Kraj: Dvorana Mediapark / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 10.03.2007
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 22,00€
Končno! Veliki mojster “finger pickinga” Tommy Emmanuel tudi v Sloveniji. Kaj sploh povedati, kje najti ustrezne besede in ali je sploh pomembno karkoli povedati… potem, ko človeka doživiš na odru! A pojdimo lepo po vrsti.
Za dobrodošlico je poskrbel naš veseljak Jernej, ki nas je pričakal s štirimi Unioni zunaj dvorane MediaPark, da si ulijemo poguma, kajti notri je svinjsko drag Heineken (2,5€), dobiš ga le 4 dcl, pa še skrije se proti Unionu. Iz Mariovega šova se je prikazal tudi “gmašno urejeni” Jani in ekipa je bila popolna, da prestopi prag dvorane.
Ob 20.10 je na oder prišel Sašo Zver. Simpatični mladenič, ki je poskrbel za prelep uvod v ta prekrasen in edinstven večer druženja z Emmanuelom. Sašo je ponudil svoj avtorski material, kot tudi nekaj odlično ter duhovito prestrukturiranih Slovenskih zimzelenov Zemlja pleše, Ne čakaj na maj, Maček v žaklju, Ko boš prišla na Bled… v jezik rag time-a in dokazal, da je v tem mladeniču izreden talent. Slovenski mojster “finger pickinga” nam je delal družbo kakih 20 minut, potem pa si je, preden se je poslovil, vzel posebno čast in ogovoril občinstvo, naj pozdravi velikega Tommyja Emmanuela!
Tommy je ob 20.30 malodane pritekel na prizorišče in njegov prvi stik z mikrofonom je bil bučni: “Sloveniaaaa!!!!” Občinstvo je takoj vrnilo glasen odziv in šov se je pričel. Na odru so mu delale družbo vsega tri kitare. Emmanuel je bil končno prvič v življenju tudi na odru v Sloveniji. Na sosednjem Hrvaškem je denimo stalni gost, tam je igral kar štirikrat doslej in ljudstvo ga tam že zelo dobro pozna in močno ceni. Kako ga ne bi. Že sam pristop poln prešerne iskrivosti, pozitivnega duha in smeha, je v trenutku prebil vse prepreke in občinstvo je bilo od samega začetka, od prvega takta pa do zadnjega, z njim!
Tisto kar lahko publika še posebno ceni in je le ena izmed velikih kvalitet tega kitarista, je poseben odnos do nje. Pristen, prijateljski odnos. Ta odnos je dokazoval, da v Emmanuelu ni kančka vzvišenosti in da ga ne preganja prav nobena nadležna muha, ki bi zahtevala pesnenje posebnega pravilnika o zahtevanem bontonu publike med njegovim koncertom. Sam je izkazal posebno spoštovanje do publike. Vse kar nas je prosil je bilo to, da naj vsaj v prvih nekaj vrstah, ne prižigamo cigaret. Publika se je odzvala izredno korektno in v parterju, od prve do zadnje vrste, praktično nisi videl človeka s cigareto v roki.
No v prvem delu je možakar takoj opozoril, da z njim ni prav nobene šale. Pokazal je vratolomno hitrost v “finger pickingu” z desnico ekstremih prstov, pokazal je izredno karizmo, odločnost, samozavest in neverjetno potenco. Malo americane, malo blueasa, veliko rag-time, celo boogiea, potovanje skozi izredno glasbeno mešanico! Kitaro je gnetel kot v transu in z nje izvabljal tone in vragolije, katerim nisi priča vsak dan, oziroma jim sploh nisi priča, v kolikor ne stoji pred teboj ravno Tommy Emmanuel. Ko opazuješ Emmanuela ni drugega kot da izbočiš oči na peclje, pobesiš čeljust in pozabiš dihati. To je z eno besedo povedano čista norija!
V začetnem delu so bile skladbe Green Thumb, Endless Road, Blue Moon…Ljudi je posebej razvnel z venčkom priredb skupine The Beatles z redosledjem Day Tripper, When I’m 64 in Lady Madonna, ki se je končala skozi vratolomni, da ne rečem, vražje podivjani stampedo.
Sledila je umiritev vzdušja in prisluhnili smo lahko glavni skladbi filma The Wizzard Of Ozz z naslovom Somewhere Over The Rainbow, kjer je pristopil nadvse čuteče, z zvokom strun, kot bi obiral harfo, temu pa je sledila v podobni maniri tudi skladba Stay Close To Me.
Zatem je mož obrnil atmosfero na glavo in na prizorišče je stopila odlična Mombasa. Če ne že prej, so se naposled prav vsi skeptiki v dvorani prepričali, zakaj Tommy ne potrebuje prav nobenega pomagača na odru. Tolkala so bila trup, vrat,… pri tem je tolkel celo po mikrofonu, seveda je prežel vse to z imenitnim afriškim etno folk motivom.
