Avtor: Aleš Podbrežnik
Kraj: Cvetličarna, Ljubljana
Datum koncerta: 21.03.2009
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 27 €
V nedeljo zvečer se je v ljubljanski Cvetličarni oglasila vrhunska jazzovska zasedba Unified Presence, sestavljena iz treh glasbenih eminenc, ki ne potrebujejo kakšnih obsežnih posamičnih predstavitev, saj so si svojim ustvarjalnim opusom že zdavnaj prislužili izjemno spoštovanje vseh jazz fusion gurmanov, kateri negujejo priostren posluh za brezmejno ritmično razgibanost. Sanjski inštrumentalni trio tvorijo kitarski posebnež David Gilmour, legendarni basist Jamaaladeen Tacuma ter bobnarski čudodelnik Will Calhoun. Slednji je med ljubitelji rock glasbe prav gotovo najbolj uveljavljen kot član legendarne skupine Living Colour. Sleherni član tega fantastičnega inštrumentalnega tria sodi med najbolj zaželene priložnostne glasbenike našega časa, katerega bi v svojih vrstah rada videla tudi marsikatera skupine izven sveta jazza. Njihovi osupljivi glasbeni pedigreji so obetali pravcati praznik za vse jazz fusion sladokusce ter nadvse dramatičen večer peklenske ritmične improvizatorike.
Obisk dvorane je nekako presegel pričakovanja. Med večinskim deležem obiskovalcev, ki so že zdavnaj dosegli zrela leta, pa je bilo opaziti tudi lep delež mladine, katero bi prej pričakoval na kakem rockovskem koncertu, kar je lepo dokaz, da se tudi pri nas počasi izboljšuje koncertna kultura in glasbena razgledanost. Naj se sliši še tako šokantno, zanimanje za kvalitetni jazz fusion med mlajšimi generacijami, ponovno zaznavno narašča.
Pri Unified Presence je morda najbolj fascinantno to, da gre za povsem nepredvidljive glasbene umetnike pri katerih nikoli ne veš, kakšno inštrumentalno figuro bodo ubrali v naslednji sekundi sredi njihovih pustolovskih ritmičnih podvigov. Nič manj med njihovim nastopom navduši izjemna energija, katero so sposobni pričarati že po prvih taktih posamezne improvizacije ter neverjetna povezovalna kemija med do maksimuma uigranimi inštrumentalisti. Zasedba vsak večer povsem spontano oblikuje seznam improvizacij glede na trenutni navdih, pri čemer nobena izmed njih ne zveni enako kot prejšnji dan, čeprav se določenih motivov in solističnih vložkov držijo na vsakem nastopu. Unified Presence so tudi nocoj navdušili s svojevrstno mešanico inštrumentalnega jazz fusiona s funkovskim utripom in poudarkom na nenehnem improviziranju.
Svoj nastop so odprli na kar se da temperamenten način, brez morebitnega postopnega uglaševanja inštrumentov ter s tem precej ležerno publiko v hipu spravili pokonci, da ne rečem v izjemno pozitivistični delirij. Trije jazz veljaki so že na začetku demonstrirali brezmejni fusionistični eksperimentalizem s številnimi disharmoničnimi inštrumentalnimi frazami, vendar podkrepljen z galopirajočim funkovskim ritmom, ki nobenega v dvorani ni mogel pustiti ravnodušnega. Nekaj mladenk v prednjih vrstah je med posameznimi improvizacijami celo zaplesalo, kar na koncertih visoko eksperimentalne glasbe res ne doživiš vsak večer, po drugi strani pa je to dober dokaz brezmejne ritmične razbeljenosti in eklektičnosti tega neugnanega tria.
Potem ko je vsak izmed članov zasedbe med uvodno improvizacijo nazorno vnesel zanj specifične okraske, je sledila obsežna Calhounova solo točka. Zelo malo je bobnarjev, ki bi na tako imeniten način kombinirali vse sloge zasedb, v katerih so skozi kariero igrali, kot to uspeva Calhounu. Videti ga pri igranju bobnov pomeni začutiti to neverjetno energijo. Kitarski virtuoz toplega srca Gilmore je imel na tleh številne zvočne efekte s katerimi se je lahko zabaval pri tvorbi številnih disharmoničnih kitarskih figur. Svojo privrženost neskončnemu glasbenemu pustolovstvu je lepo dokazal tudi takrat, ko je med eno izmed improvizacij vnesel osrednji motiv “Star Spangled Banner”, medtem ko se je Hendrixu priklonil z motivom klasike “Purple Haze”. Calhoun je imel od vseh treh članov najbolj razgibane solo točke. Pri eni izmed njih je navdušil z uporabo tradicionalnega avstralskega pihalnega inštrumenta didgeridoja. V nadaljevanju ni pozabil niti na igranje posebnega bobna prek katerega je lahko spuščal valove raznovrstnih elektronskih vzorcev, kar je že tradicionalna točka njegovih solo nastopov. Prav neverjetno je bilo opazovati, kako sta preostala člana zasedbe po Calhounovih solističnih vložkih, vedno uspela vpasti na pravi takt ter iz tega večkrat preiti v strukturirano melodijo.
Med nastopom ni manjkalo tudi povsem umirjenih improviziranih sekcij med katerimi so ustvarili skorajda meditativno vzdušje. Prav kmalu pa so se ponovno zatekli k pulzirajočim funkovskim ritmom s katerimi so ponovno uspeli celotno dvorano iztrgati iz zamaknjenosti ter jo spraviti v razbeljen delirij. Mojster Tacuma je dokazal, da je eden izmed tistih basistov, ki zmorejo celotno skupino, glasbeno in ritmično, držati skupaj. Njegove tradicionalne jazzovske vrline so se še posebno potencirale po zaključku umirjene improvizacije, ko so v svoj nastop vpletli adaptacijo big band standarda “Little Sunflower”. Ta poteza je Tacumi izjemno ležala, saj je svoje dni sodeloval z legendarnim saksofonistom Wayneom Shorterjem. Zasedba se je na zapuščino tega jazzovskega velikana spomnila tudi z izjemno doživeto adaptacijo njegove solo klasike “Footprints”. Nastop je po temperamentnem dodatku, znotraj katerega ni manjkalo tudi rockovskih zvočnih figur in kjer je Tacuma ob pomoči obeh tovarišev vključil tudi svoje pevske sposobnosti, minil kot bi pihnil svečo.
Po zaključku nastopa člani skupine niso stali križem rok ter prinesli ogromne kartonasta škatle v katerih so se nahajali njihovi CD-ji. Svoje dejanje so pospremili z duhovitim dovtipom “tukaj je majhno Božično presenečenje za vas”, kar je del publike vzel povsem dobesedno ter ob tem demonstriral povsem nepotreben delež tipične slovenceljske majhnosti, saj so prodajno robo hoteli odnesti kar brez plačila. Toliko o spoštovanju nekaterih obiskovalcev do truda teh glasbenih umetnikov. Naj omenim še zanimiv podatek, ki bo gotovo zanimal vse, ki so ta večer zamudili priložnost za druženje z Unified Presence. Brane Rončel je po zaključku koncerta prišel na oder in ekstatično sporočil, da nas bo neukrotljivi trio razveseljevali tudi konec junija z nastopom v ljubljanskih Križankah ter konec leta v novi TV oddaji.
Unified Presence so uspeli več kot opravičiti svoj sloves fusionističnih velikanov z brezmejno domišljijo za duhovito improvizatoriko. Njihova demonstracija peklenskega jazz fusiona številnih duhovitih preobratov in prostih improvizacij ter nalezljiva funkovska ritmičnost, je v nas tudi po zaključku nastopa zadržala izjemno pozitivne vibracije. Poleg sanjske inštrumentalne predstave med nastopom niso imeli nobenih zaznavnih težav z akustiko tako, da je nastop tudi v tem pogledu več kot uspel. Člani skupine sicer med nastopom niso imeli veliko očesnih kontaktov s publiko, kar je nekatere motilo, a so med posameznimi izvedbami dali vedeti, da so več kot zadovoljni nad pozitivnimi vibracijami in odzivom publike, katero je Gilmore večkrat vneto spodbujali k taktični spremljavi. Na žalost v naših krajih še vedno primanjkuje tovrstnih koncertov kvalitetnega jazz rock fusiona, a zato znamo tiste redke trenutke, ko se pri nas oglasijo nekateri glavni heroji brezmejnega zvočnega pustolovstva in ritmične duhovitosti, toliko bolj ceniti.
Fotografije: Mojca Perdih
Galerija slik
