Therapy?, vrnitev »odpisanih«

 Ali ste stari dovolj, da lahko rečete, da so devetdeseta vaš čas? Ste, denimo, okoli leta 1994 veselo privijali MTV, saj se je na televizijskih zaslonih dalo videti malo več dolgolasih in kratkolasih rockerjev kot danes in je bila ponudba glasbe tudi bližje pojmu glasbe? Vam ob imenih grungea ter metala še danes srce poskoči malo hitreje? Potem srčno upam, da niste tudi vraževerni in ste v petek 13. aprila ostali, zavoljo lastne varnosti, raje v varnem zavetju svoje postelje. Razlog za premagovanje vraževernosti je bil obisk severnoirskih veteranov, tria iz Belfasta, skupine Therapy?, ki so nas prišli obiskati zdaj že drugič. Tokrat kot eden večjih posladkov s seznama letošnjega Ortofesta.

Pomagali so zaznamovali devetdeseta. Sicer za marsikoga le z eno ploščo- albumom Troublegum. Alternativno in obenem trdozvočno kanonado za tisti čas povsem primerne melanholije in zmernega nihilizma, pesmi pa so bile spisane s popovsko taktnostjo in na način, da se jih niso otepale niti radijske postaje. Z obujenimi sentimenti ter rahlim skepticizmom, da bomo terapije na Cairnsov način resnično deležni, se na za nekatere nesrečni petek 13. svojo srečo ter zadovoljitev glasbene lakote odpravim v Orto bar iskati tudi sam. Cena kart ni bila ravno najugodnejša za čas pred plačo- v predprodaji ste za vstopnico morali odšteti 25 €, na dan koncerta pa štiri evre več. Vseeno mi je prodajalec zagotovil, da bodo karte dejansko pošle in da bo zgornje nadstropje enega redkih koncertnih prostorov v prestolnici dejansko nabito polno. In ob devetih se jeklene rešetke do stopnic, ki vodijo do sobice hedonističnih audiofilskih užitkov resnično odprejo. Množica tistih, ki jim precej zasoljena cena kart ni vzela volje do koncertne evforije je kapljala v dvorano do desete ure. Med njimi precej obiskovalcev iz Italije, Hrvaške, nemalo pa je bilo tudi slovenskih fanov- med drugim mi je en takih, resnično fanatičnih (tokrat v bolj pozitivnem smislu mišljeno in ne v smislu bojevnikov Al-Akse) oboževalcev delal družbo pri branjenju slovenskih okopov alternativne subkulture, ki je baje v rahli fazi hiranja.

