Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Backstage Werk / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 07.12.2011
Število obiskovalcev: 1200
Cena karte: 28,00€ (predprodaja) / 32,00€ (na dan koncerta)
Kaj se zgodi ko bend s kultnim statusom na metalskem prizorišču, po nekaj letih iskanja lastne identitete, uspe doseči popolno “re-juvenilizacijo”, se vrniti h koreninam, prečesati magijo izrazno najbolj pronicljivega dela svoje diskografije, ki jih je naredila velike in se vrniti s sanjsko nadaljevanko svoje zgodbe? Ni kaj. Preprosto! Moraš na njegovo novo koncertno turnejo!
Iced Earth, verjetno celo najbolj cenjeni ameriški metalci danes v Evropi in kot je nedavna kolega Rok Klemše v enem izmed njegovih RockLine člankov o Iced Earth slikovito povzel njihovo glasbeno esenco, kot “pothrashirani power metal”, so letos torej izdali novi studijski album “Dystopia”. Skupina je za novi album integrirala v članstvo odličnega kanadskega pevca iz zasedbe Into Eternity Stu Blocka. Že preigravanje starih skladb in preizkušanje kako funkcionira nova kemija med Schafferjem in Blockom, zlasti po izdaji singlea “Dante’s Inferno 2011”, je dalo slutiti, da bo “Dystopia” znova starošolsko prepričljivo ukrivljen album. A da bo pravzaprav nadaljevanka albuma, ki zaključuje zlato dobo Iced Earth, ciljam na “Horror Show” (2001), na kaj takega, pa si gotovo ni upal pomisliti prav nihče. In natanko to se je zgodilo. Iced Earth so s Stu Blockom potegnili nepričakovano zmagoviti poker asov izza rokava in v soju nove osebnostne renesančne prenove, pravzaprav novega pomladnega razcveta, ne le izdali nov odlični studijski album, pač pa so prelili to znova polno funkcionirajočo kemijo tudi na koncertne odre. Nove evropske turneje.
RockLine ni niti dvakrat razmišljal o tem, da izkoristi prvo priložnost in preveri kaj se dogaja z Iced Earth na odru v letošnjem letu. Skupino smo prestregli tako v “bratskem” Beogradu (Srbija), dne 23.11.2011 (koncertna reportaža avtorja Roka Klemšeta TUKAJ!) in občutja so bila naravnost fenomenalna. Naj preskočim litanije hvalospevov nad doživetim s preprostim zaključkom post-Beograjske koncertne izkušnje: “Iced Earth moram nujno videti še enkrat!”. Ozrem se po koncertnih terminih in oko se ustavi na Muenchenskem. Sicer sredi tedna, sredi kljuvajoče mrzlega decembra in vendar, vredno sleherne trohice žrtvovanja. Bil je tisti simbolični praznik atentatov na Johna Lenona in Dimebaga Darella, ko se je pet klenih metalskih zanesenjakov “nabasalo” v Škodo Fabio karavan in se požvižgalo na posledico “žuljavega” stiskanja, na poti proti bavarski prestolnici.
Ura je blizu osme zvečer. Na prizorišču Muenchenskega Backstagea vre, kot le redkokdaj. Ura je pol devet zvečer in na oder stopijo britanski Fury UK. Precej nezanimiva skupina. Trio, ki guli starošolsko šablono, platforme izročila N.W.O.B.H.M. gibanja. Predvidljivo in preverjeno. S strani starejših izvajalcev precej bolj prepričljivo podano, kot tudi Fury UK sodobnikov, ki stvarem bolje strežejo. Predvsem bodeta v ušesa dve zadevi pri tej skupini. Neznosno nadležna barva glasu in pristop petja vokalista, ki bi se bolje obnesla v punku, ali vsaj v thrash metalu, kot tudi neumestna točka bobnarske solaže, ki kvečjemu krade čas in muči ušesnega polža. 40 minut muk hude torture je bilo le nekako za nami. Aleluja.
White Wizzard je pravo nasprotje Fury UK. Prav tako veljajo za revitaliste, a obvladajo svoj instrumentarij neprimerno bolje, to pa velja tudi za precej bolj izdelano definiran in metaslkemu ambientu bolj simpatičen vokal. Žal zasedbe ni bilo na odru. Na odru jih ni bilo že v Beogradu, a takrat nismo vedeli vzroka, zakaj jih ni. No v dvotedenskem časovnem intervalu, ki je pretekel med obema nastopoma te Iced Earth turneje, smo izluščili informacijo češ, da so bili White Wizzard primorani prekiniti turnejo, zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Neuradne govorice znajo dopolniti to vest še s sledečim. White Wizzard naj bi konstantno zamujali na oder in se nasploh neprofesionalno vedli do izpolnjevanja dogovorov in pravil, ki veljajo na obstoječi turneji z Iced Earth, zato jih je menedžment zasedbe Iced Earth, ki to pot kroji pravila igre na turneji, mirne duše odstrelil z nje. Kaj to pomeni za prihodnjo kariero skupine, pa bo prinesel čas, ki bo pokazal, ali je gesta menedžmenta Iced Earth streznila mlade razposajence, ali ne.
