Avtor: Rok Klemše
Kraj: Channel Zero, Ljubljana
Datum koncerta: 06.06.2011
Število obiskovalcev: 0
Za začetek je treba razjasniti, da avtor reportaže dva od treh ansamblov, ki so nastopili v spodaj povzetem večeru, precej redno posluša med vsakodnevnimi avtobusnimi popotovanji od doma do službe in nazaj, kar vse skupaj nanese slabi dve uri. Če je med bralci te reportaže še kdo, ki se dnevno prevaža z javnim prevozom, najbrž lahko pri sebi potrdi, da lahko 50 minutna vožnja (ob pravi glasbeni spremljavi) človeka pripelje v skoraj transcendentalno stanje nekje na stičišču spanja, meditacije in (miselnega) popotovanja po širjavah vesolja…
Pa pojdimo v mislih nazaj na dotični večer, ko so se v organizaciji ljubih nam “Smrdljivkčov” na Metelkovi, v tradicionalnem black metalskem Channel Zero ustavili ameriški Abigail Williams, nemški Thulcandra in severno-norveški Iskald. Ker ne glede na letni čas black metal pač ne spada na sonce in lepo vreme, je nebo nad Ljubljano in okolico tisto popoldne neusmiljeno sipalo vodo, kot da bi hotelo sprati vso umazanijo sveta in omogočiti nemoteno, čisto popotovanje po sferah glasbene (ne)navadnosti. Ne glede na vreme, na dejstvo, da je bil torek in da nastopajoče skupine pri nas najbrž nimajo ravno široke baze poslušalcev, se je po Metelkovi sprehajalo (na oko) okoli 40 metalcev.
Malo čez deveto zvečer je pred zbrano publiko v dvorani začel igrati dvojec Iskald, ki ga sestavljata Simon Larsen (kitara, vokal) in Aage Andre Kleking (bobni), za turnejo pa ste se seveda oborožila še z enim kitaristom in basistom. Dvojec, ki z imenom pove, da prihaja bolj kot ne s severa Norveške je zelo netipičen black metal band. Glasba je razgibana, z vplivi drugih zvrsti metala, do določene mere celo pozitivna in skoraj vesela, po drugi strani pa izjemno hladna, odmaknjena in nezemljsko temna. Pred okoli 30 glavo publiko, ki je bila med nastopom mirna in tiha, med pavzami pa band nagrajevala s skoraj akademskim aplavzom, so nas fantje zazibali v objem res ledenega mraza z oddaljenih svetov, ki si jih lahko vsakdo razlaga po svoje, na dolgi rok pa le malokdo preživi brez posledic, in nam s prerezom diskografije štirih izdanih plošč (s povdarkom na letošnji metalski hvalnici mrazu in razčlovečenemu svetu “The Sun I Carried Alone”) v Ljubljano pripeljali košček severa, ki se je dotaknil vseh prisotnih v dvorani in za dobre pol ure na valovih brutalnih kitar, topotajočega basa in streljajočih bobnov odnesel vso svinjarijo sveta. Živalski vokal, ki bi se ga med snežnim viharjem prestrašil tudi trup sestradanih volkov, je bil pika na “i” podajanju black, death in thrash metalskih riffov, ki jih fantje zapakirajo v, z domiselnim bobnanjem in strumnim basiranjem podprt, paket in ga servirajo s tako hladnostjo, da lahko obiskovalec koncerta začuti vso energijo, ki jo vlagajo v pisanje pesmi. Po moje band niti ne pričakuje pretiranega odziva publike, saj je glasba več kot očitno napisana zato, ker je všeč bandu, ki jo igra, na poslušalcih pa je odločitev: uživaj ali pojdi. Brez skrbi, uživali smo!
