Kraj: Trst (Trieste) / Etnoblog / Italija
Datum intervjuja: 11.04.2012
Seventh Wonder predstavljajo danes eno od osrednjih figur živahne skandinavske progresivne metalske scene na čelu skupin Mind’s Eye, Circus Maximus, Majestic, Minas Tirith, Moonlight Agony, Vindictiv, Triosphere, Silent Call (in še bi lahko naštevali), ki sicer ne premorejo tako široke baze oboževalcev kot to velja za njihove progovske rojake Pain Of Salvation ali Opeth, pa vendar se ponašajo z opusem 4. studijskih albumov, ki blestijo po tipičnem skandinavskem perfekcionizmu. In vsak novo izdani med njimi, je nadgradnja svojega predhodnika.
Za progresivni metal princip “po skandinavsko” tipa Seventh Wonder je značilno pretanjena hoja združevanja melodične, visoko poslušljive kompaktnosti glavnih motivov s crescenom v refrenskih napevih ter vragolij stkanih po vzoru kompleksnih Dream Theatrovskih utrgancij, ob katerih zastaja dih. V komponiranju skladbe ne izgubljajo jedrnatosti in kompaktnosti na rovaš figuriranja virtuozne kompleksnosti. Zato so Seventh Wonder hkrati zelo poslušljivi, po drugi plati pa osupnejo s svojo tehnično izpiljenostjo in izvedbeno dovršenostjo.
Zasedba je svoj zadnji studijski album izdala pred dvema letoma. Imenuje se »The Great Escape«, nemara je album ostal komu v spominu vsaj po naslovnici ki jo krasi gromozanski pajek črna vdova z razpetimi ekstremitetami.
Intervju z basistom Andreasem Blomqvistom sem opravljal takoj po koncertu skupine v tržaškem klubu Etnoblog. Ura je odbila krepko preko ene ponoči, skupina je že vneto pakirala svoje kovčke, da nadaljuje pot naprej proti Apeninskemu polotoku, kjer je opravljala v prvi polovici letošnjega aprila krajšo turnejo namenjeno izključno nastopom po Italiji. Kljub neodložljivim postkoncertnim obvezam, pa si je basist in šef skupine Andreas Blomqvist vzel nekaj časa, da poklepeta z menoj in nas popelje v stanje skupine Seventh Wonder v letu 2012.
RockLine: Letos ste vse ljubitelje progresivnega metala Italije in Slovenije prijetno presenetili z odločitvijo, da izvedete krajšo turnejo izključno namenjeno promociji vaše glasbe po Italiji, začenši z nastopom tu, v Trstu. Kako je prišlo do tega?
Andreas: Ekipa prijateljev iz Italije, je pripravljala to turnejo za nas že pred časom. Vendar pa do realizacije ni prišlo, saj smo želeli najprej izdati novi studijski album. To obdobje po novem letu 2012 se je izkazalo za prvo pravo priložnost, da se končno lotimo te obljubljene italijanske turneje in jo realiziramo.
RockLine: Kakšni so prvi vtisi po prvem nastopu te turneje, tu v Trstu?
Andreas: Zelo pozitivni. Ljudje tu, naši oboževalci, se odzivajo zelo temperamentno, energično, kar ustvarja takšno izkušnjo na moč posebno, zato je toliko bolj zabavno nastopati na takšnih prizoriščih. Četudi se pripeti, da imaš na odru zvočne peripetije, da nagaja zvok, ojačevalci, nekako lažje odmisliš težave, ko te spremlja tako vživeta publika. Tudi ti občutki negativizma, ko si na odru in veš, da ni vse najbolje pripravljeno za optimalno izvedbo repertoarja polagoma zbledijo, ko te sprejme takšna fantastična publika.
RockLine: V lanskem letu ste izdali novi studijski album »The Great Escape« . Prejšnji »Mercy Falls« je bil konceptualiziran, bil je album temačnega vzdušja. Kakšne so osnovne razlike v izraznih izhodiščih med obema albumoma, v čem so glavne razlike med njima?
