Kraj: Faaker See (Avstrija), Jack Rocks Open Air
Datum koncerta: 09.09.2005
Število obiskovalcev: 5000
Res je, da sem se skoraj že odpovedal vnovičnemu ogledu legend, pa vseeno mi firbec tistega sobotnega popoldneva ni in ni dal miru. Zato sem okoli 17:30 vžgal svojega starega prijatelja peugeota in se odpravil na pot. Okoli 20:00 sem se že pomikal v gruči nadebudnežev, kot bi plaval z reko po toku skozi neskončno bikersko mesto ob Vrbskem jezeru. Po tričetrt ure sem že panično pogledoval okrog sebe, kajti glavnega odra moje oko še vedno ni ozrlo. Ljudje okrog mene so seveda prišli žurat, malo je bilo manijakov, ki bi se, tako kot moja malenkost, striktno pripeljali na tako velik dogodek le zaradi Uriah Heep.
Lepo je bilo gledati vse te prekrasne jeklene konjičke, ki jim ni bilo videti konca, lepo zložene drug ob drugem, zvesto čakajoč na gospodarje, ki so se veseljačili po štandih s kriglami v rokah. Bil je pravi pravcati direndaj, sproščeno ozračje, zares fenomenalni posebni občutki, bikerski občutki. Ugledam končno “main stage”, na katerem so se ravno zvirali Harley Davidson plesalci in plesalke, ki so med drugim preplesali tudi takte famozne Ace Of Spades od Motorhead, kar je bilo na prvi pogled grozljivo dejanje za človeka, za katerega je razumljivo le da se da na ACe Of Spades zgolj headbangati.
“Ein weißer bier, bitte!”, da si še olepšam večer. Pljuni 3.30€ in pivo je tvoje odvrne prikupna rdečelična avstrijska oštirica. Tak sem s opravil v prvo vrsto na Uriah Heep. Predskupina je bila prava polomija. Avstralci, trio škotske dude, štrom kitara in bobni. Predstavljajte si kako bi Motorheadom vzel bas in vokal ter ga nadomestil s škotskimi dudami. Groza. Folk’n’roll pravijo da so. Bilo je groteskno. Štemanje na riffih in dude so nekako vnašale veter v izraz skupine. Bobnar je bil odličen, hiter poln topovskih zamahov, kar škoda ga je bilo za takšno enodimenzionalnost. Slišiš en komad in vsi naslednji zvenijo enako. Zanimiv poizkus, a kaj več kot zbujanja pozornosti s štosiranjem in odbitimi oblačili niso uspeli izvabiti iz sebe. Tip na škotskih dudah je po imageju spominjal bolj na usnjenega Rimljana kot na Škota, nosil je kilt iz usnja in bil obrit na irokeza, zanimivo, zanimivo. Škoda da nisem požrl prej malo več pira. Morda bi skupino dojel v svetlejši luči.
