Kraj: Bluesiana, Velden (Vrba na avstrijskem koroškem)
Datum koncerta: 22.07.2008
Število obiskovalcev: 170
Cena karte: 27,00€
Richie Kotzen je glasbenik, ki že leta uspešno neguje neverjetno široko paleto muzikalne dediščine. Za glasbenika njegovega kalibra je zato nerazumljivo, da ga lahko praktično na vsaka dva meseca ujamemo na istem mestu, torej v Bluesiani. Saj ne da bi se pritoževali, samo kar je preveč je pač preveč! Richija vse pogostejša domovanja na avstrijskem koroškem očitno ne motijo preveč. Zakaj le, saj je stric nekje sredi zadnjih izdihljajev lanskega leta prerasel v nekakšnega pol boga priljubljenega vrbskega prizorišča.
Richie Kotzen torej ostaja prvi heroj Bluesiane. Zanj je to domač teritorij, kjer so vselej razpoloženega kitarista vedno znali sprejeti odprtih rok. Včerajšnji večer v tem pogledu seveda ni bil nobena izjema. Že dalj časa namreč velja, da je gorečnost avditorija Bluesiane, tudi po zaslugi vse številnejših obiskov slovenskih glasbenih entuziastov, pristna in v večini primerov tudi samoumevna. Škoda da nas je v tem pogledu tokrat na cedilu pustil prav sam Richie. Njegov pošteno zaraščeni obraz sprva niti slučajno ni dajal vtisa srečnega moža, česar pa večina ujeta v vročici nestrpnega pričakovanja mislim da sploh ni opazila.
Richie ni izgubljal časa s trošenjem besed, pravzaprav se je na oder povzpel precej redkobeseden. Neprijetno tišino, ki so jo na odru spremljali še sumljivo izstreljeni pogledi, je na srečo kmalu pretrgala Go Faster. Led je bil prebit v trenutku, gledano seveda iz vidika Kotzenovih vragolij očitno sestradane publike, nabrane v dokaj spoštljivem številu. Začuda Richie sprva z rajo ni želel deliti navdušenja. Mrkega obraza je s Fooled Again raje nadaljeval v dokaj rezerviranem načinu, kar je bilo moč zaznati iz gospodovega ubiranja ziheraških vokalnih linij, ki so med kitico pogosto zarezale oktavo nižje. Strah, da bi Richieja že ob samem uvodu v večer prevzela nekakšna ne slutena apatičnost pa je bil na srečo odveč. A Love Divine je namreč že predstavljal spektakularen povratek v formo!
“Nisem kaj prida govorec, še manj pa igralec…ljubim pa glasbo” so se glasile kitaristove besede, s katerimi smo se spustili v boj s strašljivim temperamentom Bad Things. Z Used je tempo še dodatno padel. Nežna balada je hitro pritegnila pozornost vseh navzočih, pravzaprav skladba v živo nosi poseben balzamičen efekt, ob katerem Richijeve vokalne karakteristike zasijejo na polno. Kotzen je vokalno gledano res neverjeten, pravi maestro glasovne akrobatike, ki z barvami žonglira kot za stavo, a vselej smelo in interpretaciji posamezne skladbe v korist. S Faith je vokal ohranil vlogo vodilnega inštrumenta, no vsaj za nadaljnjih nekaj minut. Skladba je “jodlarjem” očitno že davno zlezla pod kožo, vsaj sodeč po ubranem prepevanju, ki ga je bilo moč ujeti vsenaokrog. Richie Kotzen je s Faith pred nami pustil dušo in srce. In to dobesedno. Zdelo se je, kot da ga je skladba ujela ravno v pravem razpoloženju, kot nekakšna srhljiva definicija kitaristovega stanja duha. Presunljivo!
“Vera” je Kotzenu vlila novih moči, obilico nove volje, ki ga je naposled pognala v galopiran juriš s So Cold. Energično dostavljena skovanka je po tradiciji na sredini metamorfirala v poligon za demonstriranje individualnih glasbenih kvalitet zasedbe. Prepričljivo, mogoče celo malce bahavo predstavo je Richie za povrh kronal še z neverjetnim kitarskim solom, dinamično izpiljenim do najmanjšega detajla. Kotzen je stopil še stopničko višje s Sara Smile, enostavnim bluesom, ki je glavno besedo še enkrat več prepustil izjemni barvitosti kitaristovega glasu. Richijev specifičen občutek za dinamiko, kot tudi melodijo, je ostal lepo negovan in smelo pomaga pri soustvarjanju skorajda nadnaravne atmosfere, ki je občinstvo prisililo k nememu občudovanju.
Po (pre) kratki pavzi, med katero se je še kako prilegel kozarček hladnega, je Richijeva četica naglo nadaljevala z nastopom. Človek bi že pomisli, da se je stricem mudilo s koncertom čim hitreje zaključiti. Zle sume so v zadihanem lovljenju forme prve polovice nastopa kot po tekočem traku potrjevale Mother Head’s Family Reunion, Feed My Head in Change. Richie je fantoma v drugo evidentno pustil več prostora za manevriranje in zasedba se je kmalu spustila v neusmiljeni dir, ki pa je ob končnem srečanju s Shine na srečo končal brez posledic. Prav Shine je lepo absorbirala maso sproščene energije predhodnic, pojoč odziv publike pa je naposled narisal širok nasmeh tudi na Richijev obraz. Seveda tudi tokrat ni šlo brez Stand. Skladba kljub očitni prežvečenosti še vedno kljubuje času, da o prostoru niti ne govorim. Tega je pred odrom namreč v hipu zmanjkalo. Bluesiana je z Gudrun na čelu tako še zadnjič v večeru strnila vrste in se s pesmijo na ustnicah zadovoljno vrgla v objem ponarodele Poison klasike.
Kotzen je nastop izpeljal rutinirano in, kot je bilo za pričakovati, brez omembe vrednega kiksa. Zanimivo, čeprav sem strica v zadnje pol leta v živo videl že trikrat, je bilo v njegovem nastopu vsakič moč zaznati nekaj tiste skrivnostne čarobnosti, ki je vsakega od prej omenjenih večerov naredilo za posebnega. Richie Kotzen je posebnež, temu pač ne gre oporekati. Od njegove pojave je več kot očitno očarana tudi Gudrun, vsaj sodeč po številnih fotografijah kitarista, ki ponosno pozdravljajo iz dobre polovice zidov Bluesiane (drugo polovico ljubosumno varuje delta blues heroj Eric Sardinas). Po včeraj videnem prav nič ne kaže, da bi Gudrun zmanjkovalo navdušenja nad vročekrvnimi ameriškimi goslači, ravno obratno! Richie bo Bluesiano ponovno obiskal že čez dobra dva tedna, točneje 11. avgusta. In ni dvakrat za reči, da si bomo ob naslednjem nočnem sprehajanju po Vrbi nosove razbili na sveže pleskani fasadi memorialnega centra Richieja Kotzena. Bog ne daj! Držimo pesti, da se bo Gudrun zadovoljila že samo z vrtnim kipcem.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Mojca Perdih
Setlista
1.Go Faster 2,Fooled Again 3.A Love Divine 4.Bad Thing 5.Used 6.Faith 7.So Cold 8.Sara Smile 9.High 10.Shapes Of Things 11.Feed My Head 12.Mother Head’s Family Reunion 13.Change 14.Shine 15.Stand —dodatek— 16.Remember 17.You Can’t Save Me
Galerija slik