Iced Earth so zasedli oder kakih 15 minut pred deseto zvečer. Oder v dvorani Backstagea, jih je pričakal, z dolgometražnim vzdolžnim poligonom, ki je omogočil skupini, da se na njem maksimalno razmahne. Tudi višina dvorane je dopustila, da so bobne dvignili na dodatni podest, prav tako pa je zaradi ustrezne višine (dobro jutro ljubljanska Cvetličarna in datum 20.02.2009!) v dvorani poskrbljeno za optimiziranje reflektorske svetlobne razsvetljave.
Dvorana poseduje parter v katerega se na oko lahko nagnete kakih 600 duš, vse naokrog pa so stopnišča, ki vodijo na dvignjene pasaž vzdolž levega, desnega roba parterja, kot tudi do pasaže, za parterjem. Prostora zares veliko, tudi v primeru masovnega obiska, nad 1000 ljudi, čemur se ni ognila tudi tokratna koncertna izkušnja z iced Earth.
Zvok od prvega trenutka brezhiben! Strupeno riffanje kitarske naveze Schaffer/Seele, enkratna pulzivno eksplozivna komunikacija ritemske utrdbe Smedley / Vidales, s centralno pozicioniranim neumornim vokalnim tekačem Stu Blockom. Vse je bilo razločno slišno in kontrasti “piramidalno” porazdeljeni (v “3-D” efektu).
Največ zanimanja je seveda vzbujal Stu Block. Tudi v Muenchnu je potrdil, da je njegov prihod garant tega, da lahko Iced Earth na odru danes iztisnejo le najboljše iz sebe. Mož je dosegal s peresno lahkoto na videz neulovljive vokalne razpone, kot tudi barvne kontraste, ki jasno razmejujejo dela Iced Earth s Timom “Ripper” Owensom, kot tudi Mathew Barlowom. Da. Stu Block je v isti osebi in v enem kosu lahko prepričljivi “Ripper”, kot tudi Barlow. V slabih dveh urah koncerta, ni niti za hip klecnil v izvrševanju svojih nalog. Ob zahtevni nalogi, ki jo nosi njegova vokalna figura pri Iced Earth, pa je le to kronal z izredno odrsko agilnostjo. V tem oziru si upam trditi, da je Stu Block do tega dne, najboljši odrski igralec, kar so ga Iced Eerth kdaj imeli na mestu vokalista. Skozi dinamično in vživeto odrsko igro polnih gestikulacij, čvrstem očesnem kontaktu s publiko, do mnogoterih sprehodov na levi in desni del odra ter podžiganjih članov skupine, gre torej za rojenega odrskega vodjo. Občevanje s publiko je zanj mala malica in publika je skupini z izjemnim apetitom jedla iz rok skozi koncert. Na eni izmed točk, je Stu do skrajnosti nakuril nabito polno dvorano tudi tako, da je priskakljal na oder vihteč nemško trobojnico in tako učinkovito potrkal tudi na nacionalna čustva Nemcev. V zaključku je Stu izkoristil enega izmed premorov med točkami, da se zahvali prav sakemu posamezniku posebej v članstvu Iced Earth, ki mu je omogočil, da je lahko del Iced Earth! S takšno delovno vnemo in prepričljivostjo, je karizmatični Block, gotovo že kupil Schafferjevo srce!
Budno sokolje oko poglavarja Jona Schafferja, se je vselej ustavljalo z odprtimi usti na fantastični interpretaciji Stua Blocka. Sam Jon Schaffer je deloval na odru neverjetno zagrizeno. Z namrščeno uperjenim pogledom izpod čela, kakršen je poznan pri Jamesu Hetfieldu (Metallica), zategnjeno spodnjo ustnico priprtih ust, skozi katero je blago režalo njegovo zobovje, je Jon potrdil svoj izjemno angažiranost in odrsko zavzetost! Užival je ob razgledu na polno dvorano, kot tudi ob spoznanju nad odlično funkcionirajočo odrsko kemijo članstva prenovljene skupine. Iced Earth so igrali kot v transu. Odlično soliranje Troya Seelea, ki si je s težko muko prigaral Schafferjevo zaupanje, je potrdilo, da ima Schaffer tudi na tej poziciji izjemnega zaveznika, ki ga ne zna in ne zmore pustiti na cedilu.
