U.D.O. & Das Musikkorps der Bundeswehr: We Are One

0 162

Založba: AFM Records
Datum izida: 17. 7. 2020
Produkcija: U.D.O.
Dolžina albuma: 74.58 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 9.0/10


Pa smo ga dočakali. Novi U.D.O. album je ponosno povedano tudi prvi U.D.O. album, na katerega se je po svoji priključitvi k zasedbi vpisal slovenski basist Tilen Hudrap. To pot tudi “čudaške” narave, če tako želite. Pravzaprav je ta album prav toliko U.D.O. album kot album šestdesetglavega  državnega orkestra Nemške vojske (Musikkorps der Bundeswehr), ki je na njem enakovredno sodeloval. U.D.O. imajo iz preteklosti kar nekaj izkušenj  s sodelovanjem z orkestri. Vendar »le« koncertnih. Leta 2015 so z državnim orkestrom Nemške vojske že nastopili na znamenitem Wacken Open Air festivalu. No, zanimivo je, da je skupina kasneje izdala koncertni dokument, kjer pa je svoje U.D.O. klasike na albumu »Navy Metal Night« izvedla v družbi mornariškega orkestra Marinemusikkorps Nordsee.

Udo Dirkschneider, možakar, ki ga vsa ta leta spremljamo na odrih v opravi vojaškega dezerterja, je tako končno vnovčil svoj videz. To pot je pri komponiranju materiala združil moči s starima in prav tako bivšima Accept pajdašema Petrom Baltesom in Stefanom Kaufmannom. Za slednjega velja dodati, da je vrsto let sodeloval v stalnem U.D.O. članstvu, dokler se ni leta 2012 »upokojil«. K temu prišteješ enakovredni aranžersko-komponistični vložek dirigenta in podpolkovnika Cristopha Scheiblinga ter še dveh komponistov državnega orkestra Nemške vojske Guida Rennerta in Alexandra Reuberja in dobiš album »We Are One«, ki je definitivno svoje vrste pošast.

Dejansko je forma U.D.O. skladb vrsto let jasno začrtana stalnica. Konstanta, ki se ne spreminja. Logično je, da sem in tja spominja na stare Accept. Stavi na sveto preproščino, obenem pa vseskozi lovi jedko in rušilno udarnost, ki postavlja Dirkschneiderjevo značilno sirensko kričanje strogo v ospredje svoje izrazne narave. Tudi to pot bi bilo tako, če … Vložek orkestra je tisti faktor, ki predvidljivemu formatu skladb dodaja toliko dodatnih trenutkov aranžerskega razgibavanja, da je »We Are One« moč primerjati s klasičnimi manevri križanja rocka, ali točneje rečeno, križanja metala z opero,  s čimer so v karierah uspešno rokovali že Blind Guardian, Rhapsody (v vseh variacijah imena pač), Nightwish, Avantasia, Ayreon, če jih naštejemo le nekaj. Album pridobiva – zaradi nekoliko atipične muzikalne narave v primerjavi z ostalimi U.D.O. albumi (kar vam tokrat odsvetujem) – atribute, da je končni rezultat soroden muzikalnim prvinam evro power metala. Torej, zavoljo orkestralnega »kiča«, ali lepše povedano obilja orkestralnih aranžmajev, ki dodajajo tiste teatralne podaljške in vložke z zborovskimi harmonijami vred, v sicer robato, tevtonsko in naravnost v zobe brcajočo primordialno držo U.D.O. V tako karikiranem oziru bo »We Are One« še bliže ljubiteljem Sabaton, torej tistim porogljivim zelencem, ki so mojzesovskemu Udu še ne dolgo tega tako nespoštljivo ukradli vojaške bulerje, hlače in srajco.

Po vsem malo prej zapisanem postane kaj hitro jasno, da terja »We Are One« znatno več potrpljenja od povprečnega U.D.O. privrženca, kot pa bi to zahteval U.D.O. album, ustrojen v sozvočju že znanega maševanja heavy metalske čistosti. Udo in tovarišija so morali pri ustvarjanju tega albuma naravnost uživati, kajti v tako tesnem dialogu z orkestrom so odprli toliko neraziskanih poglavij v svojem glasbenem udejstvovanju, da so ti prinesli v studio kup ščemečih izzivov, kakršnih v karieri še niso preizkušali. U.D.O. in orkester so našli v vsem izredno spravljiv in kontemplativen dialog, ki skozi album odlično zadržuje ali celo krepi teatralno dramatičnost, kot jo heavy metal glasba sicer že kar izvorno prinaša. Pandemonium, ki odpre album, vse to takoj uvodoma jasno napove. V refrenu postane komad celo slikovito zlovešč (predvsem zahvaljujoč dejstvu, kako znameniti vokalist kontrastno ‘zategne’ to besedo med petjem), hkrati pa je to tudi najbolj mrakoben trenutek albuma. Uvodni katalizator, ki se mu v našobljenosti še najbolj približa sklepna We Strike Back. Slednja zlasti v kitici prinaša nekaj nostalgije Acceptovskega Fast As A Shark hlastanja. 

Generalno povedano, je ta projekt ne le zelo smel, pač pa zlasti uspel. Združil je dva glasbena svetova v izvrstno in neobičajno glasbeno telo metalske opere, ki tudi v teatru nenehno zabava. Mother Earth gotovo nosi nek oddaljeni sorodstveni podton znamenitega Accept rifa iz Metal Heart, a je prisotnost orkestra tako izrazita, da pričnete takšne podrobnosti odkrivati šele pri nekajkratnem poslušanju albuma. Tu je Rebel Town z enim najbolj nalezljivih refrenov albuma, v katerega skupina vstopi skozi gradacijo vzdušja znotraj odlično vrinjenega predrefrenskega vložka, kar v refrenu, obloženim z grmečimi zborovskimi harmonijami, sproža kurjo polt. Skupina si je tudi tokrat izborila dovolj prostora za še en ponarodelo ščegetajoči manever ruskega melosa, kar seveda izhaja iz časov Accept, ko je tak teater odlično ponotranjila v Future Is The Reason Why. Kot bi vdihnila skladbi kanček Prokofjeva in tradicionalnih kazačok napevov, kar bo dodatno izpolnilo srce slehernega U.D.O. gorečneža. A naj vas ne odnese predaleč. Še vedno je namreč boljša segreta vodka kot vreli kefir.

Album slikovito vzjaše na pogubni Pandemonium, se v karizmi zveličanih vreščavih manevrov starega lisjaka zavihti še na višji atmosferični nivo ob izvrstni naslovni skladbi ter za njo Love And Sin, da bi skozi zabavno in že omenjeno Future Is The Reason Why ter melanholično epsko Children of the World dosegel prvo balado. To je Blindfold (The Last December), ki je solidna, vendar pa vodilni ženski vokal ne dosega takšnega naboja, kot malo kasneje v srednje hitri Neon Diamond, kjer se Udovo normalno (srednje intonirano) petje že takoj v kitici odlično sporazume z markantnim ženskim vokalom, sam komad pa teatralno odpira celo uvodna solaža z alt saksofonom. Okoreli metalci bodo privzdignili obrvi. Ne le obrvi, malo kasneje zna postati cel obraz skrajno namrščen ob Here We Go Again, ki (funky) ritmično oddaljuje U.D.O. od česarkoli, kar bi preizkusili v preteklosti, in tako prinaša še en želeni odklon od standardov, z momentom absolutnega presenečenja. Če kdo pozna skladbo Buried Alive Ricka Wakemana, v kateri na vokalu gostuje Ozzy, bo približno dobil kompasni orientir, kaj  približno lahko tu pričakuje. Tu so trije instrumentali Blackout, Beyond Gravity z buditeljskimi in zabavnimi napevi Uda Dirkschneiderja (v zaključnem delu) in sklepna Beyond Good And Evil, ki nosi elemente glasbene podlage za film.

Smirnov in Dammers sta zabelila točke s fenomenalnim kitarskim soliranjem, kar je pravzaprav nujni element, ki dodatno razgibava album in kontrastira oziroma dodatno poglablja posamezna vzdušja. Obenem so U.D.O. v tem ambicioznem in velikopoteznem projektu svojo poezijo obložili s sporočili, ki alarmantno pozivajo k ohranjanju narave, prenehanju uničevanja planeta, ohranjanju tradicionalnih vrednot in strpnosti do vsega drugačnega. Čas je, da se zavemo, da je planet en sam in da drugega takšnega ni, ter da se oprimemo drugih vzvodov, ki zagotavljajo njegov obstoj in s tem obstoj naših zanamcev. U.D.O. se že v preteklosti niso ogibali občasne družbene kritičnosti, vendar pa s tem nikoli niso pretiravali. No, na novem albumu se je našlo ogromno prostora za ozaveščanje s pridigo »zelenega jezika«. Torej je to tudi zelo ekološko naravnano glasbeno čtivo. Na to napeljuje že obširni predgovor k albumu, ki ga najdete na drugi in tretji strani knjižice vaše CD-jke, ki jo medtem (in v to sem z gotovostjo prepričan) že vsi hranite v svojih glasbenih zbirkah.

Znova je nastala orjaška recenzija, kar sprva še zdaleč ni bilo načrtovano. Udo tudi na »We Are One« še vedno poje kot dobro naoljena in nabrita strojnica. Za možakarja, ki nosi na plečih 68 let, je to naravnost fascinantno. In ne nazadnje. S tem albumom so se mu uresničile dolgoletne sanje, zato je gotovo mogoče ta dosežek šteti za enega vrhuncev njegove dolgoletne glasbene kariere, na katerega mora biti gotovo zelo ponosen. U.D.O. v prihodnjem letu napovedujejo že naslednji studijski album, ki bo znova skrojen v obrtni maniri tevtonske šole metala. »We Are One« je glede na globalno stanje, ki smo mu priča, artistično odmerjena poteza, ki je nastala ob pravem času na pravem mestu. Širokopotezni projekt, ki je v vsem uspel, si je na odrih sveta v teh trenutkih, zaradi potovalnih restrikcij in restrikcij koncertnega druženja, povezanih s pandemijo, sicer nemogoče predstavljati, bilo pa bi fascinantno, če bi kdaj lahko zaživel tudi na odrih. Dokler te možnosti ni, pa nam ostaja več časa za posvečanje podrobnostim in malenkostim ob poslušanju tega zares uspelega in na moč zabavnega projekta, ki jo prinaša svojevrstna in edinstvena kolizija slikovite retorike U.D.O. metala z orkestrom.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Pandemonium
2. We Are One
3. Love And Sin
4. Future Is The Reason Why
5. Children Of The World
6. Blindfold (The Last Defender)
7. Blackout
8. Mother Earth
9. Rebel Town
10. Natural Forces
11. Neon Diamond
12. Beyond Gravity
13. Here We Go Again
14. We Strike Back
15. Beyond Good And Evil

Zasedba U.D.O.:
Udo Dirkschneider – vokal
Andrey Smirnov – kitara
Fabian “Dee” Dammers – kitara
Tilen Hudrap – bas kitara
Sven Dirkschneider – bobni
&
Das Musikkorps der Bundeswehr (dirigent:  Cristoph Scheibling)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki