Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Bluesiana / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 17.03.2009
Število obiskovalcev: 50
Cena karte: 30,00€
Znamenitih glasbenikov, ki so združeni kot Unified Presence niti ne gre kdove kako posebej in nadrobno predstavljati. William E. Calhoun, David Gilmore in Jamaaladeen Takuma, so vrhunski jazz fusion instrumentalisti, ki bi si jih želel marsikdo videti v svoji zasedbi. Will Calhoun je postal do sedaj že redni gost Blusesiane, tako imenovan del službenega inventarja lastnice kluba Gudrun Kofler, po njegovih stopinjah, pa stopata z obiskovanjem tega prikupnega kluba, sedaj tudi legenda bas kitare Jamaaladeen Takuma in pronicljivi jazz kitarist David Glimore.
To pot je klub, namenjen v prvi vrsti zbiranju “bluesofilov”, dočakal nekaj manjši obisk. Dejansko so se zbrali v njem le največji glasbeni sladokusci in jazz fusion puristi. Kot je v navadi klubskega programa, so tudi Unified Presence pričeli s svojo igro ob pol deseti uri zvečer. Skupina je odprla koncert s točko lenobno eksperimentalnega uglaševanja in ogrevanja mišic na pravo delovno temperaturo. Glavni iniciator je bil kar Will Calhoun, ki je pričel treskati po zvoncih, ki so Avstrijsko občinstvo v hipu asociirali na idilo alpskih pašnikov in so zato prisotni v klubu ob tej priložnosti bobnarju v podporo pričeli po kravje mukati, kar je prineslo prvo napoved odličnega druženja, nabitega s pozitivno energijo ter šok ekstravaganco edinstvene jazz fusion virtuoznosti tega tria. Takuma in Gilmore sta se počasi ogrevala. Gilmore je uvodoma sprožil nekaj povsem disharmoničnih kitarskih figur, na pedalih preizkušal učinkovanje različnih zvokov. Po nekako petih minutah upade trio v funk galop in vsa stvar postane precej bolj resna.
Unified Presence gojijo, za razliko od podobnih eksperimentalnih triov, zelo melodično in ne prezahtevno obliko jazz fusiona, ki je tako dostopen poslušanja prav vsakomur. Seveda leži glavnina tega na plečih Davida Gilmorea in osnovnega dejstva, ki narekuje iz kakšnega testa je ta kitarist sploh zgrajen. Naj si tukaj drznem sposoditi izraz zasedbe Free Form Funky Freqs, kjer gradi osnovno melodijo Vernon Reid, pa prav tako pri FFFF igra Jamaaladeen Takuma. FFFF so mnogo, mnogo bolj eksperimentalni, disharmonično fragmentirani in za poslušanje precej bolj zahtevni in energija, ki jo posedujejo je, drznem si reči, precej bolj temna, kot pri Unified Presence. Za razliko od, mnogokrat logični empiriki neulovljivega, Vernona Reida, pa je Gilmore precej bolj staro šolsko orientirani kitarist in njegov pristop je precej bolj blizu klasični jazz figuri. Na odru ima, za razliko do Vernona, seveda temu primerno manj pedal efektov in ostalih ekstravagantnih protetičnih pripomočkov za krivenčenje zvoka. Unified Presence gradijo večinoma svojo energijo in izraz na prostem funk galopu, ki hipnotično posrka s to bombastično ritmično kemijo prisotnega pod svoje okrilje.
Glavni povezovalni člen zasedbe pa je Takuma, ki s svojim basiranjem hkrati implementira zahtevano kompaktnost ritmu, kot z melodiciranjem zapolnjuje zvočno sliko visoko suvereno, zlasti v trenutkih, ko Gilmore “pobegne” v svoje “odklop” vložke, nabite z duhovito improvizacijo. Trio je bil zelo glasen za mali klubski prostor Bluesiane, peklenski funk marš pa je narekoval v prvi vrsti Will Calhoun. Komunikacija s Takumo in Gilmorjem je neverjetna. Mnogokrat smo lahko bili priča Willovim solističnim vložkom. Takuma in Gilmore sta pridno čakala, da se Will “strese” skozi solažo. Neverjetno pa je bilo, kako preklemano natančno, so po takšnih Willovih eskapadah, vpadli na pravi takt vsi trije skupaj nazaj v melodijo. Do miljoninke natančno uigrano. Užitek je bilo opazovati in uživati v brezhibni komunikaciji, kjer ni bilo trenutka, kjer bi trio v slehernem izbranem ritmu slučajno “počenil”.