Ta mirnejši del koncerta se je nadaljeval tudi potem, ko je na oder prišla Tommyjeva pšeničnolasa, dolgolasa, vitkostasa in za piko na “i”, 25 let mlajša zaročenka, katera je tako dodobra iztržila svoj naravni dar lepote, pevka Lizzie Watkins za izvedbo treh skladb. Ob tem nista skrivala navdahnjenosti country glasbe. Skupaj sta izvedla tudi priredbo The Mammas And The Pappas z naslovom Dream A Little Dream Of Me in pa skladbo Togehter Alone.
Dovolj časa za sanjanje in romantiko! Tu je mož znova sam na odru in priča smo že novi noriji z izredno fascinantno verzijo Heartbreak Hotel, ki ji je v izhodnem delu prilil olje na ogenj tako, da jo je združil s The Police klasiko Roxanne v katerem je pel znani verz: “Roxanne, you don’t have to put on the red light!” Za sunkovito rag time izvedbo Tall Fiddler pa je sledil gotovo vrhunec večera!
To je bila izvedba skladbe Initiation, ki jo je Tommy posvetil avstralskim domorodcem (Aboridžinom). Pesem naj bi pričarala v dvorani sam obred iniciacije, ki ga izvajajo Aboridžini oziroma so ga nekdaj izvajali, ko je bil svet še mlad in nedolžen. To so bili resnično trenutki enkratne magije, ki jo lahko ponudi kraljestvo glasbene umetnosti! Navadno potrebuje skupina deset ljudi da zveni kot orkester. No Tommy za kaj takšnega ne potrebuje nikogar. On je lahko sam orkester. Praznovanje, obred in svečanost je trajala dobrih deset minut. Mož je seveda prosil za pomoč le efekte in Aboridžinske bogove! Grebel je s prsti in nohti po trupu kitare, se zvijal preko vratu, divje tolkel ter udrihal po kitari, ob tem izvajal prave vračevske gibe. Tako je v dvorani zgradil edinstven svet, ki je bil sestavljen iz prepleta dežja, grmenja, strel, žvrgolenja rajskih ptic, žuborenja potokov, ob tem pa so bili seveda v goriščni točki bobni plemena! Za hip je dvorano prerasla čarovnija. In to čarovnijo pričara en sam človek na odru. Neverjetno. Dokler tega ne doživiš, težko verjetno! In vseeno je. Dvorana je preprosto obnemela, tako prepričljivo in resnično je odsevalo delo umetnika na odru. Poseben trenutek svečanosti in magije koncerta!
Koncert se je izredno hitro vrtel in Tommy se je poslovil s skladbo Those Who Wait. Glasne ovacije, kakršnih ne slišiš mnogokrat v dvorani Mediapark! Ljudje zahtevajo še! In mož se vrne ter podeli skupne trenutke z množico še za tri dodatne skladbe. Po izvedbi skladbe The Hunt, povabi v tem druženju Tommy vse prisotne v dvorani k spremljavi skladbe, ki jo vsi zelo dobro poznamo in je bila nekaj časa, ob zrušitvi WTC “dvojčkov”, njeno predvajanje v ZDA prepovedano. Bila je Imagine Johna Lennona! Izredno vzdušje, ki je trajalo kar 2 uri in 15 minut, je tako doživelo najlepši možen zaključek, druženja s Tommyjem Emmanuelom.
Neverjetno! Tudi ko poslušaš albume! Ne! Človeka moraš doživeti na koncertu. Tu je daleč najbolj prepričljiv in izrazno učinkovit! Kakšna duhovitost in energija, karizma in kako zabaven pristop ter samozavest in moč. In veliko težo pri tem ima “nomadsko” življenje glasbenika. Tommy namreč odigra preko 200 koncertov na leto na različnih koncih sveta.
Vseskozi zdrav in pristen humor, v katerem pa je Tommy podal pomembno sporočilo za vse nas. Povedal je da, ko je bil majhen, si je zaželel, da bi igral kitaro povsod po svetu. In to se je zgodilo, ker je verjel in zaupal sam sebi ter bil ob tem iskren v svojem srcu. Če se tega zavedaš, poseduješ neverjetno moč! On kot veliki učitelj, ki je dosegel svoje cilje je gotovo lahko sveto prepričan v to, jaz ki jih štejem lep sveženj manj, zaenkrat le srčno upam, da je tako kot pravi veliki Tommy.
Da obnovim na kratko! Priporočilo dneva, ki ne prinaša formule izuma tople vode, bi se torej glasilo: “Pojdite pogledat mojstra na svojem delu!” Marsikaj se govori in piše, a šele ko ga vidiš v živo, se dejansko zaveš: “Res je kar pravijo! Možakar je eden najboljših kitaristov na svetu in komaj čakam, da ga vidim znova mleti strune in kitaro!”
Po koncertu je v dvorani ostal en sam samcat kitarist. Tommy Emmanuel. Ostali smo modro zaprli usta in si rekli, da gremo raje hitro domov, pojesti še kakšen krožnik ajdovih žganc.
