Uriah Heep, April Wine, Heavy Pettin’
petek, 24. 10. 2025
Dunaj (Wien) / Gasometer / Avstrija
Pridejo tiste turneje. Legendarnih skupin. Tistih, ki jim pravzaprav noben pravi rocker ne oporeka izjemnega vira navdihovanja. Z brezčasnim opusom. Zimzelenim. Uriah Heep! Lahko rečemo velikani glede na glasbo in njen pomen v svetu rocka, pa tudi metala, ki so jo ustvarili v svojih neverjetnih 56. letih delovanja. Skupino so le nekako ujela leta. Tako je pred časom naznanila, da bo zmanjšala intenziteto koncertiranja. Torej, polagoma zmanjševala število koncertnih nastopov. Uriah Heep so od nekdaj veljali za izjemne koncertne garače. In leta se pri tem niso štela. Še več. V letih, ko je zanimanje za skupino močno uplahnilo, ko so nastopila za Uriah Heep tista ‘krizna’ osemdeseta in je visel na nitki sam obstoj skupine, je Mick Box zbral dovolj moči, da je to preprečil. Obnovil skupino, ki se je v artističnem oziru v marsičem rodila znova in ki je krenila na odre s še večjim zaletom, kot v njenem zlatem obdobju sedemdesetih let.
The Farewell Tour torej po besedah skupine ne pomeni dokončnega slovesa, le postopno zmanjševanje koncertnih nastopov. Ker velja pisec teh vrstic za nepopravljivega privrženca skupine, njegova obiska koncertov v Možberku na avstrijskem Koroškem konec julija in v Moravskem Krumlovu sredi avgusta letos na Češkem definitivno nista zadoščala. Zato je bilo treba iti poslušat Uriah Heep v živo še tretjič v letošnjem letu. Uriah Heep so se na obeh koncertih že predstavili z repertoarjem aktualne turneje in potrdili svojo že kar pregovorno koncertno neprebojnost.
No, na jesensko evropsko turnejo, pa so povabili dve zelo zanimivi skupini. Škotske metalce iz Glasgowa Heavy Pettin’, ki sodijo pod N.W.O.B.H.M. in ki so prav na dan koncerta na Dunaju izdali svoj povratniški albuma “Rock Generation” ter kanadske heavy rock legende April Wine, ki so dosegli velik uspeh zlasti v Severni Ameriki, Evropo pa so v svoji dolgoživi karieri obiskali le redkokdaj. Na nek način je šlo za ekskluzivo.
Heavy Pettin, ki so obetali veliko v začetku osemdesetih in veljali pravzaprav za najbolj vročo heavy metal zasedbo Škotske (album “Lettin Loose” iz leta 1983 jim je produciral sam Brian May), zastopajo danes: edini originalni član in vokalist ‘Hamie’ (Stephen Hayman), kitarista Dave ‘Davo’ Aitken in Richie ‘St. James’ Dews, basist David ‘Boycee’ Boyce in bobnar Mick ‘The Wizard’ Ivory. Ti so pričeli z nastopom precej kasneje kot je bilo napovedano. Nastopiti bi morali petnajst minut preko sedme zvečer, vendar so ostajala vrata za vstop v dvorano še kar naprej zaklenjena. Ob pol osmih smo vstopil v dvorano, Heavy Pettin pa so se ukvarjali na odru s soundcheckom, ki jim nikakor ni stekel. Malo preko osme so le začeli z zelo skrajšanim špilom med katerem pa ni manjkalo tehničnih zapletov s katerimi se je skupina ves čas otepala. Zato je šlo za zelo ponesrečen nastop skupine, katere napovedan nastop je vzbujal sicer nemalo zanimanja. Škoda. Bend je torej povil svoj tretji album “Rock Generation” iz katerega je odigral naslovno skladbo, Faith Healer (Kill My Demons) ter Line In The Sand, komaj dvajsetminutni nastop pa je dopolnil naslovni komad drugega studijskega albuma Rock Ain’t Dead. Res škoda, kajti s temi dvajsetimi minutami se Heavy Pettin res niso dotaknili publike, zato ostajajo dolžniki.
