Avtor: Jernej Vene
Kraj: Dvorana Palabam, Mantova, Italija
Datum koncerta: 31.03.2007
Število obiskovalcev: 4000
Cena karte: 28,75 Eur
Ameriška rock skupina Toto je lani izdala ploščo Falling in between, njena promocija pa traja že dobro leto. Letos Toto slavijo tridesetletnico ustvarjanja. V svoji karieri so imeli mnogo uspešnic, med katerimi zagotovo poznate Africo in Rosanno. Slednja skladba je prejela tri grammyje, ravno tako tudi plošča Toto IV v letu 1982.
Glasbeni sladokusci iz Slovenije nastopov Toto ne zamudijo, če so le v razumni razdalji od naših krajev. Letošnji prvi april je bil rezerviran za pot v Mantovo, severnoitalijansko mesto, ki leži približno trideset kilometrov južno od bolj znane Verone. Zbralo se nas je za en avtobus in nedeljska avantura se je začela. Pravzaprav je bil to bolj družinski izlet kot pustolovščina, saj je vse teklo kot namazano (tudi avtobus se je kmalu ogrel v dokaj rosnem dopoldnevu). Sredi popoldneva smo bili v Mantovi in sicer v nakupovalnem predmestju, kjer stoji tudi moderna dvorana Palabam. Vsenaokrog polno avtomobilov, katerih potniki so v dokaj kilavem vremenu zavili nakupovat v njihovo Meko. Pa saj je pri nas enako, odkar so nas Jenkiji podučili, kako se zapravlja, mar ne? Tik – tak, pripeljal je dvonadstropni avtobus, iz katerega sta stopila Leland Sklar (basist Toto, ki trenutno nadomešča obolelega Mikea Porcara) in Tony Spinner, dodatni kitarist in pevec ter spraševala redarje, kje lahko parkirajo. Kot prava profesionalca se nista obnašala nič zvezdniško, za razliko od tistih, ki bi zvezdniki radi bili, pa jim do tja še veliko manjka, saj so navadno precej vzvišeni. Pri Toto je vedno veljala prva izbira.
Prevzem novinarskih dovolilnic je potekal brez zapletov, zato sva z vodjo ogleda koncerta Tadejem hitro stopila v dvorano in za rokav ujela basista Sklara, ki je rad odgovoril na nekaj vprašanj. Rekel je, da je povabilo za hiter skok v skupino sprejel takoj, ko je slišal skladbe s plošče Falling in between. Zanj je bil to velik izziv, celovečerni koncertni program pa se je naučil v petih dnevih!!! Ko sva napol onemela, se je prešerno nasmehnil in dejal, da je to pač njegova služba. Omenila sva mu, da sva ga videla že na Dunaju in v Zagrebu s Philom Collinsom, dodal je, da je z gospodom Collinsom izredno zabavno delati, tako kot s člani Toto. Čas ga je priganjal in prijateljsko smo se poslovili. Organizatorji so nama uredili vse potrebno, žal pa lokalna varnostna služba ni bila ravno na mestu, saj smo nekaj časa mislili, da bo treba koncert slikati iz občinstva. Tudi to se je pozneje uredilo, rezultate pa lahko vidite na slikah.
Toto so začeli z skladbama z aktualnega albuma (naslovna in King of the world), kjer smo začutili mojstrstvo vseh instrumentalistov predvsem v inteligentnem dvogovoru klaviatur in kitare. Sledila je Pamela (s plošče Seventh one), kjer je pevcu Bobbyju Kimballu crknil mikrofon, kar se je ponovilo še čez nekaj skladb. Dobro, tehniko se da urediti, glasu pa niti ne, posebej, če je gospod v letih. Kimball tisti večer ni bil kos nalogi. Čedalje težje poje dolge visoke lege, zmanjkuje mu sape in res je na trenutke videti, da se neznansko muči, ker bi rad dal vse od sebe. V levem zadnjem kotu odra je imel nekakšna zdravila ali blažila za glas, oziroma grlo, kamor se je vračal po vsakem napornem glasovnem delu.
