V Hruševju na pivu z legendarnim pevcem Uriah Heep Johnom Lawtonom in slovenskimi težkimi
Datum intervjuja: 11.08.2006
Aleš: “John zdravo! Kako se počutiš že drugič na koncertu v Sloveniji?”
John: “Dobro. Dobro je, ker zaenkrat še ne dežuje (smeh).”
Aleš: “Kako si vzpostavil kontakt z Mary Rose, kako je prišlo do vašega sodelovanja?”
John: “Šoki mi je ponudil, če bi igral na festivalu in rekel sem si, zakaj pa ne. Rekel je, da pozna zelo dobre glasbenike, ki bi me lahko spremljali. In to ni laž! Resnično so dobri.”
Aleš: “Mary Rose, so verjetno trenutno najboljši live rock band v Sloveniji?”
John: “Menim, da res.”
Aleš: “Imaš novo skupino On The Rocks. Kaj nam lahko poveš o njej?”
John: “On The Rocks je projekt z bivšim Focus kitaristom, pri projektu pa sodelujejo tudi glasbeniki iz Brazilije. V osnovi bomo igrali rock, a z južno ameriškimi vplivi. Ne kot Santana, vendar nekako s podobnimi glasbenimi vplivi. Kolikor sem poslušal prve posnetke, ki smo jih napravili skupaj, lahko zaenkrat rečem toliko o našem slogu. Načrtujemo prve koncertne nastope v bližnji prihodnosti in sicer najprej na Nizozemskem, v Belgiji in Nemčiji, potrem pa igramo naprej na festivalu v Braziliji.”
Aleš: “Kateri festival bo to?”
John: “Ne bo tisti na katerem igrajo Uriah Heep (smeh). Gre za neki festival zunaj Ria De Janeira.”
Aleš: “Te bodo Uriah Heep povabili tudi letos na Magician’s Birthday Party v London?”
John: “Ne organizirajo ga več!”
Aleš: “Kako pa to?”
John: “Ker je zadeva predraga. To da spraviš skupaj tak šov stane kar precej denarja, sploh če želiš da na njem igrajo vsi posebni gostje. Menim, da se skupina noče več spuščati v takšne finančne stroške in to je dobro. Magician’s Birthday Party pa je bila vselej krasna reč. Na njej se je zbralo polno oboževalcev Uriah Heep iz celega sveta. Ta šov je trajal navadno preko dveh dni, petek in soboto. Vendar letos nič več. Mislim da ni prav nikakršnih načrtov več v zvezi s tem, v prihodnje.”
Aleš: “Kako so potekale predpriprave skupaj z Mary Rose, kako je potekalo uigravanje med vami?”
John: “Včeraj smo imeli vsega eno vajo. Fantje pa so dobri glasbeniki in napravili so svojo domačo nalogo.”
Aleš: “Si jim ti poslal domačo nalogo?”
John: “Da, Šokiju sem poslal CD z skladbami, katere sem želel uvrstiti v izvedbo svojega nastopa tu v Postojni. CD je posredoval Mary Rose. Želja je bila, da igramo skladbe Uriah Heep. Seveda imam na razpolago tudi druge skladbe, lahko bi denimo igrali pesmi skupine Lucifer’s Friend, a menim, da na takšnem festival, kot je ta v Postojni, Uriah Heep preprosto sodijo, zato bomo nocoj igrali izključno le skladbe Uriah Heep. Včeraj smo prvič vadili. Bil sem živčen. Potem smo popili nekaj piv in to je pomagalo (smeh)!”
Aleš: “Odlična terapija!”
John: “Absolutno!”
Aleš: “Kaj se je zgodilo z zasedbo John Lawton Band? Ali ta še obstaja?”
John: “Zasedba trenutno miruje. Basistu je “počilo” srce. Moral je na operacijo, kjer so mu izvedli “by pass”. Trenutno mora počivati, da si znova opomore. Kitarist se je vrnil v Kanado, v Vancouver…”
Aleš: “Erol Sora?”
John: “Da!”
Aleš: “Pravkar je izdal odličen album!”
John: “Da res je. “Demented Honour” zveni zelo, zelo Erol Sora! To je definitivno njegov album!”
John (nadaljuje odgovor v zvezi z JLB): “Uradno smo zaključili s sodelovanjem. Skupina je na začasnem mirovanju in posamezniki, pač trenutno počnemo druge stvari.”
Aleš: “Očitno je da, imaš ogromno energije, sedaj si sestavil On The Rocks? Meniš, da je lahko to tvoja nova stalna skupina?”
John: “Ne vem še. Lahko bi v tem trenutku rekel tudi takole: “John Lawton & Mary Rose”. Tudi to bi bil lahko projekt. Ti fantje ki sedijo poleg mene sedaj tukaj, so tako dobri glasbeniki, da bi to stvar, ki jo bomo izvedli danes, kadarkoli lahko ponovili.”
Aleš: “Lahko bi kaj skupaj posneli.”
John: “Da! Zakaj pa ne!? Zakaj ne, vse svari so popolnoma odprte. Ena zelo dobrih stvari je ta, da, ko si v vlogi glasbenika, nikoli ne veš kaj se skriva za naslednjim vogalom. Če si zaposlen v tovarni ali prodajalni, že v naprej natanko veš kako bodo potekali dnevi tvojega dela, ko pa si glasbenik, je vse stvar spontanega dogovora. Tako nekako: “Zdravo!Bi ti lahko,…bom videl,… mogoče pa res… itd…” Vedno te čakajo prijetna presenečenja. Zato pravim, da ni prav nobenih zadržkov, da ne bi kdaj ponovili sodelovanja. Ne bi bilo lepo, da naredimo vsega en nastop in potem zaželimo drug drugemu nasvidenje. Včasih to preprosto ni prav, vredno je dati stvarem še eno priložnost.”
Aleš: “Nikoli ne veš kakšna ustvarjalna kemija se lahko razvije med vami?”
John: “Da. Temu lahko rečeš tudi tako.”
Aleš: “Sledi vprašanje, ki datira v davno preteklost. Kdo te je odkril, pripeljal oziroma predstavil Uriah Heep?”
John: “Dal sem kaseto kitaristu skupine Mot. Pisalo se je leto 1974 in on je vedel da iščejo Uriah Heep novega pevca.”
Aleš: “Že leta 1974?”
John: “Da! No in leta 1976, se je zgodilo. Moj material jim je bil všeč in Ken Hensley me je poklical, če se jim pridružim. Čakaj katere skladbe sem se moral naučiti za avdicijo? Stealin’, July Morning in…???”
Davor (klaviaturist Mary Rose): “The Wizard.”
John: “Natanko! The Wizard, ha, ha, ha,…!” Takrat sem poznal le ime Uriah Heep, ne pa njihovih skladb. Zato sem šel ven in kupil CD njihovih uspešnic, da sem se jih lahko naučil.”
Aleš: “Sedaj pa preskočimo popolnoma drugam. Sodeloval si tudi z Nemci ZAR, bilo je na začetku devetdesetih. Kaj te je pritegnilo k njim, glede na to da so gojili melidočni hard rock, da ne rečem heavy metal, odpel si za njih vokale. Izdali so odličen album kako se je že imenoval?
John: “Live Your Life Forever.”
Aleš: “Zelo zanimiva in odlična reč! Kaj te je prineslo v ZAR?”
John: “V začetku so me prosili, da bi jim produciral ploščo. Rekel sem prav. Problem pa je nastal v studiu, ko pevec ni mogel odpeti pesmi. Ko si producent veš kako to gre. Čakaš. In če se ne zgodi prvi dan, rečeš okej. Če ne gre drugi dan si rečeš okej, to je pač bonus. In če ne gre še tretji dan, potem postaneš zafrustriran. Ko pa ni šlo niti četrti dan, sem rekel dovolj je, jaz pojem. Fantje so imeli nizek proračun. Dlje, ko so bili v studiu, več denarja je šlo. Tako sem rekel: “Jaz bom odpel pesmi, potem pa naredite z njimi kar želite.” Tako sem se odpravil v studiu, odpel material in na hitro zaključil.”
Aleš: “Neverjetno je, ker zveniš zelo visoko in vokal je tudi v najvišjih legah močan na tej plošči. Če primerjaš te posnetke s skladbami pri drugih skupinah katerih član si bil, je tvoj vokal na “Live Your Life Forever” popolnoma nekaj posebnega. Si imel svoj poseben dan v studiu, ali je to zaradi same produkcije?”
John: “Veš obstajajo majhni triki v studiu. Vse spremljevalne vokale so fantje posneli v tonaliteti, ki je bila prilagojena pevcu. Vse kar moraš pri tem storiti je le, da pri produkciji upočasniš v studiu spremljevalne vokale, le za majhen odtenek. Potem odpoješ svoje vokale v tej enaki frekvenci in vrneš vse skupaj nazaj k normalni hitrosti. To je zato, da ne zveniš kot Mickey Mouse.”
John (obrne se k članom Mary Rose): “No, sedaj sem povedal preveč, sedaj vi vsi poznate ta štos (smeh)!”
John: Torej, če upočasniš vse skupaj čisto za malenkost, to v produkciji pomladi tvoj vokal.”
Aleš: “Imaš še kaj kontakta s svojimi starimi kompanjoni iz Lucifer’s Friend?”
John: “Seveda. Vsake toliko časa pridem v Hamburg in se srečam z njimi. Usedemo se skupaj na kakšno pivo in debatiramo. A ne o glasbi. Sedaj so aktualne debate na temo, saj veš: “O moj hrbet, ah moji sklepi,… jaz imam pa ta probmem,… oh moj koleno,…” no in šele potem se začnemo pogovarjati o glasbi (smeh).”
John: “Tako je, to ko postaneš star”
Aleš: “Saj nisi star. Morda zgleda tako, a v srcu prav gotovo nisi star?
John: Veš glasbeniki se nikoli ne postarajo. Glasbeniki postanejo z leti kot dobra steklenica vina. Dlje ko pustiš vino starati, boljše je. Tako dolgo ga pustiš starati, da ga na koncu ne moreš več piti, ha, ha, ha,ha,…”
Aleš: “Kdo je John Lawton kadar ni na odru?”
John: “Sem ena in ista oseba. Ni igre. Kar vidiš, to dobiš. Sem enaka figura na odru in z odra. Rad kuham, moji otroci so stari dovolj, da živijo popolnoma samostojno, tako da mi za njih ni treba več skrbeti. Tudi vsi moji ostali prijatelji ti bodo povedali enako, da v meni ni pretvarjanja.”
John: Veš, če bi verjel vsemu traču…. Denimo midva sediva tule, ti delaš intervju z menoj. Doma imaš obešen poster z mojo sliko in rečeš: “Ti si gotovo zvezda!” In to ni res. Bil sem le izbrani srečnež, da sem se pojavil na pravem mestu ob pravem času. Če me Ken Hensley ne bi poklical… no naj ti povem zgodbo.”
John: Bilo je, ko sem se preselil iz hiše v Hamburgu. Na dan svoje selitve, sem poklical svojega agenta in mu rekel: “Dam ti mojo novo telefonsko številko.”. Natanko naslednjega dne ga je poklical Ken Hensley in ga prosil, če mu lahko da mojo novo telefonsko številko. Moj agent je bil edini človek, kateremu sem dal takrat mojo novo telefonsko številko. In če mojemu agentu ne bi dal moje nove številke točno en dan prej, preden sem se odselil, verjetno Ken Hensley ne bi nikoli prišel do mene. Torej tu se skriva kanček sreče. Torej moraš biti na pravem mestu, ob pravem času. Če ne bi Ken Hensley poklical mene, bi nemara koga drugega in v tem primeru bi pel pri Uriah Heep nekdo drug namesto mene. Tako se je pač stvar dogodila. Poleg mene so kandidirali tudi drugi pevci, ko so Uriah Heep iskali zamenjavo, denimo David Coverdale, morda sem bil jaz za njih cenovno dostopnejši, da so me izbrali, ne vem…. Ponudili pa so mi delo. Vendar pa nisem popolnoma nič drugačen od ostalih, ki sedijo tukaj. Vsi smo le glasniki. Ti moraš biti le na pravem mestu, ob pravem času. Poglej, morda bodo potrebovali jutri Whitesnake novega kitarista in morda bo to Eki (ozre se proti Ekiju, kitaristu Mary Rose), samo na pravem mestu se moraš pojaviti. Zato nikoli ne verjemi zgodbicam, jaz jim že ne verjamem. Če začneš v njih verjeti postaja glava iz dneva v dan večja in z ljudmi ne ravnaš, oziroma ne komuniciraš, več na naraven način.”
Aleš: “Kako pa vidiš trenutno dogajanje in stanje v rock sceni?”
John: “Menim da ni prav nič rožnata. Mnogo je skupin, ki ne znajo igrati, le lepo izgledajo in stari so 18 let. Male punčke padajo na fantke dobrega izgleda., ki pa ne morejo igrati. Morda sta dve skupini trenutno. Mudfly denimo, ti so zelo popularni, posebno v Angliji in Evropi.
Ste slišali zanje?” (Vsi zmajemo z glavami)
Davor: Verjetno so iz sedemdesetih?
John: “Oh, ne, ne!”
Eki: Če bi kdo med nami vedel, bi to bil morda bil edino Davor.”
John: “Jure! Jure je najmlajši med nami, on bi moral vedeti za Mudfly!”
Jure (bobnar Mary Rose): “Ne vem!”
John (se vrne, k odgovoru na vprašanje): “Trenutnega dogajanja v glasbi ne vidim ravno v najsvetlejši luči. Preveč je pop in preveč je rap, preveč je plesne glasbe. In v Angliji, radijske postaje predvajajo le glasbo, ki je popularna. Nimaš izbire. Lahko sučeš gumb in iščeš nove in nove postaje kolikor te je volja in prav na vseh postajah vrtijo enako glasbo. In potem si prisiljen,… Veš, ne vem kako je v Sloveniji, vendar v Angliji si prisiljen poslušati to glasbo, na koncu si pač zavrtiš svoj CD. Ni vmesne izbire. Ko odideš v pa recimo v ZDA, bo v vsaki zvezni državi vsaj 20 če ne 30, ali pa najmanj 10 radijskih postaj, ki bodo vrtele Aerosmith, Kansas, itd… Vendar ne v Angliji in menim da tudi drugod po Evropi ne. Ali pa če greš na Japonsko. Tam vrtijo rock glasbo, ne pa v Angliji in Evropi. In pri založbah pravijo: “Če imate hit, potem dobro!” Poberejo na hitro denar in potem sprejmejo sledečega kandidata v vrsti. Tako pride nova izvajalka, ki zna migati z ritjo ter dobro zgleda, ne zna pa peti. Založba na hitro zasluži z njo denar na enem hitu, se ji na hitro zahvali in ji zaželi: “Lahko noč. Naslednji prosim”. Trenutna glasbena scena je “crap”, grozljiva. Tudi TV programov ni pravih. Povsod vrtijo le video spote. V Angliji je vsega en, sicer preklapljam na nizozemske televizijske postaje, kjer vrtijo živo glasbo, kjer skupine dejansko nastopajo v živo in lahko vidiš v živo na TV Jeffa Becka, Davida Gilmourja in velika imena, ki igrajo v živo in imajo hkrati na tržišču tudi povsem novo glasbo. Tukaj lahko izbiraš, medtem, ko radio pa vrti le tisto kar njim godi. Tako hodijo v trgovino 15 ali 16 let stari otroci, ki kupujejo glasbo, ki jo slišijo na radiu. Denimo rap glasbeniki, kot je Eminem imajo zunaj sveži hit in mnogi takoj letijo v trgovino, ker je to nekaj “modernega”, modna muha, si v koraku s časom. 16 letna smrklja bo rekla: “Uuu!!! Imam novi Eminem CD!” To se bo slišalo zelo modno. In ti boš rekel: “Oooho, to moram kupiti tudi jaz!” Samo, da boš moden in v koraku s trendi. In to je sranje, “crap”! To ni način, kako bi morali mediji posredovati glasbo poslušalcem. Oprosti zvenim grozno, napadam medije, vendar pa je to ena izmed stvari, ki me osebno zelo prizadanejo.”
Aleš: “Ne, ne,… Ne zveniš grozno, takšna je pač resnica!”
John: Veš v Angliji boš naletel na radijske postaje kjer vrtijo klasiko ali denimo ABBA in če bi želel slišati še kaj drugega, ki je bolj na “oni strani” kot npr. ZZ Top, Aerosmith ali Bon Jovi, boš to težko doživel. Edina rock postaja, ki igra “rock glasbo” vrti “heavy metal”, “thrash metal”, “death metal”,… je postaja Total Rock in še to le na internetu. Ta postaja, ki vrti izključno metal, je nekoč prosila za svojo lastno radijsko frekvenco, a jim angleška vlada ni tega odobrila.
John: “Veš kaj osebno mislim? Velike založbe Sony, BMG, EMI preprosto dajejo denar in podkupujejo medije, da se rock glasba ne vrti na radiu.To je moja teorija!”
No potem je John Lawton vljudno preusmeril pogovor na skupino Mary Rose!
John: No vprašaj še njih kaj, naj še oni malo govorijo!”
Aleš: “Znova ste združeni, delujete s polno paro! Kakšen je občutek in kako se počuti skupina?”
Aleš: “Imeli ste posneto ploščo, kaj se je zgodilo z izdajo?
Eki: “Da. “Rocks Off”. Album “Rocks Off” je bil izdan le na kaseti. No in kasneje smo načrtovali izid novega albuma na kaseti, vinilki in CD-ju. Zadevo smo financirali sami in plačali 20.000 DEM (Nemških Mark), vse je šlo iz naših žepov. Helidon so nas poslali v studio in rekli dali vam bomo 20.000 DEM za kritje stroškov. Prišli smo z angleškimi verzi, pevca smo imeli iz Italije. Ko smo posneli naš material so rekli pri Helidonu: “Dobro sedaj pa posnemite vse skupaj še enkrat v slovenščini.” No in potem se je zalomilo tudi to s Studiem Tivoli, ki je zgorel s temi posnetki. Sedaj pa smo ta nova ekipa, ki je zbrana nocoj tukaj, skupaj in občutek imam da bomo ostali skupaj.”
Aleš: “In nova plošča?”
Eki: “Tretjo ploščo smo posneli v Postojni, izšla naj bi predvidoma letos septembra.”
Aleš: “Kaj če se zgodi, da kot je omenjal John prej, da se lotite kakšnega tesnejšega sodelovanja skupaj z Johnom Lawtonom in projekta z njim v prihodnosti?”
Davor: “Step by step”
Eki: “Počasi, počasi,…”
Davor: “Bomo videl najprej kako bo šlo danes. To je veš, kot nogometno moštvo, ki pravi da je že v polfinalu pokala UEFA, si pa že v drugem kolu predtekmovanja naletel na mino. Torej koncert, “after party”, potem pa bomo videli kako in kaj naprej.”
Davor: “Kot veste igramo danes, kasneje za našim skupnim nastopom z Johnom, tudi sami še enkrat kot Mary Rose in naša današnja koncentracija je osredotočena 100% le na špil.”
Aleš: “Aha! Imate kar dva koncerta drug za drugim, kaj pravite na to?”
Davor: “Hja, tako je naneslo!”
Eki: “Igramo z Johnom Lawtonom, potem je vmes “striptease”, takrat imamo čas, da se poštimamo in gremo znova nazaj na oder. Danes bomo igrali tudi povsem nove komade iz plošče, ki bo pravkar izšla. To je zelo pomemben nastop za nas, imam kar eno tako “veliko kepico” v želodcu.”
Aleš: “Sedaj ste imeli že kar nekaj koncertov za seboj, igrali ste tudi kot predskupina Whitesnake, zdi se mi da je scena zrasla v Sloveniji, a je ne podpira prav nihče. Cel kup perspektivnih mladih skupin je, ki le “drotajo” po garažah.”
Eki: “Vedno ena in ista stara zgodba. Založbe! Z našo tretjo ploščo sem bil jaz na vseh naših založbah, nihče je ni hotel. Plošče pa jim ne dam zastonj. Poglej, rajši jo dam na internet, pa si jo naj ljudje “zdownloadajo”. Zraven dam še ovitke in to je to. Tako bom več igral. Veš prideš na založbo in rečeš, da ti vsaj pokrijejo stroške za trud, tistih simboličnih 50.000. Ljudje z finimi avti, vikendicami, razni kamermani, praviš jim: “Daj se lahko zmenimo za simbolično kritje naših osnovnih stroškov?” in potem ti tip reče: “Veš boš moral prinesti še ovitek!” Pač, saj ni prav nič posebnega, da bi delali iz muhe slona, saj veš, v osnovi vsi tukaj delamo glasbo, zato da jo lahko igramo, nič več. Drugače sem pa jaz presrečen, da smo ta ekipa Jure, Davor in Mitja skupaj, seveda tudi ob dejstvu, da nas je Šoki združil z gospodom Lawtonom in če bi denimo jutri nehali, bi imeli tako velik dokument, da smo igrali z gospodom Lawtonom pionirjem rocka. On lahko o tem pove več.”