Okoli desete se ugasnejo luči. Ojačevalci zahrumijo. Na oder akrobatsko splezajo že čez štirideset let stari pevec in kitarist Andy Cairns, nasmejani basist Michael McKeegan ter Neil Cooper, zadnja bobnarska pridobitev irskega trojčka. Vidno dobre volje andy pozdravi slovenski avditorij. “Dober večer! Žal mi je, da ne govorim vašega jezika. K vragu! Ker smo Irci, ne govorimo niti spodobno angleščino, zato bomo raje igrali!”. Otvoritvena pesem je ‘Rust’, zaključna skladba s plošče High Anxiety, ki pa je zvenela karkoli drugega kot zarjavelo. Bobmabstična kombinacija trdih ritmov bobnanja, ki je pognalo srca že v samem štartu v najvišjo hitrost, basovsko brnenje, ki je neusmiljeno preizkušalo membrane centralnega ozvočenja ter distorzirana kitara, ki je z Andyjevim vokalom, prav pretanjeno lepila fragmente inteligentnega cinizma in nepostarane energičnosti v splet vreden imena Therapy?. Nemudoma zatem sledi ‘Innocent X / Meat abstract’, prva skladba s ponudbe zadnje, internetno snemljive zadevščine Music Through A Cheap Transistors, skupka BBS-jevih snemalnih seans. Najlažje bi našli primerjavo v kombinaciji hrupa in industrial ritmov. Rockovsko surovo godbo lahko primerjate s prečiščenim surogatom prvih začetkov skupine Therapy?, ki jim odvzamete odvečni balast ter dodate uravnotežen poetični minimalizem. Stisnjeni v gnečo mesa in znoja smo bili abstrahirani na deseto potenco, nakar je čas za novo dozo tesnobe- ‘If It Kills Me’. Takoj zatem pa prvi niz hitov, ki to niso, žal, nikoli bili- troublegumovski tandem pesmi ‘Turn’, ki z rahlo otožnostjo molovsko polni oboke pretesnega prostora. “You turn and face the strange /You turn and face yourself…/ Barging Into the presence of God…”. Brez lažne tolažbe. Brez sladkih obližev in religioznih opiatov. You’re on your own, baby. In po obratu k samemu sebi še ‘Knives‘, ki v tej osami daje milijon razlogov za revolt. Po Troublegumu sledi dvanajstletni skok po zgodovini irskih terapevtov do plošče One Cure Fits All– ‘Rain Hits Concrete’. Ne vem, morebiti se motim, a asociativno sem se spomnil na ploščo Bleach in prve, srčne začetke skupine Nirvana, ki jim intravenozno dodate transfuzijo Killing Jokeov ter kerozin. Po ‘Our White Noise’ z iste plošče nastopi čas za ponovno vrnitev v devetdeseta. ‘Die Laughing’. Norost zveni lahko artikulirano in poživljujoče, mar ne? In hitovsko inspirativno ter spravi ljudi tudi do tega, da se aktivno vključijo v cikel koncertne izmenjave med izvajalcem in publiko. Tudi Slovenci, dragi moji! Tudi Slovenci nismo imuni na dobro godbo. Po ‘Potato Junkieu’ je čas za preverjanje naše politične angažiranosti ter empirični dokaz tega, da je svetovna politika vredna verbalnega napada- ‘Rock You Monkeys’ udari na polno po Bushu ter njemu sorodni zalegi. Politično kritično. Angažirano na način, ki ga premorejo le izkušeni mački. ‘Brainsaw’ nas povrne spet v sfere bolj znanih zvokov, po ‘Polar Beeru’ in ‘Evil Elvisu’ pa fenomenalna izvedba Infernal Love uspešnice ‘Stories’ razbeli vzdušje do stopnje kulminacije in multiplih orgazmov. “Happy People Have No Stories…”. Za zaprisežene častilce starih Therapy? sledi nepogrešljiva viža ‘Teethgrinder’, za mnoge edina poslušljiva skladba z undergrounderske plošče Nurse, ki se lepo zlije s predelavo skupine Joy Division– ‘Isolation’, na kateri se poleg Andyja v mikrofon odloči, povsem brez za Slovenijo običajnih zavor, zapeti naključni obiskovalec iz dvestoglave publike. Redni del koncerta zaključi skladba ‘Walk Through Darkness’ z One Cure Fits Alla. Seveda ne gre brez podaljškov. Po bučnem aplavzu ter pozivih po bisu smo deležni še balade ‘Diane’, ki brez čelističnih vstavkov zveni precej bolj surovo, a nič manj sladkobno. Raven sladkorja v krvi pa stilsko udarno zaključita ‘Nowhere’ in nepogrešljivi ‘Screamager’. Po tem se lahko prižgejo le luči in kdor je nepotešen si je za to lahko kriv le sam.

Therapy? so dokazali, da so uspešno prestali preizkus časa. Ostrina in lucidnost ter cinizem in melanholija, leta izkušenj ter predvsem srčna godba jim dajejo pečat nepogrešljivih branilcev starih časov, z evolucijsko naravnanostjo v glasbenem izrazu pa so definitivno uspeli premostiti most med generacijami. Med punksi in metalci. Med grungerji in kvazialternativci. S sporočilom, da so tu in da še ne mislijo oditi ter prepuščati odrskih desk mlačnim imitatorjem. Publika je pokazala pravo mero odzivnosti in koncertnega poguma, edini manjko pa je majhnost in tesnost prostora. Pa kaj? Therapy? so v klubski atmosferi zmožni še večje intime z vami, ki planirano ali pa povsem iz kratkočasja zakoračite pred njihov strelski vod. Ni prostora za apatijo. Definitivno zelo uspešna potešitev vse večjih koncertnih apetitov!