Kot drugi so nastopil Nemci Thulcandra, ki so si ime nadeli po Tihem Planetu iz znanstveno fantastiče Vesoljske Triologije britanskega avtorja C.S. Lewisa, ki je že debelega pol stoletja nazaj napovedoval, da je prihodnost človeštva možna le na drugih svetovih, tako miselnih kot fizičnih. Glasbeno se skupina (projekt?) , ki jo sestavljajo tudi člani death metalski tehničarjev Obscura in melodični black metalcev Dark Fortress navezuje na izjemno dediščino, ki jo je temu svetu zapustil Jon Nodtveidt s svojim kultnim bandom Dissection. Glasbo Obscure zelo lepo opiše zapis na enem od metalskih forumov, in sicer: “Thulcandra so fuknjeni. Če bi bil Jon od Dissection še živ bi še enkrat naredu samomor. (by Haliaetum)”. Fantje so nam odigrali večino zaenkrat edinega albuma Fallen Angels Dominion, za zaključek 40 minutnega seta pa odpičili še Dissection klasiko The Somberlain in tistega večera najštevilčnejšo publiko (50 nas) pustili brez besed, da nam je slina kapljala iz kotičkov ust, ko smo hoteli glasbeno popotovanje na neznane planete in miselne sfere nadaljevati vsaj še kakšno leto. Definitivno zmagovalni band večera, kjer vsi člani svoje inštrumente obvladajo do perfekcije. Težko je opisati vzdušje v dvorani, kjer se je širil vonj po zelenem in je bila večina publike sicer precej statična, vendar samo na fizičnem nivoju, zagotovo smo vsi v glavah potovali daleč, daleč stran na valovih glasbe in se med pavzami rahlo začudeni zbujali iz transa, ter band nagrajevali z aplavzom in kričanjem. Zagotovo band, ki spada na majhne odre v majhne klube, saj igrajo veliko preveč intimno vizijo black metala, da bi lahko v popolnosti in brezhibnosti zaživela na velikih festivalskih odrih. Kogar ni bilo tam, si lahko prebere kakšno knjigo o meditaciji in začne trenirati, ostali si damo v MP3 katerokoli pesem Thulcandre, v ušesa slušalke, pritisnemo “play” in v stanju popolnega transa začnemo potovanje v globine duše…
Za konec hitro in točno potekajočega večera, so oder zasedli še Abigail Williams, ki od vseh bandov, katere smo poslušali tistega večera pičijo najbolj “običajen” black metal, ki se izdatno navezuje na tradicijo skandinavske šole. Kljub temu, da sem bil skeptičen glede tega, kaj lahko fantje pokažejo po dveh tako perfektnih nastopih, kot sta jih prikazali predskupini, se ji izkazalo, da so tudi Američani v živo res odlični glasbeniki, njihova glasba pa idealna, da nas je prizemljila po glasbenih popotovanjih, katerim smo bili priča tistega večera. Band, ki je do sedaj izdal le dve plošči in en EP, je na srečo pustil pri miru res zgodnji material, kjer so se spogledovali tudi z drugimi zvrstmi metala (no, če smo pač malo prizaneslljivi, in tudi metal-core štejemo med njih), in odpičil zelo energičen nastop. V živo njihova glasba zaživi precej lepše in bolj razgibano, kot na ploščah in čeprav je band najbrž pričakoval bolj glasen odziv publike, je ta, že rahlo razredčena,precej mirno, pač v stilu celotnega večera spremljala njihov nastop in jih med pavzami nagrajevala s korektnim aplavzom, tako da so bili ob koncu sprehoda po obeh ploščah banda zagotovo zadovlj(e)ni vsi, band in publika.
Bili smo priča idelnemu paketu za torkov večer, katerega lahko opišem le z eno besedo: perfektno. Zagotovo so bili zadovoljni tudi bandi, ki so se pred dvorano še dolgo družili z obiskovalci koncerta in le upamo lahko, da bomo še kdaj deležni obiska skupin, ki igrajo black metal na tako zanimiv in razgiban način, ter navdih za besedila iščejo v človeški (najbrž tuid svoji) psihi, ter vedno znova dokazujejo, da je lahko metal tudi izjemno inteligentna glasba.
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