Prvi single z aktualne plošče je bil Bottom of your soul, kjer je Lukather prvič uporabil akustično kitaro in lepi, dolgi skladbi vdihnil nežnost, ki jo zmorejo samo veliki. Izdatno sta mu pomagala klaviaturist Phillinganes in kitarist Spinner, saj sta bogatila zvok z glasovnimi harmonijami. Na koncu skladbe je Lukather ob menjavi kitar nadrl svojega tehnika; za kaj je šlo, vesta na srečo le onadva (kitaristi so namreč muhaste živali, ko gre za inštrumente).Caught in the Balance (plošča Mindfields) je postregla z lepim zvokom in lepo projekcijo (na dveh stranskih in enem osrednjem platnu), na žalost pa je medlo luč na izvedbo metala Kimballova interpretacija. Za njo je Don’t chain my heart (plošča Kingdom Of Desire) navdušila s predrugačenim uvodom, kjer je pohvale plenil Lukatherjev solo, v osrednjem delu pa sta se v glasbenih poudarkih izmenjavala Lukather in Phillinganes.
Klasika Hold the line je prvič resno zazibala obiskovalce v rokovsko uživanje, po njej pa je Lukather, ki vedno skrbi za komunikacijo s publiko napovedal najlepšega sina dona Vita Corleoneja, Tonyja Spinnerja, ki je prevzel vlogo glavnega pevca v skladbi Stop loving you, s katero so začeli akustični del koncerta (Phillips je igral na manjši bobnarski komplet). I’ll be over you je Lukather izvedel zares občuteno, presunljivo je bilo slišati sodelovanje zlasti ženskega dela občinstva, ki je predano sodelovalo s petjem. Lukather se je zahvaljeval z Molto grazie in spraševal ljudi, koliko med njimi je glasbenikov. Seveda so skoraj vsi dvignili roko. Na vprašanje, koliko ljudi pozna glasbo, je ni dvignil skoraj nihče. Italijani in tuji jeziki, kaj hočemo…
Na koncu akustičnega dela je Greg Phillinganes občinstvo prepričal z najprej temačnim, a nato vedno svetleje zvenečim solom na klaviaturah. Dinamika njegovega vložka je bila res presunljiva. Sledila je Rosanna, uvodoma nalomljeno jazzovsko vaudevillska variacija na znano temo, kjer so glasbeniki pokazali, kakšni kalibri so. Znano melodijo so podložili z akordi, za katere najprej ne veš ali sodijo zraven ali ne. Ko so odigrali prvo tretjino skladbe, so po sekundnem predahu padli v znano izvedbo Rosanne, tako kot na koncertih lanske turneje (Beograd, Graz, itd.) Lukather in Phillinganes sta spet izmenjavala vodilne linije, prvi se je vmes praskal po zadnji plati, vmes so vpletli še vodilno temo skladbe Birdland jazz rockovskih velikanov Weather Report, nato pa zadevo mojstrsko pripeljali nazaj v Rosanno. I’ll supply the love, Isolation in Gift of fatih so še dodatno podžgale obiskovalce in jih vodile proti vrhuncem večera.
Skladba Kingdom of desire je bila iztočnica za Lukatherjev solo vložek. Ker je bil že dodobra prepoten, mu ni bilo težko pritisniti drsalice na svoje čelo, kjer je ostala nekaj deset sekund, ravno, ko je začenjal tih, jazoovsko usmerjen solo. Seveda je plastika kmalu našla mesto med publiko. Lukeu sta pomagala Sklar in Phillips, Steve pa je v kratkem, a učinkovitem nastopu pokazal, da je še vedno med najboljšimi kitarsti na svetu. Njegova kontrola tona je neverjetna, ima veličasten občutek, kdaj in kako kakšen ton odigrati, skoraj nezavedno pada v vzneseno stanje in izvablja iz kitare vedno nove harmonične kombinacije. Lukather, Phillinganes in Sklar so nato igrali kratko, vendar precej zapleteno melodijo in jo ponavljali med bobnarskim solom. Simon je v začetku igral z njimi, potem pa izvedel svojo predstavo. Je bobnar s prefinjenim občutkom, niti en udarec ni odveč, kar pa me je najbolj navdušilo, je bilo dejstvo, da ostali trije niti za trenutek niso padli iz ritma svoje glasbene točke. To so glasbeno gledano, najtežje stvari, kjer se vidi, kdo zna. In Toto znajo.
