Kraj: Riolo Terme (Italija), Frogstock Festival
Datum koncerta: 05.07.2002
Število obiskovalcev: 2200
S polnimi vampi smo se posedli v parku Riolo Terme s pogledom na glavno prometno žilo, ki vodi skozi mestece. Tako smo nasproti ugledali pizzerijo. Hudiča, predtem pa smo prečesali celotni Castelbolognese za skromno pest bolonjskih špagetov. Nebo je nemarno potemnelo, tako da so imele sence orjaških ceder nad klopco na kateri smo posedali dela prost dan. Naveličani smo postajali. Vsepolno motoristov, smešnih različic italjanskih prevoznih sredstev in zanimivih mimoidočih domačinov nas ni ohranjalo preveč budnih. Nenadoma pa se je pripeljal po desni strani ceste črn Chryslerjev kombi. Ustavil se je in zakril pogled na pizzerijo, ki je nasproti nas vzbujala sline.
In kdo je izstopil iz njega? Glej ga zlomka. Celotna postava Uriah Heep, nespremenjena od leta 1986. Brez obotavljanja so izginili v picerijo. Prijatelj in jaz v vlogah sitnih muh sva z Uriah Heep ovitkom kompilacije “Blood On Stone” takoj tekla za njimi čez cesto. Zgledalo je kot, da bi se nam prikazala devica Marija. Kar z neba na vsem lepem. Sediš na klopci, počivaš, po glavi ti rojijo same neumnosti, nato pa se prikažejo Uriah Heep. Neverjetno. No v piceriji se je kuhar smejal, ko naju je zagledal, takoj je vedel kaj želiva, a je bil tiho in se je še naprej skušal nevsiljivo zabavati na najin račun. Potem je prišel Italijanček, nekakšen mini-miličnik, ki je skrbel za kontakte s skupino, v službi organizatorja koncerta. Seveda je iz njegovih ust priletelo: “Ma che cosa,…bla,bla,….!?”, no saj se je po angleško izvlekel, ko je videl, da nisva Italjančka, a z nič manj : “What do you want!” “Podpise logično, a nama slučajno ne piše na čelu, bolan?” Seveda sva naložila da prihajava 700km daleč (v resnici 430km od Ljubljane).
Uriah Heep so sedeli za mizo in verjetno hudo sestradani, niso bili ravno pri volji za podpisovanje. Vseeno je Italjanček vzel ovitek in moj flomaster ter legende lepo ogovoril, da prihajata dva težaka itd…. Videla in slišala sva Bernia Shawa, ki se je temperamentno odzval: “What? They’re comin’ 700km away from here?” in Mick Box, ki je delo svojih možgan popolnoma že osredotočil na vizualizacijo lepo založene mize in svojega polnega želodca, je nejevoljno hotel pribiti: “What the fuck….!” , Bernie pa ga je v trenutku pomiril s prstom na ustih:”Psssssst, just relax man!” In zmaga je bila naša.
Odhod na prizorišče. Karte so bile piškavih 23 evrov (pet tisočakov okroglo rečeno). Odprl se nam je pogled na notranjost Frogstocka. V njem je zevala praznina. Uriah Heep so se medtem v piceriji nažirali, Saxon pa niti prispeli še niso. Šli smo nekaj popit. Poleg fastfoda, kjer smo sedeli pod šotorom na klopci, je bil pripravljen dodaten majhen oder. Na njem so se “izživljali” domači lokalni power metalski bendi. Ma kakšni rokerji, to niso nobeni rokerji. Mar bi ostali pri peki pic in kuhi makaronov. Pokvarili so nam ves glasbeni okus. Na silo odigrano, miljonkrat slišani drugorazredno skopirani rifi. A zvok je bil soliden (vsaj to), nobenega osciliraja ali kakšnih nepotrebnih uho prebijajočih šumov. Tako, da se je dobro slišalo fušanje in mestoma “krivo” odpete sekvence, nerodno nastavljenih angleških verzov v njih. Sledile so si tri skupine podobne kot jajce jajcu. In image? Oprijete pajkice, svilene srajčke…. Vsi okrancljani in zvončkljajoči. No vsaj oni so se zabavali. Mi trije pa tudi, a ne zaradi njihove glasbe.
Ura 18:30. Še ura in pol, pa bodo nastopili Saxon. Čakali smo pol ure v prvi vrsti, okoli nas pa italjanski fani s trobojnico Velike Britanije, majicami Saxon, napaljeni do konca. In kaj se je zgodilo. Ob 19:00 je uradna napovedovalka sporočila, da so Saxon obtičali na italjansko – švicarski meji in da tam tičijo že tri ure ter zato koncert Saxon odpade, ker se ne ve do kdaj bodo Saxon še tičali na prekletem mejnem prehodu. “Karte lahko vrnete do 23:00 na blagajno, kjer vam bomo vrnili denar!” Tako, na pa imamo. Jaz se nisem dosti sekiral, Uriah Heep še nisem nikdar videl, medtem, ko sta soborca skoraj obupano potočila solze ob tem, saj sta bila na Uriah Heep pred tem vsaj vsak po desetkrat. Seveda sta moledovala pod šotorom, medtem ko sem se jaz odločil, da si priborim mesto v prvi vrsti. Seveda se je struktura prve vrste tačas popolnoma spremenila. Sedaj so tam stali mnogo mirnejši in zrelejši italjanski občani.
Že samo, ko si je roady nadel črno gibson “Les Paul” me je zmrazilo. Potem sem si mislil: “Kaj šele bo, ko bo z njo na odru Mick Box?” Vse je bilo pripravljeno. Edino resno vprašanje sem si zastavljal ob pogledu na bobne. Kje za vraga so Uriah Heep originalni bobni. Osnovni set bobnov je bil sestavljen iz vseh vetrov. Dva prehodna, kotel, bas boben in verbl, hi-hat činela, ena navadna činela in čao drugovi. Vsaj iz treh različnih setov. No Lee je dodal k temu setu le še dve čineli. Verjetno je trik v tem, da Italija ni Nemčija.
“Return To Fantasy” je odprl šov. Kaj bi si drugega sploh želeli. Obetal se je resničen povratek v fantazijo, v pravljico, v katero nas je popeljalo teh pet čarovnikov. Sledila sta “Universal Wheels” in “Only The Young” z zdajšnjega bolj hardrockovskega obdobja benda. Prizemljili pa so nas zopet z izredno živahnim bluesy “Stealin'”. Kaj žge v živo ta pesem, uauuu!!! Fantje so umirili sceno z “Tales”. To je bilo zares pravo presenečenje, kajti že dolgo je ni bilo na njihovi set listi. Drugi šok sem doživel ob “I’ll Keep On Tryin'”, ki jo najdemo na njihovem prvencu. Toda glavna porcija je šele sledila. “Sunrise” in ves repertoar od tu naprej, ki ga je skupina odigrala, je pomenil le eno. Pripeljati svoj nastop do vrhunca.
Kakšna magija na odru, kakšna usklajenost, kakšno ravnovesje. Vsi inštrumentalisti prispevajo poleg tudi tiste legendarne in takoj prepoznavne back vokale, ki so nekaj izjemnega in neponovljivo unikatnega na svetovni glasbeni sceni. To je vedno dvigovalo Uriah Heep med največje. Tisti znani zaščitni znak skupine, tisto zaradi česar so zvokovno produkcijsko sesipali vse mogoče skupine v sedemdesetih. Tako kvaliteten zvok, kot so ga lahko bili sposobni pričarati Uriah Heep in so ga nasrečo še danes, je lahko samo uganka, tudi največjim bendom, njihovim vrstnikom (Led Zeppelin, Deep Purple). Phil Lanzon na odru ni imel originalnih Hammond orgel. Hammond zvok je izvabljal iz Rolandovih klaviatur. Phil si je privoščil med pesmijo “Gypsy” tudi krajši solo na klaviaturah. Ja narod je med “Ciganko” postal vidno živahnejši.
Vrhunec vseh vrhuncev je bil “Magician’s Birthday”, pesem, ki je po mnogih letih zopet v Uriah Heep set listi zaživela na odru. Solaža Micka Boxa in divja spremljava Leea Kerslakea na bobnih. Mislil sem, da sanjam. Kako vživeto in z občutkom. Skupina katere vsak ton vedno najde pravo mesto v njeni glasbi, skupina ki kot celota seva na odru izjemno energijo. Takšno energijo sem občutil le na “Page & Plant” (22.02.1998, Zagreb). Ko se ne moreš zadrževati in se ti strena do solz. Najbolj me je podrl “July Morning”. Bernie se je pri tem (kot vedno ob tej klasiki) usedel na monitor, da je vzpostavil še pristnejši kontakt z množico. Fant lahko poje brez težav kot legendarni in karizmatični David Byron (R.I.P.). In to domala na vseh Uriah Heep klasikah iz Byronovega obdobja. Vendar je Bernie mnogo boljši pevec, saj vpleta v Byronove klasike prefinjeno mero improviziranja. “Stealin'”, “Gypsy”, “Look At Yourself” in “Bird Of Prey”, pa je odpel s še dodatno mero ostrine.
To je vrnitev h koreninam. Pričarali so pravi pridih sedemdesetih. Značilna melodična bas linija Trevorja Bolderja je bila uravnotežena in zvok značilen za produkcijo sedemdesetih. Mojstri. Da se požvižgajo na denar so jasno pokazali. Merchandisea ni bilo nikjer, Mick je vrgel med množico vsega skupaj pet trzalic. Vendar ne smemo pozabiti, da smo bili v Italiji. V Nermčiji ali Angliji so Uriah Heep gotovo za potenco “hujši” na odru, dajo še več od sebe in vzpostavijo še pristnejši stik s publiko. Zatorej. Če Italija zaradi svoje velikosti ne bi bila za Uriah Heep tržno zanimiva, jih ne bi nikdar videla. V vseh teh letih je tudi Heepom jasno, kje znajo zares ceniti njihovo glasbo, to pa zagotovo ne v Italiji. V to sem se prepričal ob mniožičnem odhodu ljudi, ko so objavili, da Saxon odpadejo. Najlepše pri tem je ravno to, da Uriah Heep tega, da se požvižgajo na Italijo, sploh ne skrivajo.
Da je to skupina, ki 100% nastopa zaradi lastnega užitka, me je prepričala poleg set liste sama turneja. Turnejo so naredili “kar tako”. Navadno se delajo turneje, ko izide plošča. Uriah Heep pa temu ne sledijo. Ali je plošča ali je ni, skoraj vsako leto so Uriah Heep med nastopajočimi na odrih širom stare celine. To je način življenja in najlepše je videti da skupina res uživa v tem in ne gre pri tem za nobeno tržno siljenje. Ne smemo pozabiti, da izdajajo že nekaj let plošče v samozaložbi, ki jih je zategadelj izredno težko dobiti v slovenskih glasbenih trgovinah.
Uriah Heep so znova potrdili, da so ena tistih redkih skupin, ki zvenijo v živo boljše kot v studiu. Enostavno kemija med člani benda deluje, kot je nekoč v znani njihovi MK2 zasedbi, kjer pravljice in magija dejansko oživijo.
Glavni del nastopa se je zaključil s peklenskim “Look At Yourself”. Izhod iz pesmi je bil fantastičen. Inštrumentalni melanholični zaključek, kjer je Mick s svojim izrednim glasbenim občutkom ustvaril neverjetno atmosfero in tako pripeljal nastop Uriah Heep do konca. Bernie je le še prišel nazaj na oder ter ogovoril občinstvo z: “Hvala, vidimo se kmalu!”
Seveda so prišli takoj nazaj z dodatkom. Udarili so ga z “Bird Of Prey”. Kako je to močna skladba v živo, resnično trda. Potem pa so si mislili: “Dajmo še raji nekaj!” in odigrali pričakovani “Easy Livin'” Klasičen zaključek. To je bil tudi edini trenutek koncerta, ko so Italjančki pokazali svoj znani obraz brez manir na koncertih in se začeli zaletavati drug v drugega. Kaj je izgledalo, da bo že konec? Ne. Tudi “dekle v črnem” je našla svoj prostor na odru. Lee Kerslake s tamburinom, Mick na akustični kitari in Bernie so pričeli poslednjo točko. Kasneje se je Lee usedel za bobne, na odru sta se skupini k poslednjem maršu pridružila Phil in Trevor ter tako razvili “Lady In Black” do temperamentnega konca. Avditorij je sledil refrenu: “Aaah, Aaah Aaah, Aaah,….!” Bernie pa nas je v pavzah refrena podžigal z improvizirano odpetim: “Just a little-little more!”
Po uri in tričetrt je bilo vsega konec. Kar k sebi nisem prišel. Kako že konec? Konec neponovljive klasike. Po vseh teh letih. Magija petih ljudi, ki vsak zase niso prav nič posebnega. A, ko se združijo v Uriah Heep, so popolni unikat. Popolna perfekcija.
Kakšnega kruha in iger pa je ta dan ponudila svojim državljanom velecenjena Republika Slovenija s svojim superiornim in raznovrstnim “glasbenim” prizoriščem sredi glavnega mesta (pozor, uporabil sem besedo “glasbenim”)? Nastop “Murat & Jose” v parku “Zvezda”. Fantastično! Na to je pokop, ob tej misli sem v trenutku ostal brez vseh besed in bridko zajokal.
Setlista
01. Return To Fantasy
02. Universal Wheels
03. Only The Young
04. Stealin’
05. Tales
06. Between Two Worlds
07. I Hear Voices
08. I’ll Keep On Tryin’
09. Logical Progression
10. Sunrise
11. Magician’s Birthday
12. Gypsy
13. July Morning
14. Look At Yourself
—dodatek:—
15. Bird Of Prey
16. Easy Livin’
17. Lady In Black
Galerija slik
