Tim Bogert (Cactus, Vanilla Fudge) 27. 8. 1944 – 13. 1. 2021

foto: Jeff Hochberg/Getty Images
1 69

Tim Bogert – legendarni basist, ki je igral za Vanilla Fudge, Cactus in super rock zasedbo Beck, Bogert & Appice-, se je poslovil v 77. letu starosti. Umrl je za posledicami raka.

Novico je prvi razodel Bogertov Vanilla Fudge tovariš in bobnar Carmine Appice, ki je z Bogertom igral tudi v Cactus in Beck Bogert & Appice. Carmine je tovarišu v spomin na Facebooku napisal nekaj čudovitih misli in besed:

“Danes je umrl moj veliki prijatelj Tim Bogert. Bil mi je kot brat. Prijatelja sva bila celih 50 let.”

“Tim je bil neverjeten basist. Navdihoval je mnogo basistov po celem svetu. Bil je mojster basovskega šreda s katerim je držal groove, prav tako pa je Tim predstavil svetu nov nivo rock virtuoznosti igranja z bas kitaro. Na bas kitari je ustvarjal takšne solo točke, da je publiko na koncertih vselej pripeljal do ekstaze. In vsakega večera je odigral povsem drugačno solažo. Bil je zadnji legendarni basist, ki so izšli iz šestdesetih let.”

“Tim je bil zelo inteligentna oseba. Tako inteligentna, da smo ga klicali “Spok”. Na vsako vprašanje je našel pravi odgovor.”

“Rad sem ga imel kot brata. Zelo ga bom pogrešal v svojem življenju. Pogrešal bom najine razgovore po telefonu, trenutke ko sva skupaj zbijala šale, govorila o glasbi in se skupaj spominjala velikih časov, ki sva jih preživela skupaj, pa tudi o tem koliko odlične glasbe sva ustvarila skupaj.”

“Nemara je edina dobra stvar kadar poznaš nekoga, ki ti je sicer zelo blizu obenem pa trpi za resno boleznijo, le v tem, da se takrat prikaže tista priložnost, ko se mu lahko izpoveš iskreno o tem kako veliko ti pomeni in kako ga imaš rad. To sem storil v zadnjem času nekajkrat. In podobne besede so se mi vrnile. Med nama s Timom ni bilo neizrečenih besed in temu sem neizmerno hvaležen.”

“Počivaj v miru tovariš. Rad te imam. Srečava se znova. Na oni strani.”

Bogert je bil eden od ustanovnih članov rock pionirjev Vanilla Fudge. Igral je na prvih petih albumih skupine: “Vanilla Fudge”, “The Beat Goes On”, “Renaissance”, “Near The Beginning” in “Rock & Roll”. Vanilla Fudge so postali veliki na Long Islandu in ko so bili na odru, jim je bil težko kdo kos. Nastopa jim preprosto ni mogel ukrasti nihče. Noben potencialni izzivalec, ki je z njimi delil oder. Takšne izkušnje je bil deležen tudi Jimi Hendrix.

Vanilla Fudge so se razšli leta 1970, a v naslednjih dekadah nekajkrat reaktivirali. Appice in Bogert sta kasneje ustanovila Cactus genialno “sex, drogs & rock’n’roll” formacijo, ob pobalinstvu katerih bi lahko bili Vanilla Fudge kvečjemu pravi amaterji. Aretacije zaradi posedovanja marihuane, noči preživete v ječi, pretepi, so bile vseskozi na dnevnem redu, Cactus pa pri tem niso prav ničesar ukrenili, da bi slučajno spremenili svoje navade “brezmejne značajske prijaznosti”. 

Leta 1972 je Tim Bogert združil moči s svojim kompanjonom Carmine Appicejem ter kitaristom Jeffom Beckom, in nastali so super rock herkuli Beck, Bogert & Appice. Na okopih eksperimentiranja, so ponudili briljantno vez med psihadelično ero, ki se je polagoma poslovila in rojstvom supernove, ki je združila pod okrilje metal, hard funk, soul in heavy blues v svojevrstni artistični triumf.

V letih, ki so sledila, je Tim Bogert opravljal turneje z Jeff Beck Group in Bo Diddleyem, prav tako pa se je povezal z Bobom Weirom iz zasedbe The Grateful Dead, v stranski projekt Bobby And the Midnights. Bogert je sodeloval tudi na drugem albumu britanske zasedbe Boxer z naslovom “Absolutely”.

Vendar je najraje sodeloval s Carmine Appicejem. Tako sta v družbi japonskega glasbenika z nazivom Char ustanovila projekt CB&A, z Rickom Derringerjem pa DBA. V letih, ki niti niso več mnogo oddaljena, sta Bogert in Appice igrala za Hollywood Monsters. Šlo je še za eno super rock firmacijo, v kateri sta sodelovala tudi aktualni Deep Purple klaviaturist Don Airey in Neil Murray, ki je mdr. basiral pri Whitesnake in Black Sabbath.


1 Comment
  1. Matija says

    Legende odhajajo. Ko sem bil mulc, sem mislil, da rockerji igrajo nekje do štiridesetega leta, potem jih pa pamet sreča. Na srečo sem se motil. Večina se jih drži “Rock Til I Drop”.

    S Timom Bogertom sem se spoznal relativno pozno, pred dvema desetletjema, ko sem nabavil Blood From A Stone od DBA. To so bili za rock slabi časi, večina starih bandov si še ni opomogla od mrtvila devetdesetih, tisti, ki so še brcali, pa so še vedno eksperimentirali, da bi našli formulo uspeha. In potem sem nabavil Blood From A Stone in je bilo, kot da tile trije možakarji sploh ne bi vedeli, da je hard rock bil klinično mrtev. Uvodni rif v naslovno skladbo je morilski, še posebej pa bas linija, ki je točno takšna, kot jo imam najraje – zamolkli “bom-bom-bom-bom-bom-bom-bom-bom”.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki