Avtor: Rok Klemše
Kraj: Kino Šiška, Ljubljana
Datum koncerta: 06.12.2010
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 22€/27€
Zanimivo je pasti v debato o tem ali metalski koncerti sodijo v novo dvorano Kina Šiške. Ena stran pravi, da je dvorana za trdoto, mračnost in agresivnost metala preveč sterilna, premoderna in preprosto prelepa, druga pa, da je metala v Kinu Šiška še celo premalo. Sam sodim v to drugo skupino in če me vprašate se je še enkrat Kino Šiška za odlično (metal) koncertno prizorišče izkazala z “indoor” festivalskim koncertom petih skupin – Nothnegal, Metsatöll, Rotting Christ, Samael in Finntroll. Menim, da je vnovičen dober obisk koncerta drugo trditev tudi potrdil. A gremo po vrsti kot so hiše… eee… bendi na odru.
Nothnegal so v decembrsko turobno, mrzlo in megleno Ljubljano skušali prinesti nekaj sonca… metalskega sonca. Nothnegal so namreč, vsaj glede na svoj izvor, na metalski sceni popolnoma eksotična zasedba – sekstet je v Kino Šiška priplaval iz Indijskega oceana, konkretno iz otoške države Maldivi. Mlad bend, ki bo kmalu praznoval svojo peto obletnico je s svojim prvim in zaenkrat tudi edinim studijskim posnetkom, EPjem Antidote of Realism, opozoril nase in pred kratkim podpisal pogodbo s čedalje bolj aktivno francosko založbo Season of Mist (ki ima v svojem naboru med drugimi velikane kot so Cynic, Atheist in Morbid Angel!). No, glede na državo iz katere Nothnegal prihajajo je bilo precej hitro jasno, da fantje svojo pravo identiteto še iščejo. Kar so nam fantje v pol ure ponudili je bila mestoma nerodna zmes power, thrash in black metala, še najbolj pa glasba otočanov spominja na finske bende kot sta Kalmah in Eternal Tears of Sorrow – predvsem zaradi pogostih atmosferičnih klaviaturskih vložkov in melodičnega soliranja. Maldivčani vsekakor imajo potencial, manjka pa jim še precej svežine in originalnosti. Imajo odličnega vokalista, ki ima ravno prav surov in agresiven vokal, kitarista nista ravno črnogorca kar se tiče sprehajanja po strunah, presenetljivo pa je bilo za bobni opaziti finskega multiinštrumentalista Tuomasa Saukkonena, ki smo ga lahko pred časom z njegovo matično zasedbo Before the Dawn slišali v Orto baru. Apetiti so Nothnegal dokaj uspešno vzbudili, vsekakor pa bi si zaslužili pod odrom precej več ljudi kot naslednja skupina.
A ker je danes žal tako, da se prav folk metal pri metalskem podmladku najbolje prodaja in še bolje obnese, je drugim nastopajočim, estonskim folk metal posebnežem Metsatöll uspelo pod oder kljub relativno zgodnji uri privabiti lepo čredo ovac… eee… ljudi. Ki so zadovoljni že s tem, da so na odru čudaki oblečeni v krzno in čim večje število obskurnih folk/etno inštrumentov, pa je že čas za žur. Folk metal se danes na veliko prodaja, mladina “tripa” na ta že povsem izpet žanr, marsikateri organizator koncertov pa si na ta račun mane roke – kar poglejte si vsakoletni nabor Metalcampa; frulice, cigu migu in harmonika. Juhej! Ok, ok naj končam svoj “rant” nad stanjem glasbenega okusa večine mlajših metal poslušalcev. Metsatöll je treba priznati, da v živo zvenijo bolje kot na studijskih posnetkih, največjo pohvalo pa si vsekakor zaslužijo ker folk delov nimajo nasnetih na matrico, temveč širok nabor različnih inštrumentov odigra en človek. Vmes pa izvaja še čudno poplesavanje po odru in igranje “air guitar” na svojo piščal. Estonci so bili na odru sproščeni in energični, a še tako dobra odrska predstava ne odtehta enoličnega riffanja, povprečne ritem sekcije in milo rečeno čudnega vokala, ki naj bi sicer vzbujal spomin na prednike in preteklo zgodovino estonskega naroda. Prazno, dolgočasno in nenavdihnjeno.