Povsem druga pesem pa so bili glede na neposrečeno ogrevanje s Heavy Pettin, April Wine. Njihov nastop na Dunaju je bil nasploh prvi v karieri. Na nek način predstavljajo na aktualni Uriah Heep turneji pravzaprav glavni magnet zaradi česar se odločiš še raje ujeti tak koncertni večer. Tudi April Wine so glede postave danes precej ‘zdesetkani’, ko se ozreš na njihovo izvirno postavo, ki je posnela njihove ključne albume. Najstarejši pridružitveni član je danes v postavi Brian Greenway (v skupino je prispel leta 1977 ravno za album “First Glance”. Če ne bi pred dvema letoma preminil zadnji originalni član skupine Myles Goodwyn, bi bilo nastopanje aktualne postave pod April Wine oznako lažje opravičljivo. Kakorkoli, tu so. Na nek način velika ekskluziva, da slišiš komade iz albumov, kot so “First Glance”, “Harder… Faster”, “Nature Of The Beast” in “Power Play” in to odigrano na zelo visokem nivoju. Brez kiksa. Tako izvedbenem, kot v oziru zvočnih karakteristik. Zato je koncert zgrabil in prepričal. Od udarne otvoritve z I Like To Rock in takoj za njo Anything You Want, You Got It do premetene Say Hello in naprej nizanja odličnih z adrenalinsko naglico prežetih rockerjev, ki uživajo danes kultni status. Vokalist in kitarist Marc Parent, ki je leta 2022 vstopil v široko obuvalo pokojnega Goodwyna, je opravil svoje delo z veliko odliko. 45 minut zelo, zelo dobrega šusa!
Uriah Heep ostajajo izjemni. Za nove termine niso spremenili ničesar. Razen odrske oprave, kar se nanaša predvsem na Micka Boxa v škrlatno rdeči baročni srajci in nove bobne Russella Gilbrooka. Vse ostalo ostaja konstanta koncertov. Od ‘backdropa’ do razsvetljave. Brez posebnega lišpa in kiča! Uriah Heep povedo vse s performansom. Bend ohranja odlično formo. Znova ni bilo zaznati prav nobenih mimostrelov. Ura in tričetrt magije, ki se je širila skozi prostor in polnila srca obiskovalcev sredi malodane razprodane dvorane v Gasometru. Zvočne karakteristike izjemne in v navezi z brezčasnimi zimzeleni, pri čemer je treba izpostaviti, da je setlista tokrat res kombinacija zlate ere s prve polovice sedemdesetih in zadnjega albuma Chaos & Colour (2023, RockLine recenzija), je pričarala novo nepozabno izkustvo druženja z legendami rocka. Svojo obrt obvladuje kvintet z mezincem leve roke. Vse je natanko tam kjer mora biti. Bend na velikem odru z ogromno prostora se je v tem kontekstu tudi dodobra razmahnil. Mick Box je unikatni kralj kar se tiče kitarskega sloga, ki ga je izklesal skozi dolga leta. Z značilnimi gestikulacijami in gibi je ta igra absolutna posebnost rock univerzuma. Znova je pri tem delil serijo nasmeškov s publiko in jo na tak način hipoma kupil. Bernie ohranja izredno vokalno eksplozivnost. Res da je začetek nove turneje, vendar je skupina še avgusta nastopala po festivalih. Deloval je celo bolj prepričljivo, kot na obeh zgoraj omenjenih nastopih skupine. Sveže in vedrega razpoloženja, je vseskozi vodil publiko s komada na komad, obelodanil tudi kak historično zanimiv dogodek vezan na posamezno skladbo, pri čemer ni izostajal občutek hudomušnosti.