Ob 22:30 so udarili Heep. Takoj so presenetili z otvoritveno pesmijo. AOR lepotico Blood Red Roses, ki pa je Bernie Shaw ni pel v najvišji predstavi, pač pa je srednje hitra pesem služila za ogrevanje vokala. Takoj od prvega takta so imeli Uraih Heep “v nulo” sfriziran zvok. Brez enega odvečnega oscilirajočega piska ali prdca monitorjev. Zvok je bil tip top. Inštrumenti v ravnovesju, večpaletne vokalne harmonije so ustvarjale magijo, prepoznavno in unikatno Uriah Heep magijo. Uriah Heep so postregli s set listo, ki je bila malo krajša kot ponavadi (igrali so vsega skupaj le dobro uro in pol), a zajeli celotno retrospektivo. V prvi polovici set liste so bile ujete zlasti pesmi iz obdobja od 1983 naprej: Blood Red Roses, Cry Freeedom, Words In a Distance ter On The Other Side Of Midnight. V tem delu so osupnili prave fane zlasti z izvedbo pesmi So Tired (“Wonderworld”, 1974) vzete iz plošče, s katere praktično nikdar ne igrajo nobene pesmi v živo. Zelo lepo sta se vklopili izredni A Year Or A Day in prelepa pol balada If I Had A Time, obe z “Return To Fantasy” (1975). Drugo polovico set liste so nadaljevali z jeklenimi klasikami, ki so bile vse po vrsti zelo domače prisotnim cca 8000 poslušalcem. Vsi smo se v en glas drli Free Me (“Innocent Victim”, 1977) in pomagali Bernie-ju skozi prelepo pravljično Sunrise (“The Magician’s Birthday”, 1972), medtem, ko je med uvodom k Gypsy (“Very ‘Eavy, Very ‘Umble”, 1970) pristopilo k moji levi v prvo vrsto dekletce, veliko “meter in žilet” bolj okroglega – polnega videza z velikimi okroglimi uhani v ušesih in ruto na glavi, z dolgimi rjavimi lasmi in poltjo kot čokolada. Nalašč. Vzburljivo, brrrrr…. Prava ciganka. Je že vedela zakaj. Bil je fenomenalen prizor. Heep so med klasike vrinili udarni šrapnel Beetween Two Worlds (“Sonic Origami”, 1998), ki v živo resnično zažiga na celi črti. Heep so brez levih in desnih zavojev stopnjevali koncert še naprej in zaključili glavni del z “oldies goldies” komadoma Look At Yourself in July Morning (obe z “Look At Yourself”, 1971). July Morning, ki ga je sila suvereno odprl Phil Lanzon, je bil definitivni vrhunec koncerta. Med tem komadom so znova prišli do izraza v najlepši možni luči vsi nepogrešljivi Uriah Heep live atributi, ki jih znajo pričarati le oni. Odlično vah vahanje Micka Boxa, tipu se je totalno odpulilo in ni in ni hotele nehati solirati, sploh je razpotegnila skupina izhodni del na račun Boxovega popolnega odklopa. Svojih pet minut je dočakal tu tudi izvrstni Trevor Bolder (ex-Spiders From Mars), ki je s svojim supersoničnim šprudlanjem med inštrumetalnim srednjim delom pesmi znova odnesel zlato medaljo in požel celo glasen aplavz publike. Nekajkrat med koncertom pa mi je vzelo kar sapo ob izvenserijskih “top of the tops screamih” nezamenljivega Bernieja Shawa, ki po imenitnosti kot pevec kotira v samo špico današnje prave, še živeče AOR hard rockovske scene.
Največja evergreena so Uriah Heep prišparali za konec, kot se za pravi biker’s festival spodobi. Seveda je govora o Easy Livin’ ter Lady In Black, kjer so mi šli kar mravljinci vzdolž polti, ko sem se ozrl naokoli proti publiki, ki je kot eno vihtela roke v zrak in pomagala skupini s prepevanjem verzom. Večina koncerta hladno poslušni Avstrijci, so si na koncu le dali duška in pričeli veselo “jodlati” ter tako intenzivneje kazati znake življenja.
Uriah Heep igrajo brez šale, na polno. So prava perfekcija in odrski zgled. Atje pri poznih petdesetih žgejo kot dvajsetletni mulci. Njihovi živi nastopi postajajo ultimativna specialiteta, vredna vsega okušanja v živo. Vrhunska melodičnost, uigranost, kontrola kvalitete zvoka in predvsem kemija, ki jo pričarajo stari mački. Ta rezultira v fantastično svojski odrski magiji, ki jo nima vsak bend. Bend s hrbtenico in velikim srcem, vselej “very humble”, a predan v vsem svoji edinstveni veri, bend z velikimi rokovsko izklesanimi črkami, bend ki absolutno ne zataji na odru. Izreden kompakten koncert od glave do pete, brez slehernega kiksa, ko z užitkom rečeš: “Še!”
Setlista
1. Blood Red Roses
2. Cry Freedom
3. So Tired
4. Words in the Distance
5. If I Had a Time
6. A Year or a Day
7. On the Other Side of Midnight
8. Free Me
9. Sunrise
10. Between Two Worlds
11. Gypsy
12. Look At Yourself
13. July Morning
—dodatek
14. Easy Livin’
15. Lady In Black