Tudi Takuma je bil precej bolj sproščen in komunikativen, kot takrat, ko je nastopal z zasedbo Free Form Funky Freqs. Med skladbo Pushor Man, pa je celo pristopil k vlogi glavnega vokalista. Ta uigranost, vsestranskost, nepredvidljivost in brezhibno zaznavanje, ki je funkcioniralo na meji spontanosti, je rezultiralo v gradnji izjemne funk jazz energije, ki je zajela klub in zmagovito prepričala prav vse prisotne, da so se, sprva precej zadržani, le “odklopili”, približali triu in se prepustili čudoviti energiji. Z eno besedo je šlo za tvorbo magije perfektne delovne kemije tria, ki bazira v prvi vrsti na prvobitnem čutenju in zaznavanju ritma. Izbran osnovni vzorec, ki ga je posredoval bodisi Will, Jamaaladeen ali David, je bil spontano nadgrajevan skozi razvoj skladbe in to je bil največji užitek pri vsej stvari. To, ko opazuješ kako spontano rasteta melodija in “groove”. Skladba torej, v smislu prvobitne geneze.
Seveda tudi to pot Calhoun na eni izmed točk zasedbe, ni zaobšel svojega znamenitega Drumwavea, na katerem je zgradil vzorec, ga shranili v spomin in sprožil “delay”, na katerega se je trio nato spontano navezal in zgradil enkrat več vrhunsko zvočno ekstravaganco čistega jazz fusion eksperimenta. Torej največ, kar lahko obiskovalec in ljubitelj takšne glasbe pridobi ob obisku takšne zasedbe. Skupina se je lotila denimo skladbe Hankiskas, ki sodi na Gilmoreov studijski album “Ritualism”. Vsekakor ni manjkala skladba Footprints legendarnega saksofonista Waynea Shorterja, ki jo je zasedba uvrstila v začetni del svojega programa. V zaključni del je Gilmore vključil duhovito izvedbo Star Spangled Banner in potem, ko je med vložkom improvizacije podrsal s kitarskim vratom ob mikrofon, razkril svoje navdušenje nad Hendrixom, kateremu se je priklonil že nekoliko prej, ko je v eno od solističnih akrobacij vključil ščepec uvodnega dela skladbe Purple Haze. Intimni prostor Bluesiane, se je izkazal enkrat več za idealni alibi brezmejnega uživanja. Preprosto je neverjetno, ko stoji meter stran od tebe Takuma, praktično na pol v transu spremlja Calhouna, lovi oba tovariša ob eksperimentalnih pobegih, narekuje sam sebi glasno sosledja tonalitet, medtem, ko divje brzi po vratu bas kitare. To so tisti fascinantni trenutki, ki jih doživi obiskovalec, ko pride pozdravit svoje glasbene gladiatorje. Torej nekaj neprecenljivega.
Kdor išče prvobitni funk šus z elementom vrhunskega eksperimentalnega odklopa, ki vseskozi vzdržuje logično nit visoke melodije, kljub pogumnim instrumentalnim odkritjem brezmejnega svobodnjaštva v sproščenih solističnih odklopih, naj nikar ne izpusti nastop Unified Presence v Ljubljani, dne 22.03.2009. Obisk ga bo vrnil v zlate čase devetdesetih prejšnjega stoletja, ko so vrhunski jazz glasbeniki z vsega sveta obiskovali odre ljubljanskih Križank in Cankarjevega doma. Privoščite si druženje z glasbeno prvobitnostjo.
Skupina po koncu koncerta sploh ni odšla v zaodrje, pač pa je kar odprla nekaj škatel, zložila kupe zgoščenk na oder, se posedla okrog njih ter jih pričela prodajati. Seveda so jih vsi prisotni napadli s prošnjami za avtograme, fotografiranje itd… Pristop brez kančka vzvišenosti torej. Vzvišenosti, kateri ob tako velikem pedigreju teh treh umetnikov, nikakor nebi oporekal.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