Posamezni komadi so skozi leta resnično zrasli. A standardi Gypsy, July Morning, Stealin’ in Easy Livin, ob Sunrise obvezni Lady In Black (oba v dodatku), dajejo skupini tisti absolutni predznak brezčasnosti, večnosti. Poglavje zase koncertov te turneje je seveda megalomanski ep Magician’s Birthday, ki že samo zaradi svoje prisotnosti v repertoarju, prikliče na koncert slehernega ljubitelja skupine. Neverjetno je opazovati kaj počenja Mick Box, pri svojih 78. letih, ko se razmahne z vso silo skozi solažo, za katero bi lahko rekel, da naj se nikoli ne konča. Koliko strasti in goriva vre v ožilju tega čudovitega glasbenika tudi v zrelih letih. Podobna občutja je pričaral edinstveni July Morning ter Gypsy z lomastečo frazo ob kateri je publika posebej goreče oživela. Piko na i je postavil sladkorček presenečenja v podobi Shadow Of Grief iz albuma “Look At Yourself” (1971), v set listo se je vrnila po dolgem času tudi poskočna Sweet Loraine. The Wizard nosi posebno mesto v opusu skupine in je prinesla čudovito prekretnico v kontrastiranju vzdušja. Izjemno zapeljiva točka, ki te hipoma priklene k sebi. Trije komadi z najnovejšega albuma “Chaos & Colour” so se odlično vpeli poleg, zlasti zavoljo čokate našobljenosti Hammonda, ki podvojuje Boxove fraze. Lanzon je tokrat pel več kot si je mislil da bo (podvojevanje verzov v izhodu The Magician’s Birthday), sicer pa se je ob spremljanju koncerta v ozadju in na blagi desni posebno dobro slišalo, koliko dodatnih vključkov integrira ta mojstrski glasbenik v aktualno podobo Uriah Heep klasik. Ritem linija je naravnost ubijalska. Gillbrook in basist Dave Rimmer! Oba malo mlajša člana aktualne postave, željna dokazovanja in komade vse po vrsti kar razganja od razkošnega izplena moči in brezhibne eksekucije.
Tudi ta koncert se je v hipu obrnil. Ko je bend nenadoma zdrvel skozi galopirajoči hit Easy Livin’, je bilo koncerta preprosto povedano prehitro konec, pa četudi smo se družili z legendami celo uro in pol. Sunrise v dodatku velja za eno najlepših kompozicij klasične ere skupine in preprosto ne sme izostati na nobenem koncertu. Seveda pa ne sme manjkati tudi največji hit skupine Lady In Black, ki ga Heep venomer malo razvlečejo, pri čemer spravijo k sodelovanju za zadnjih deset minut vseh 3.000 glav prizorišča. Bernie je pred izvedbo navihano pripomnil, da komad temelji na dveh akordih in da tale gospod poleg njega obvlada oba. Mick mu je požugal in dodal, da to le ni tako preprosto, saj ju moraš ob tem igrati v pravilnem zaporedju. Skratka. Ni več kaj dodati. Dokler gre, naj torej gre. Kjerkoli se ta v marsičem pionirska in vizionarska rock’n’roll formacija pojavi na koncertu v vaši bližini, ne oklevajte z obiskom. Tudi RockLine ne bo. In naj to slovo traja čim dlje.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
April Wine – setlista:
1. I Like to Rock
2. Anything You Want, You Got It
3. Say Hello
4. Enough Is Enough
5. All Over Town
6. Big City Girls
7. Hot on the Wheels of Love
8. Before the Dawn
9. Just Between You and Me
10. Sign of the Gypsy Queen (orig. Lorence Hud)
11. Roller
Uriah Heep – setlista:
1. Grazed by Heaven
2. Save Me Tonight
3. Shadows of Grief
4. Stealin’
5. Hurricane
6. The Wizard
7. Sweet Lorraine
8. The Magician’s Birthday
9. Gypsy
10. July Morning
11. Easy Livin’
—dodatek—
12. Sunrise
13. Lady in Black
