahko storiš v islandski naravi). K sreči pa je precej ponudbe tudi za duše, ki raje prisluhne(j)(m)o ostrejšim kitarskim ritmom. Za te je poskrbel predvsem viski bar Dillon, ki leži na glavni sprehajalni ulici Laugavegur, le streljaj oddaljen od ponosa Reykjavika, cerkve Hallgrimskirkja, ene najvišjih stavb v državi, oblikovane po vzoru vulkanskih bazaltnih stebrov.

Na nabito polno dvorišče Dillona sva se uspela stlačiti ravno med setom Fraebbblarnil, ki veljajo za prave staroste islandske glasbene scene, saj so z delovanjem začeli davnega 1978. Čeprav so teta in strici na odru izgledali, no, res kot sivolasi teta in strici, so servirali zelo poslušljiv pop punk v prvi vrsti v stilu Ramonesov, slišati pa je bilo tudi močne vplive The Clash, pa tudi Sex Pistols, publiko pa so navdušili tudi z odlično in po svoje izvedeno Rolling Stones klasiko Paint It Black.

Glavno ime večera so bili na malem odru Dillona kakopak The Vintage Caravan, saj so fantje svoje domovanje našli na založbi Napalm Records (pred tem celo na Nuclear Blast), pod pasom imajo že pet studijskih albumov ter številne koncerte širom Evrope (jutri z Opeth začenjajo dolgo evropsko turnejo, ki se bo nam najbližje ustavila 26. septembra v Zagrebu) in so tako poleg Sigur Ros, Solstafir, Of Monsters and Men in Björk bržda eden večjih glasbenih izvoznih produktov države. Trojka Óskar Logi Ágústsson (kitara in vokal), Alexander Örn Númason (bas, vokal) in Stefán Ari (bobni, vokal) deluje od leta 2006, lani pa so pri založbi Napalm Records izdali toplo sprejet album Monuments, komadi s katerega so predstavljali levji delež, kljub močnemu in hladnemu vetru, ki je vel po prizorišču, hudičevo vročičnega nastopa. Trojka je Dillon držala v pesti od prvega Óskarjevega našpičenega rifa dalje, Islandci pa niso niti približno tako hladni, kot bi si jih lahko predstavljali. The Vintage Caravan so imeli namreč ves čas huronsko in bučno podporo številčne publike, ki je migala z glavami in plesala pod odrom kot bi bilo jutri konec sveta. Še kako je bilo videti in čutiti, da je bil Reykjavik Culture Night po dveh letih koronskega mrtvila za domačine, pravzaprav precej »izolirane« od preostalega sveta, prava hrana za dušo in srce. Kot tudi za vse ostale, ki s(m)o se nahranili ob vrhunski izvedbi težkega rocka z jajci The Vintage Caravan, v katerem se najde celo malenkost psihadelije, še bolj pa težkih in mogočnih potez »proto« heavy metala. Fantje so tako povsem navdušili s šusom in energijo, ki je z odra bruhala kot aktivni vulkan Merardalir le kakšne tri četrt ure vožnje oddaljen od Reykjavika. Obenem pa je trojka z bombastičnim Alexandrovim basom, torpednim Stefanovim bobnom ter naravnost veličastnimi, večglasno odpetimi refreni po publiki lomastila kot ledeniki po večini islandske pokrajine. The Vintage Caravan so s komadi kot so Crystallized, Whispers, Can’t Get You Off My Mind, On the Run in Midnight Meditation dokazali, da so pravi nebrušen in še ne povsem odkrit dragulj klasičnega rocka z dodatno metalizirano ostrino in bržda eden boljših »power trio« bendov po Cream.

Fotografije: Nina Grad

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki