Toto in pravljični večer v Majanu (2012)

0 9

“Izjemna tehnična podkovanost, užitek v nastopanju in sproščeno vzdušje so se še enkrat več rezultirali v nepozabnem koncertnem večeru s Toto. Ti glasbeniki so pač rojeni za oder, za nastopanje!”

Lokacija: Majano (Udine) / Area Festeggiamenti / Italija
Datum: torek, 31.07.2012


Vsako leto konec julija in v začetku avgusta v italijanskem mestecu Majano, nedaleč stran od Vidma, poteka krajevni festival z vsakodnevnim glasbenim programom na športnem igrišču v središču kraja. Festival ima vse dispozicije značilnega italijanskega družabnega dogodka, zato ne manjka glasne glasbe iz vseh strani, stojnic s hitro prehrano in seveda pijač vseh alkoholnih in nealkoholnih odtenkov. Scena v središču Majana je malodane spominjala na obisk lunaparka, kar je bila ambientalno nenavadna lokacija za koncert legendarne ameriške skupine Toto, ki so v goste na mestni festival prišli na zadnji julijski dan leta 2012.

Toto so vsega dva dni prej z nastopom v italijanski Lucci otvorili novo mesec dni dolgo evropsko turnejo. Očitno jih tudi po tem, ko je Steve Lukather dejal, da je njihova zgodba končana, koncertni nastopi in medsebojno druženje vseeno preveč mikajo, da bi kratkomalo prenehali z delovanjem. Toto oboževalci se nad prekršeno Lukatherjevo »zaobljubo« seveda ne pritožujejo, ampak jih vsakič znova sprejmejo z odprtimi rokami. Nič drugače ni bilo niti v Majanu, kjer jih je pričakala nekaj tisoč glava množica.

Toto so se na turnejo odpravili v postavi standardne trojice Steve Lukather (kitara), David Paich (klaviature) in Steve Porcaro (klaviature), za razkošno bobnarsko baterijo je sedel dolgoletni bobnar Simon Phillips, vokalne obligacije pa je izpolnjeval Joseph Williams, zato je bilo skladno tudi že z lanskoletno evropsko turnejo v igrani set listi moč pričakovati izdatnejšo umestitev albumov »Fahrenheit« (1986) in »The Seventh One« (1988), saj je Williams s Toto sodeloval prav na teh dveh delih iz druge polovice osemdesetih. Na bas kitari obolelega Mika Porcara še vedno nadomešča glasbenik častitljivega renomeja Nathan East, ki je v karieri sodeloval z imeni kot so Eric Clapton, Stevie Wonder in Phil Collins, harmonično back vokalno oporo pa sta članom zasedbe nudila prelestna dama Jenny McRae in dolgolasi »dreadlocker« Mabvuto Carpenter. Osmerica tehnično izjemno izpiljenih glasbenikov je že z uvodno skladbo večera Only The Children točno ob pol deseti uri dala vedeti, da ne mislijo odstopati od zvočnega perfekcionizma, prepoznavni lastnosti Toto magije.

Hydro, naslovno skladbo istoimenskega albuma iz leta 1979, je kot ponavadi odpel Paich, sključeno nastanjen za klaviaturami na skrajni levi strani odra. Kot je pri Toto že v navadi, so se vokalne dolžnosti porazdelile med frontmana Williamsa, zajeten del pogače pa je pripadel tudi Lukatherju in Paichu, ki sta družno z zanesljivimi back vokalisti pomagala Williamsu, da je nastop izpeljal v polju zadovoljivega. Ravno glavni vokal je namreč edina šibka točka koncertnih Toto nastopov v zadnjih letih in hkrati razlog, da je utrujeno grlo Bobbyja Kimballa pred dvemi leti zamenjal poldrugo desetletje mlajši Williams. Tudi njegov vokal ne dosega več najvišjih registrov, zato se je 51-letni glasbenik v nastop podal s skrajno dozo previdnosti, da bi ne napravil kakšnega slišnega spodrsljaja in si s tem nakopal nepotrebnih mrkih pogledov iz Lukatherjeve strani.