Steve Lukather je mojster zabave, včasih gre v svojih hecih tudi malo čez rob, Mantova pa je doživela njihov nastop celo na 1. april in Steve se je temu primerno pripravil. Predstavil je člane ansambla: Greg Phillinganes je bil glasbeni vodja pri Michaelu Jacksonu in Stevieju Wonderju, seveda je Lukather celotno napoved povedal z glasom Michaela Jacksona. Smehu ni bilo ne konca ne kraja! Za legendo Leeja Sklara je Lukather dejal, da se poznajo že trideset let ter da je vesel, ker je z njimi. Mikeu Porcaru, siceršnjemu basistu smo na daljavo zaželeli hitro okrevanje, Luke pa se je spomnil na Mikeovega brata Jeffa. Od njegove smrti je minilo že več kot štirinajst let, vendar se Luke vsak dan spomni nanj. Predahnil je, in si začel brisati oči z rokavom…Gotovo se ne bil delal norca iz takih stvari, kljub prvemu aprilu. Kmalu se je pomiril….Odžagali so Taint your world in Gypsy train, vmes so se poigrali s hitom Deana Martina That’s amore z glasom Marlona Branda (Don Corleone) in z njo predstavili pevca Kimballa, Luke je predstavil Simona Phillipsa kot najlepšega člana skupine Spice girls, kar je bilo vidno tudi na velikem zaslonu, ko so Simonovo glavo namontirali na telo Victorie Beckham. Lukatherjeva glava pa je bila (brez las) implantirana na telesce precej debelega dojenčka v družbi njemu podobnega zgubanega psička. Ker je Luke gledal v občinstvo, seveda ni videl, kaj se dogaja na zaslonu. Lučkar ga je dodatno hecal s tem,da mu je sliko vsakokrat umaknil z zaslona, ko se je Luke obrnil, da bi jo videl. V četrtem poskusu mu je le uspelo in režal se je kot pečen maček.
Africa je zaključila koncert, ker ni več sijajnega klaviaturista Davida Paicha, jo je zapel in odigral Greg Phillinganes. Proti koncu skladbe so eden za drugim zapuščali oder, zadnji je bil Phillips. V dodatku so odigrali hitro Drag him to the roof (Plošča Tambu), kjer sta se ponovno izkazala Greg in Luke. Ojačevalcev na odru ni bilo, celoten zvok pa je bil sprejemljiv, morda je na zadnji strani dvorane bilo le malo preveč odmeva, ampak pustimo finese.
Ostaja pa briljantna vokalna (z izjemo Kimballa) in instrumentalna interpretacija, ki je marsikdo ne doseže niti v sanjah. To dokazujejo vedno znova. Koncert torej, o katerem težko najdem dovolj pozitivnih ocen in reakcij. Starim glasbenim mačkom idej še ni zmanjkalo, v pogovoru po koncertu je Lukather napovedal svojo solo ploščo konec leta 2007, počasi pa pripravljajo nove avtorske skladbe. Zgodnje ponedeljkovo jutro smo hitro dočakali tudi po zaslugi prijetne povratne vožnje v domovino, za kar se zahvaljujem Concert Freaku.
Jernej Vene
Setlista
01. Falling In Between
02. King Of The World
03. Pamela
04. Bottom Of Your Soul
05. Caught In The Balance
06. Don’t Chain My Heart
07. Hold The Line
—————
akustični del
08. Stop Loving You
09. I’ll Be Over You
10. Cruel
11. Solo Greg Phillinganes
12. Rosanna
—————
medley
13. I’ll Supply The Love
14. Isolation
15. Gift Of Faith
16. Kingdom Of Desire
17. Solo Steve Lukather
18. Solo Simon Phillips
19. Taint Your World
20. Predstavitev skupine
21. Gypsy Train
22. Africa
23. Drag Him To The Roof
Steve Lukather – kitara, glas
Bobby Kimball – glas, tamburin
Simon Phillips – bobni
Greg Phillinganes – klaviature
Leland Sklar – bas
Tony Spinner – kitara, glas
Galerija slik