Andreas: Prva bistvena razlika je ta, da novi album ne nosi koncepta. Razlike pa so v zvoku same produkcije. »Mercy Falls« je uporabljal mnogo »reverb« učinka. Posedoval je tako imenovani »wet mix«, prednost smo dali klaviaturam in vokalu. Zlasti vokalu. Novi album poseduje precej bolj »suh« miks, nemara celo »presuh«. Seveda ob tem menim, da je bil »Mercy Falls« »premokro« zmiksan, kar lahko pomeni, da nikdar nisem povsem zadovoljen s produkcijo, ha, ha, ha,… Kakorkoli, novi album daje znova prednost kitaram, je bolj kitarsko orientiran, preizkusili pa smo na njem tudi nekatere novosti. Na novem albumu je denimo 30 minutna skladba, ki deluje sama zase, kot nekakšen mini koncept, torej skladba z zaključeno zgodbo. »Mercy Falls« nas je, kot konceptualni album precej izčrpal, pri snemanju »The Great Escape«, pa smo bili precej bolj sproščeni. Ni ti bilo treba slediti razvoju poteka snemanja albuma, albuma kot celote, pač pa si se lahko skoncentriral bolj podrobno na posamezne točke skladb. To je glavna razlika med albumoma. Vsekakor pa je na obeh albumih seveda ujet občutek, da smo na njemu mi, Seventh Wonder. Torej isti ljudje, ista glasba. Iz tega sledi, to, da če ti je všeč »Mercy Falls«, ti bo gotovo tudi »The Great Escape«. Novi album predstavlja za nas logičen naravno odmerjen razvojni korak naprej. Seveda je na drugačno podobo novega albuma vplival tudi naš novi član in bobnar Stefan Norgren. Med obema albumoma je preteklo tudi dovolj časa, tako da smo od sebe lahko res spravili album, ki smo ga izpilili, kot smo si želeli. S takšno formo, kot vlada trenutno v skupini, bomo v prihodnje z naslednjim albumom odmerili še večji razvojni korak naprej. V to sem prepričan.
RockLine: Praviš korak naprej…
Andreas: Korak v katerokoli smer. Kam usmerjen je ta korak, o tem bo lahko razglabljal lastnik našega ploščka, poslušalec naše glasbe, naša kritična publika. Za nas je »The Great Escape« gotovo razvojna točka navzgor. Naj povem tudi to, da material za novi album že nastaja. Naš motiv je, da pomaknemo mejnike našega izraznega glasbenega značaja na še višji nivo z novim albumom. Na nov nivo, da preizkusimo stvari, ki jih doslej v glasbenem oziru še nismo preizkusili. Kar se tiče izpostavljanja virtuoznosti, smo ta glasbeni element definirali polno na doslej izdanih albumih. Menim, da moramo iskati sedaj nove izrazne izzive, novo odskočno desko izražanja. Dati prednost drugim stvarem, drugim izzivom.
RockLine: Kako ti doživljaš ves ta novi val svežih prog metalskih skupin, ki veji danes iz območja Skandinavije, kot ste vi – Seventh Wonder, pa naprej Circus Maximus, Vindictiv, Mind’s Eye, itn…?
Andreas: To je zelo naravno kar se je zgodilo in je logično razložljivo. Gre za prvo generacijo glasbenikov, ki je odraščala ob zvokih zasedb Dream Theater, Symphony X in podobnih skupin. Glasbenikov, ki ljubijo glasbo Dream Theater in Smyphony X in je pričela ustvarjati svojo glasbo, ob navdihu teh skupin. Mi sodimo v to skupino teh zasedb, ki si jih omenil. Denimo s Circus Maximus smo odlični prijatelji. Že nekaj turnej smo izvedli skupaj. Je pa ta izmena generacij skozi zgodovino razvoja rock glasbe nekaj običajnega. Po Yes so bili Rush, po Rush, so bili Dream Theater, sedaj smo tu mi. Ne glede na to, da danes funkcionira glasbena industrija precej drugače kot nekoč, ta te naravne izmenjave glasbenih generacij ne more zavreti.
RockLine: Kako ste kaj zadovoljni z vašo trenutno založbo Lion Music Records?
