Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Primarna
Založba: Samozaložba
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Primarna so star rockovski bend iz Nove Gorice, ki je začel z delovanjem že leta 1989. Bend je leta 1992 izdal kaseto »Provokator«, potem pa po seriji koncertnih pojavljanj, prekinil z delovanjem. Leta 2012 se je znova združil, se ob tem ni preimenoval v »Sekundarna« in v letih 2013 ter 2014, posnel svoj povratniški album »Ven it’ v mesto«.
Res, da so od decembra 2014, pa do danes minila tri debela leta in da je aktualnost te recenzije zavoljo takšnega dejstva na moč diskutabilna, pa je prav, da predstavljamo v najširšem možnem pomenu te besede rock glasbo, ki jo ustvarjajo slovenski izvajalci, pa čeprav prihajajo tovrstni studijski dosežki v naše uredništvo večkrat z znatnim časovnim zamikom.
Kakorkoli, Primarna so zbrali za svoj novi album debelih trinajst skladb. Glede na to, da se zvesto in skorajda trmasto sučejo v prepoznavnem slogovnem karakterju, ki ne prenaša dobro stilsko žanrskih odklonov, je to kar krepostna številka. Obenem pa bi bilo presenetljivo, če bi teh trinajst skladb, glede na njihov rustikalni rockovski odzven, dejansko nastal v obdobju dveh let po ponovni združitvi, zato gre zelo verjetno sklepati, da je bend dejansko spravil na album tudi nekatere zelo stare glasbene ideje, ki jih je potegnil na plano iz svojih zaprašenih arhivov.
Kar igrajo Primarna je zelo elementaren, povsem pristen, golo slečen, brez kančka dodanega kiča ter v sozvočju z imenom, primarni rock’n’roll. Z dodanim goriškim sentimentom. Komadi so večinoma urezani v srednje hitri ritmični maniri blagega galopa, kitare vzdržujejo »star šolski« polakustični odzven in v tem oziru album utriplje živahno, docela koncertno. Vokali bi se silno spretno znašli tudi v poljubni alternativnorockovski epizodi, pretežno nepretenciozno vokalno »brundanje in godrnjanje«, pa silno posrečeno vdihuje poeziji tisti pravi temperament slovenskega glasu ulice. Glas delavskega razreda, ki požre prav vsako krivico, ki se mu godi. In če se ti že zgodi krivica, raje pičiš samega sebe, kot tistega, ki jo povzroča. Družbena kritičnost ni izvzeta, obenem pa nosi skupina znotraj skladb opazno noto lucidnega sarkazma. Tu sta tudi umetniška rahločutnost in iskrenost. Neverjetno pristni značaj spremlja ta izdelek, tako v igri, kot vokalni interpretaciji poezije in to je njegova glavna vrlina.
Da je skupina pripadnica izročila starega rocka izdatneje potrdi zabavna boogie rock poskočnica v hudomušno zafrkljivi Radio depresija, ob vsem tem pa so koketiranja z bluesom za skupino takšnega staža, kot so Primarna, tako rekoč naravna (Poštarski bluz). V skladbi Veter Peter se prikloni skupina celo liku in delu J. J. Calea. Skratka kup starošolske rock ‘n’ roll estetike »po Slovensko« dostavlja album in v tem oziru odseva nekaj kar je izgubljeno v času in prostoru, saj lahko prenese na zvočne nosilce takšno vibracijo v današnjem času tako pristno le generacija, ki je živela osemdeseta in absorbirala energijo rockovskega pionirstva sedemdesetih in šestdesetih.
Primarna – Veter Peter (uradni video):
Zasedba
Božidar Batistič – Boško – vokal, akustična kitara, orglice
Leon Ukmar – električna kitara, vokal
Dejan Brilj – bas kitara
Borut Ožbot – bobni
Produkcija
Dejan Brilj
Seznam skladb
01. Ven it’ v mesto
02. Kako znajo
03. Radio depresija
04. Rokenrol al’ rokenrol
05. Poštarski bluz
06. Zapri oči
07. Ohola dekleta
08. Masten tisk
09. Veter Peter
10. Manj kot imam
11. Dan zaposlovanja
12. Apaurin
13. Vrtejba