Toto so set listo glede na lansko turnejo vidno prevetrili in v njo vključili nekaj kompozicij, ki jih niso igrali že celo večnost, v navezi z železnim repertoarjem hitov pa so obiskovalcem pripravili nepozaben nabor iz bogate Toto zapuščine osemdesetih. V St. George and the Dragon so se predstavili kot vokalno izjemno uigran kolektiv, z Rosanno pa je sledil prvi komercialni vrhunec večera, pa čeprav brez solota kitarskega guruja Steva Lukatherja. Popolno zvočno sliko, v kateri so se poigravali zvoki nezmotljive ritem sekcije, kitare in obeh klaviatur, je med romantično Leo (»Fahrenheit«) zmotilo glasno šumenje, ki so ga k sreči odgovorni za mešalno mizo uspeli hitro ukrotiti.

Večinski del prisotnih je navdušila osredotočenost na igranje materiala iz konca sedemdesetih in osemdesetih, izjema je bila zgolj skladba How Many Times iz leta 1992. To pot so odpadli vsi morebitni »medleyi« in razvlečene solistične točke, zato so skladbe v podobi studijskih izvirnikov ena za drugo netile pravi požar navdušenja med tega večera dobro razpoloženo italijansko publiko. Natančna izvedba vokalnih harmonij je skrbela za kurjo polt, iskanje napakic pa je bilo enako iskanju šivanke v kupu sena.

Osrednji del nastopa je z nežnejšimi melodijami skladb Could This Be Love, We Can Make It Tonight ter Pamela okrepil občutek sentimentalne vrednosti benda in je bil kot naročen za vse golobčke med obiskovalci, občasno pa so romantično plat predramili poskočnejši ritmi komadov Manuela Run in pred odhodom iz odra še Hold The Line. Pri izvedbi slednje se je iz ozadja Williamsu pridružila čedna Jenny McRae, ki se je s tem otresla sence podporne vokalistke in je z globokim, karizmatičnim glasom enemu največjih Toto hitov odprla novo dimenzijo, podoživeta izvedba pa prav nikogar ni pustila ravnodušnega.

Ob povratku na oder je sledilo presenečenje, sploh za obiskovalce iz Slovenije! Po prostorni konstrukciji so se razporedili člani slovenske vokalne skupine Perpetuum Jazzile, kar je naznanjalo, da je napočil čas za v mnogih ušesih najtežje pričakovano skladbo večera, Africo. A glej ga zlomka, ob napovedi jo je David Paich stereotipno pihnil mimo in je Perpetuum Jazzile označil za hrvaško skupino ter si nakopal hipno jezo slovenskega dela občinstva. Nič ne de, poznavanje geografije Američanom nikoli ni ležalo, zato tudi mojstru klavirja enega kiksa ne gre zameriti. Paich je nato izpod prepoznavnega cilindra odpel Africo, žal pa so bili Perpetuum Jazzile v celostni zvočni sliki skoraj neslišni in jim je pripadla zgolj vloga statistov. Brez dvoma mora biti izreden občutek na odru stati skupaj s svojimi glasbenimi idoli, a iz premiernega sodelovanja teh dveh skupin bi vendarle lahko iztisnili še več. Sledilo je množično rokovanje z Lukatherjem, za slovo pa so si Toto dali duška še z eno v vrsti »The Seventh One« komadov, Home Of The Brave.

Izjemna tehnična podkovanost, užitek v nastopanju in sproščeno vzdušje so se še enkrat več rezultirali v nepozabnem koncertnem večeru s Toto. Ti glasbeniki so pač rojeni za oder, za nastopanje! Ob spremljanju njihovega nastopa se kompleksne kompozicije, v katerih kraljuje cela paleta glasbenih žanrov, zdijo otročje lahke. Tako preprosto pač to gre, ko govorimo o velikanih rock glasbe Toto!

avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Only the Children 
2. Hydra 
3. St. George and the Dragon 
4. Rosanna 
5. Lea 
6. Could This Be Love 
7. I Won’t Hold You Back 
8. We Can Make It Tonight 
9. Pamela 
10. Human Nature (Michael Jackson cover) 
11. Manuela Run 
12. How Many Times 
13. Carmen 
14. Stop Loving You 
15. Hold the Line 
—dodatek—
16. Africa 
17. Home Of The Brave 


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X