Andreas: Ta odgovor bo le deloma odobravajoč. V bistvu se dobro razumemo z njimi, saj je njihov šef odkritosrčen, skrben možakar, daje nam absolutno svobodo ustvarjanja, kar je danes vse večja redkost pri sklepanju pogodb z založbami. Obenem pa je njihova dejavnost zelo omejena. Recimo ne nudijo nam nikakršne podpore pri organiziranju koncertnih turnej, s tem pa je omejena tudi promocija, ki so jo deležne večje skupine, zato je jasno, da smo omejeni pri prebijanju zidu kritične mase. Ne glede na svobodo, ki jo je deležen naš artizem pri Lion Music Records, smo hkrati tudi hendikepirani s strani te založbe. Relacija deluje torej v obe smeri. Pozitivno in negativno.
RockLine: Vaš pevec Tommy Karevik je nedavno tega rešil turnejo ameriško-norveški simfonični power metal navezi Kamelot. Kako je do tega prišlo in kako ste reagirali v skupini na to?
Andreas: Kamelot so odlična skupina. Kamelot so nas sami vprašali, če bi lahko Tommy vskočil k njim na pomoč, saj so imeli težave z originalnim vokalistom tik preden bi morali odriniti na turnejo. To smo sprejeli seveda pri nas odobravajoče. Vsekakor je to za nas dobro, saj bomo Seventh Wonder pridobili tudi na številu oboževalcev ženskega spola ha ha ha…
RockLine: Na odru uporabljaš John Myungov model bas kitare. Katere so bile tvoje najbolj zgodnje influence, ki so vplivale na to, da si se odločil postati glasbenik, v prvi vrsti basist?
Andreas: Na začetku, ko sem se za to odločil, so me navdihovale povsem druge reči v glasbi, kot to velja zame danes. Seveda je to pogojeno z razvojem skozi leta. Z zorenjem posameznika, z glasbeno rastjo, percepcijo le te. To se vseskozi spreminja. V začetku so imena Cliff Burton, Geezer Butler in Steve Harris seveda naredila name, kot mladega glasbenika, posebno velik vtis. Še vedno predstavlja doprinos Iron Maiden name velik vpliv, vedno sem bil velik Iron Maiden fan. Gledal sem videe teh basistov. Igrali so s prsti desnice, vselej sem si želel uporabljati pri igranju prste na desni roki, nisem želel igrati s trzalico. Kasneje ko sem mnogo vadil, so se pojavili drugi vplivi , kot so Marcel Jacob, Billy Sheehan in originalni Symphony X basist Thomas Miller. Eden najbolj pomembnih glasbenikov, ki sem jih spoznal in srečal v življenju je bil pokojni Talisman basist Marcel Jacob.
RockLine: Si ostal nemara še s kom v kontaktu iz skupine Talisman po Marcelovi smrti?
Andreas: Igral sem nekaj let z Marcelom. Marcel Jacob je izviren glasbenik, je unikaten basist, Zelo hudo mi je, da ga ni več med nami. Nihče mu ni bil enak in to je veljalo za sam zvok njegovega igranja bas kitare, njegovo tehniko igranja bas kitare, oboje pa se je odražalo tudi na njegovem avtorskem angažiranju, ko je ustvarjal svojo glasbo. Bil je moj mentor, veliko sem se naučil od njega. O odnosih med glasbeniki v skupini, kako je treba pristopati v tem, ko si del skupine. Včasih je bil tudi zelo strog do mene, ko je to bilo potrebno. Bil pa je odličen mentor, bila sva vselej zelo dobra prijatelja. Zelo sem cenil Talisman. Od nekdaj. Še danes, ko gledam videoposnetke skupine in ko gledam na njih Marcela Jacoba, se mi nariše nasmeh na obrazu, ko vselej ugotavljam, kako odličen je bil ta glasbenik in kako na poseben način je opravljal veščino igranja bas kitare.
RockLine: Ko sva pri Talisman se v tem času dogaja še en fenomen na prizorišču. Novi val AOR in melodic rock glasbe iz Skandinavije je prav tako na pohodu. Vrnili so se Treat ipd… Kako to ti doživljaš?
Andreas: Natanko! AOR in melodic rock! Vselej sva bila z Johanom (Johan Liefvendahl, Seventh Wonder, kitara op.p.) velika ljubitelja te zvrsti. To je najina skupna točka. Oba z Johanom sva edina originalna ustanovna člana danes pri Seventh Wonder. Za naju je ta glasbena zvrst zelo pomembna, zelo jo spoštujeva, pa čeprav igramo Seventh Wonder progresivni metal. Ravno ti veliki antemični napevi v refrenih, ta melodičnost, natanko temu se želimo tud Seventh Wonder v naši glasbi približati.
RockLine: Ta atribut se čuti v vaši glasbi že sedaj. Ti refreni v nekaterih skladbah, so točkovno izpostavljeni in hitro nalezljivi, ko jih poslušaš. Če odštejeva sicer kompleksno figuracijo, ki spremlja vaše aranžmaje.
Andreas: Da. Tommy ima uho za melodičnost in občutek, da pripelje v skladbo dobro melodijo. Dobro stoječo melodijo, melodijo v smislu, da se je ne moreš naveličati. Mnogokrat, ko mi Tommy pošlje ideje kako bi pel verze, se pravi idejo za melodije petja verzov, se zgodi, da mi sprva ideja ni kdove kako všeč, a mi priraste k srcu z nekajkratnim poslušanjem. Torej mora biti takšna melodija dostopna, dovolj enostavna in da, ko se te enkrat dotakne ob poslušanju, se te bo dotaknila vselej. Ob vsakokratnem nadaljnjem poslušanju.
RockLine: Že nocoj v zgodnji jutranjih urah nadaljujte pot proti jugu Italije. Sledijo nastopi v Torinu, Firencah, Rimu,…. Kakšna so tvoja pričakovanja?
Andreas: V Torinu smo nekoč že nastopali. To je eno od mest nove turnej, ki ga poznam že od prej. Menim, da bo ta turneja prinesla naši skupini veliko zabave. Za nas je bil tud nocojšnji nastop tu v Trstu zelo uspešen začetek turneje. Tu moram izvzeti zvočne razmere, ki so bile obupne in upam, da ne bomo nikdar več naleteli na takšne tonske inženirje, kot nocoj tu v Trstu. Med nastopom sem na odru namreč slišal le bobne in prav nobenega drugega instrumenta. K sreči smo dovolj uigrani, saj smo pred kratkim izvedli kopico koncertov, zato sem vseskozi vedel kaj počnem na odru, tudi na tem nastopu v Trstu. Seveda pa je nastopil problem, ko je bilo treba izpostaviti določeno občutje. Takrat pa smo naleteli na precej mučenja. Mnogokrat pa je rezultat v takšnih zvočnih razmerah podoben. Vselej ko se znajdeš v takšnih klubskih prostorih, kot je bil za nas tukajšnji v Trstu. Sicer pa so pričakovanja na preostanku turneje ta, da upamo, da nas obišče na prav tako mnogo čudovitih ljudi, kot nas je obiskalo nocoj tu v Trstu. Obenem pa bomo vsi v skupini izdatno molili za dobre zvočne razmere.
RockLine: V poletju pa se odpravljate na festivale?
Andreas: Pravzaprav ne, kajti ta možakar (pokaže s prstom na kitarista Johana, op.p.) bo postal poleti očka, zato bomo opravili premor in v tem obdobju ne bomo nastopali. Sicer pa je ta turneja za to prenovljeno skupno, ko se nam je priključil še Stefan Norgren, naš novi bobnar, prva prava koncertna turneja in zato ne skrivamo velikega zadovoljstva, da lahko predstavljamo našim oboževalcem tudi skladbe našega zadnjega studijskega albuma »The Great Escape«! Po končanju turneje, se bomo osredotočali na ustvarjanje novega materiala, za naš prihodnji novi studijski album.
Na fotografijah: Andreas Blomqvist med nastopom skupine Seventh Wonder, dne 11.04.2012, v tržaškem klubu Etnoblog (Italija) – RockLine koncertna reportaža TUKAJ (RockLine fotoarhiv 2006-2012, vse pravice pridržane).
Galerija slik