Iced Earth se le redko premikajo iz strogo začrtanih mejnikov odra, ki so določeni na podlagi dogovora med člani skupine. Seveda z izjemo Blocka. Seele je tako dobil dovolilnico, da se postavi v središče odra šele v uvodu k Declaration Day, v harmonični pasaži srednjega instrumentalnega dela, pa so se le v tej skladbi postavili v središče skupaj od leve proti desni Schaffer, Seele in Vidales, sicer pa med koncertom le strogo branili svoje začrtane pozicije na odru.
Skladbe novega albuma Dystopia odlično funkcionirajo v navezi s kultnimi klasikami skupine. Občutek je bil, kot bi poslušal koncertni album skupine Judas Priest “Live Meltdown” iz leta 1998, ko je k Priest vnesel svež zagon s svojim prihodom ravno Tim “Ripper” Owens. “Dystopia” skladbe učinkujejo v živo celo bolje kot v studiu, kar je redka kakovost kakršno premorejo le najboljše metal zasedbe. Tudi v kultnih klasikah je Block iztisnil iz sebe svoj prožni maksimum. Tako v Watching Over Me, The Hunter ali Burning Times, kjer je lovil Barlow-ov težko ulovljivi pedigre emotivne vživetosti, nadalje je razčesnil mehanoreceptorne organe prisotnih v dvorani, ko je pregazil z lahkoto v ekstremna višavja uperjene linije “Ripper-jeve” skladbe Declaration Day, najbolje pa je godil njegov vokal na točkah, ki so zahtevale še posebno mero vokalnega kameleonstva, kot je denimo superiorna eksekucija “Horror Show” klasike Damien, medtem ko mu agresivno grleni pristop še kako godi, kar sta potrdili klasiki Stand Alone in zaključna kanonijada s skladbo iced Earth.
No koncertni vrhunec pa se je skrival nekje drugje. V dodatku, ki so ga Iced Earth odprli s svojo epsko suito imenovano Dante’s Inferno! S skladbo torej, ki sama po sebi sproža med zvestimi privrženci te zasedbe vselej močna emotivna občutja! Tudi tu je zasedba držala v hipnozi prisotne v dvorani, skozi odlično izvedbo. Svoje je pristavila na tej točki izjemna publika, ki je spremljala z zavzetostjo metalske vere kljubovanja, kot v transu določene dele skladbe. Preprosto. Kogar ni treščil huronsko enoviti izbruh dvorane z Blockom v obeh verzih, ki ju načne beseda “Lucifer!!!!”, to pot ni imej v Backstageu kaj iskati. Z eno besedo magija, ki jo premorejo le največji metalski dogodki, kakršnim nadeneš brez kolebanja oznako “metalsko praznovanje”. In nastop Iced Earth v Muenchnu to pot, nosi brez dlake na jeziku tak pedigre. Izvedba te skladbe je izvabila iz prednjih vrst dvorane celo moshanje.
Po dveh urah je bilo vsega kar prehitro konec. Iced Earth so pokazali in dokazali, da znova prepričljivo jezdijo na visokih krilih pridiganja lastne glasbene vizije. Stu Block je osnovna figura te pozitivne spremembe, te tranzicije v novo obdobje, novo rojstvo skupine, ki je z njim v postavi našla nov ustvarjalni zagon in nov smisel kljubovanja. Naj ta izjemna motivacija in renesansa Iced Earth torej večno traja! Računamo lahko, da bo skupina v poletju 2012 potrdila festivalske termine novih evropskih nastopov. Turneja skupine v prid promociji albuma “Dystopia”, se je torej izkazala za popolno Iced Earth zmagoslavje. Po koncertnem izkustvu s skupino v Muenchnu, ni bilo težko ugotoviti, da smo prisostvovali enemu najboljših metalskih koncertov v letošnjem letu. Seveda, ob nepozabni čarovniji skupine v Beogradu!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Dystopia 2. Burning Times 3. Angel’s Holocaust 4. Slave To The Dark 5. V 6. Stand Alone 7. When the Night Falls 8. Damien 9. Dark City 10. The Hunter 11. Anthem 12. Declaration Day 13. Days Of Rage 14. Watching Over Me —dodatek I.— 15. Dante’s Inferno 16. Iced Earth
Galerija slik