John: “Nisem pionir rocka! Rock so izumili drugi, mi smo druga generacija, ki je ponesla rock glasbo korak naprej, korak dlje. Pionirji pa so bili denimo Elvis Presley, Jerry Lee Lewis, Chuck Berry. Ti ljudje so rekli: “Mi ne bomo več igrali kot Frank Sinatra!”. Presleyeva It’s All Right Mamma, to je pravo pionirstvo rocka.”
Dragan: “Eki, zadnja postava Mary Rose je verjetno najmočnejša v vaši zgodovini, kaj meniš?”
Eki: Po vseh variantah peljemo vaje. Različni člani lahko peljejo vajo Mary Rose. Lahko se učim denimo od Jureta, Davorja Mitje, različni peljemo vaje. Znanje in izkušnje krožijo, spoznavamo se vse bolj in bolj, skupina funkcionira iz dneva v dan bolje.”
Jure: In obratno, jaz se učim od Ekija in ostalih, drug drugega dopolnjujemo v skupini!”
Dragan: “Dobra vibracija je glavna.”
Eki: “To ja!”
Dragan: Kaj pravite na vaš špil, ko ste nastopili pred Whitesnake v Ljubljanskih Križankah in nocoj, so kakšne razlike?
Davor: “Nastop na Whitesnake je bil prvi v tej sedanji zasedbi Mary Rose. Bil je zelo pomemben. To sedaj z Johnom Lawtonom je znova druga zgodba, zelo na hitro sem moral naštudirat ves material.”
Dragan: “Tudi Doug Aldrich, kitarist Whitesnake, je bil navdušen nad vami, po koncertu v Križankah. Dejal je: “Dobro pivo in dobra glasba, tu v Sloveniji!”
Eki: “Po koncertu je prišel Whitesnake menedžer do nas in nas prosil za kontakt.”
Dragan: “Kakšen je bil občutek, ko vam je nad glavami vihrala zastava z napisom in emblemom Whitesnake? Ste se kaj tresli pred koncertom?
Davor: “Šlo je za simboličen nastop Mary Rose, kot pravim premierni v tej zasedbi. Preprosto smo bili tako zaposleni z vsemi predpripravami na nastop, da nismo imeli časa razmišljati, kaj se dogaja okrog nas v tistem trenutku. Tonska vaja je bila zelo dobra. V dveh urah časa smo se dobro privadili na ambient, zastava nas ni motila.”
Dragan: “Ste prvi bend, ki prihaja iz Postojne in je kdajkoli nastopil v Križankah.”
Eki: “Ne! Pred nami so igrali tam že Črna gradnja.”
Dragan: “Kdaj?”
Eki: “Leta 1983 (Novi Rock).”
Aleš: “Splošni občutek je, da se danes prava rock glasba spet prebuja! Denimo “reunion” Buldožer, potem v sosednji Avstriji združitev No Bros po dvajsetih letih,…”
Eki: Da to je zelo navdušujoče, zelo pomembno tudi za nas. In No Bros. To je bil odličen bend, res so bili dobri. Gledal sem jih leta 1985. Bilo je v Hali Tivoli, bil sem v prvi vrsti!”
Aleš: “John? Si kaj navdušen nad Slovenijo? Si si imel kdaj možnost vzeti čas in obiskati kakšen zanimiv kraj v naši državi?”
John: “Hotel sem obiskati Postojnsko jamo danes, a ni bilo časa. Vedno si nekje zaposlen, kadar si na turneji, ali tik pred nastopom, recimo posvečati se moraš tonski probi ali pa ravno loviš letalo, ipd…. Menim, da mora biti Slovenija zelo lepa, predlagali so mi naj obiščem Bled! Prišel bom na Blejsko jezero, kot kakšen japonski turist z veliko kamero, ali celo z dvema ali tremi, ha, ha, ha,…”
John: “Bil se prejšnji teden v Latviji, bio je v nekem kraju ob jezeru. Ob njem se je nahajal hrib, na katerm je bilo vse polno križev. Ko je bila to še Sovjetska zveza, so ljudje tam postavljali križe na ta hrib, Rusi pa so jih nenehno odstranjevali. A ljudje so bili uporni in Rusi so nazadnje obupali in pustili vse te križe pri miru. To so ogromni križi iz tankih vej, kakih 100.000 križev stoji tam in ko hodiš med njimi ter ozreš na drugi strani cerkev skozi te križe, ki stoji na hribu, ti ta pogled preprosto vzame sapo. Menim, da ima sleherna država nekaj podobnega. Denimo Ayers Rock v Avstraliji, mi Angleži pa imamo našo famozno Buckinghamsko palačo (smeh)!”