Če se je po Metsatöll zataknila velika kost v grlu pa smo lahko po (žal le) 40 minutah nastopa grške black metal senzacije Rotting Christ zadovoljno cmokali in si oblizovali prste. Grki so se morali v preteklosti že večkrat otepati obtožb na račun imena benda (jasno, s strani purističnih fanatikov), na rumenih straneh pa so o njih pisali po zaslugi ponovno rojenega kristjana Davea Mustaina. Znano je, da je ta odklonil nastop na koncertu na katerem bi morali kot predskupina nastopati prav Rotting Christ. A grška zasedba ni z imenom storila nič drugega kot opisala naravno stanje človeštva – vsi bomo prej ali slej segnili in se vrnili v prah. Pustimo sedaj mizantropijo ob strani, Rotting Christ so na oder Kina Šiške prikorakali ob zvokih epskega in pompoznega intra, poprijeli za svoje inštrumente in z naslovnim komadov novega albuma Aealo smo postali del množičnega rituala, ki je rezultat atmosfere edinstvenega black metala Rotting Christ. Verjetno najtežje pričakovana skupina festivalskega paketa, ki je pod odrom zbrala najštevilčnejšo publiko je pripravila nepozaben desant na vsa čutila, še najbolj na ušesa, ki so 40 minut uživala v unikatnem black metalu polnem rušilnega, a spretnega in neklišejskega blast beatanja, spektakularno epskih kitarskih melodij ob katerih je od veselja vztrepetalo srce, balkanskega melosa in občasne simfonične pompoznosti ob kateri zlahka ostaneš brez besed. Če ne bi karizmatični frontmen Sakis in ostali poskrbeli za epske napeve v refrenih, ki naravnost kličejo k temu, da jim pritegneš, vokalne linije pa sicer kar same po sebi poskrbijo za invokacijo nadnaravnih sil, ki zaživijo v nepozabnem obredu z Rotting Christ. Grki pa so tokrat s spektakularnim lightshowom, ki se je popolnoma zlil z glasbo poskrbeli tudi za pravi “eye-candy”. Končno, da je vsaj ena skupina do obisti izkoristila vse potenciale, ki jih v sebi skriva Kino Šiška! Žal pa se prav tisto kar je najlepše in najslajše ponavadi tudi najhitreje konča, Rotting Christ so nas zapustili po vsega 40 minutah. Čeprav so odigrali le devet komadov in daleč največ pozornosti posvetili novi plošči, starejše pa zaradi časovne stiske spregledali, je po odzvenu zadnjega tona zaključne Noctis Era ostal zgolj občutek polnosti, zadovoljstva in zaradi silnega elana, epskosti in brezkompromisnosti skorajda utrujenosti. A tiste potešene utrujenosti. Odprtih rok čakamo na vnovičen headlinerski nastop Rotting Christ pri nas! Non serviam!