Aleš: “Pri vseh svojih letih John, katere šteješ, ali bom raje takole vprašal. Prvi vseh tvojih izkušnjah, ki si jih pridobil v svoji bogati karieri, kako skrbiš za svoj glas?”
John: “Ne skrbim. Moja teorija je bila vedno Jack Daniels in cigareta. To počnem že dolgo časa in očitno deluje. Sicer pa je “soundcheck” pot do ogretja mojega glasu. Kadar ne pojem nekaj tednov, potem primem kitaro v roke in nekoliko vadim svoje petje ob spremljavi kitare. Sicer pa je to resnično izjemoma. Na koncu mojega vrta pri meni doma je velika senca, tja grem s svojo kitaro in izvedem nekaj vadbenih točk, a kot pravim zelo poredko. Vendar sem srečnež. Veš starejši, ko postaja glas, več moči izgublja in hkrati s tem izgublja tudi višino. A ko postajaš star, se naučiš blefirati, če veš kaj želim povedati? Ko pride med nastopom do tonov, ki so zelo visoki, si rečeš: “Ne! Tega ne bom odpel!” In greš “naokrog”, tako da zaobideš te visoke lege, katere ti ne ustrezajo in temu se reče blefiranje. V tem trenutku sem najboljši v blefiranju, ha, ha, ha,…”
Aleš: “Morda bi izbrali v tem primeru lepši termin “improviziranje”?”
John: “Da, da! Vendar improviziram že tako ali tako vedno. To imam silno rad. V studiu se moraš držati mnogokrat strogih pravil, pri izvedbi melodije, v živo pa nikakor ne, v smislu da bi moral neko melodijo ponoviti, da bi neka stvar zvenela natanko tako kot zveni na studijskem posnetku. In na odru si daš duška. Tako je npr. tudi s kitarskim solom. No z izjemo zelo pomembnih melodij, ki bi lahko v primeru, da jih igraš drugače, spremenile komad do te mere, da bi iz njega nastal praktično nov komad. Recimo v komadu Come Back To Me. Glavno melodijo moraš igrati na kitaro takšna kot je v svojem izvirniku, potem pa, ko pride solo, pa ni nujno, da je tak, kot na studijskem albumu.”
Aleš: “Kam segajo tvoje korenine, pevske korenine, kakšen pevec si v osnovi?”
John: “Moje korenine so v bluesu.”
Aleš: “K Uriah Heep si prinesel popolnoma posebno vibracijo, ki je skupina v svojem izrazu ni imela, dokler se jim nisi pridružil prav ti.”
John: “To je odvisno je od pevca. Npr. Paul Rodgers, ki poje sedaj s Queen. Gledal sem jih v Londonu. Zame osebno lahko trdim, da imam Queen s Paulom Rodgersom veliko rajši, kot Queen s Freddy Mercuryjem. Paul preprosto dodaja v skladbe nekaj malenkosti, nekaj vibracije, ki naredi skladbe za odtenek drugačne. Veliko ljudi pravi: “Oh, Freddy Mercury je bil bog!” Res je bil. On je bil Queen. Sedaj, ko je Paul s Queen pa ljudje ne govorijo več le o Freddyju Mercuryju, govorijo tudi o Rogerju Taylorju in Brianu Mayu. Osebno so mi Queen mnogo bolj všeč, saj jim Paul Rodgers dodaja tisto delikatnost, tisto bluesy piko na “i”, k celostni podobi. Paul Rodgers je tako ali tako eden mojih osebnih herojev!”
Aleš: “John resnično hvala za tvoj dragoceni čas, ki si nam ga namenil za tale intervju.”
John: “Hvala, bilo mi je v veliko veselje.”
Aleš: Želim vam, tebi in Mary Rose, odličen nocojšnji nastop v Postojni na Biker’s Festivalu, veliko zabave in obenem čim manj dežja!”
John: “Hvala. Veselim se nocojšnjega nastopa pred slovenskim občinstvom.”
Galerija slik