Oder Kina Šiške je v nadaljevanju na svojih deskah gostil še eno veliko skupino, švicarske inovatorje industrial metala Samael. Čeprav Švico poznamo predvsem po luknjastem siru, urah, nožih in Ricoliiiiiiiiiiiiii, pa je ta srednjeevropska država tudi dom vsaj trojice kultnih metal zasedb, ki je v povesti metala pustila močan pečat – Hellhammer/Celtic Frost, Coroner in da, tudi Samael. Ta švicarska zasedba je opozorila nase s svojima prvima dvema albuma Worship Him in Blood Ritual, ki sta še danes ena boljših predstavnikov drugega vala black metala, s svojim nadaljnjim ustvarjanjem pa postavila temelje post black metala in industriala. Samael so tistega večera uprizorili silovit večer odličnega industriala, podprtega z močnim vizualnim elementom, predvsem mističnimi projekcijami, ki so učinkovito nadgradile auro enigmatičnosti in skrivnostnosti, ki obdaja Samael. Vse oči so bile ves koncert uprte v karizmatičnega frontmena Vorpha, povsem odetega v rdečo, ki je surovo in agresivno odpel skrbno zbrane komade, ki so predstavljali prav vse ere benda. No ja, z izjemo prvih treh albumih, ki žal že lep čas niso prava predstava Samael. Na krilih sijajne Vorphove predstave in udarnih zvokov industriala smo jadrali po dežju, v črne luknje in vse do Jupitra, žal pa intenziteta Samael koncerta nekoliko pusti zaradi nasnetih bobnov. Gibčni in izjemno živi klaviaturist Xy sicer poskrbi za nekaj udarcev po snare bobnu in nekaj činelah, a to ni to kar bi si želel, saj sem trdno prepričan, da bi Samael še veliko bolje izpadli z rušilnim bobnanjem tekom celotnega koncerta. Edinstveni Vorph poln naštudiranih, a izjemno učinkovitih potez in gest nas je opozoril na pravkar izdani EP s katerega smo slišali naslovni komad Antigod, odigrali pa so celo komad s prihajajoče plošče, ki zveni obetavno in zopet nekoliko bolj starošolsko usmerjeno. A najlepše je bilo slišati kultno Into the Pentagram, pa čeprav v novejši, rahlo prirejeni različici. Ko bi nas Samael posedli vsaj še na Baphometov tron!
Večer se je zaključil s trolovsko bakanalijo s Finske, Finntroll. To zasedbo smo pri nas lahko že videli, in če ste jih že videli tudi tokrat niste imeli priložnost doživeti česa šokantno novega. Fintroll so nas v dobri uri sprehodili skozi svoj “best of” set, ki so ga sestavljali komadi z vseh plošč. Če ne bi pred Finci tako dobro svojega posla opravili Rotting Christ in Samael bi lahko napisal, da so bili finski troli odlični tako pa lahko žal napišem le to, da so bili Finntroll energično kar nekaj nivojev nižje od prej nastopajočih dveh. Vokalist Vreth se je trudil izgledati kar se da zlobno in trolovsko in mlada publika mu je tudi precej dobro jedla iz rok, a Finntroll je zmanjkalo precej, da bi jih lahko označili kot resnično prave in utemeljene headlinerje. Poskočni humppa metal, ki je sicer resda izključno Finntroll pogruntavščina je tokrat odzvenel v prazno, kljub suvereni in uigrani odrski igri benda. Korektno, a v ničemer pretresljivo.
Torkov koncert je kvalitetno ponudil nekakšno sinusno krivuljo, krivuljo, ki je svoja najvišja vrhova dosegla v točkah, ki se jima reče Rotting Christ in Samael. Kljub temu, da je peterica nastopajočih svoje oddelala suvereno in povsem zadovoljivo si ne morem kaj, da si ne bi želel, da bi zadnja trojica nastopila v obratnem vrstnem redu – torej, Finntroll, Samael in Rotting Christ, a žal je danes pač realnost taka da headlinerska mesta zasedajo komercialno najbolj uspešne in prepoznavne skupine. A k sreči še obstajajo pravi glasbeni ljubitelji, ki poznajo kaj je to glasbena kvaliteta. In to se je lepo pokazalo tudi na tem festivalskem paketu. Še več takih koncertov!
Fotografije: Nina Grad
Setlista
ROTTING CHRIST:
1. Aealo
2. Eon Aenaos
3. Athanati Este
4. Fire, Death And Fear
5. King of A Stellar War
6. The Sign of Prime Creation
7. Phobos’ Synagogue
8. Dub-sag-ta-ke
9. Noctis Era
SAMAEL:
1. Intro / Under One Flag
2. Rebellion
3. Rain
4. Reign of Light
5. Black Hole
6. Antigod
7. Into the Pentagram
8. Jupiterian Vibe
9. Year Zero
10. Slavocracy
11. Soul Invictus
12. My Saviour
Galerija slik
