Venom Inc. & Suffocation – nova graška blasfemija (2018)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2018
0 39

“Pakt s hudičem traja neomadeževano dalje.”

Lokacija: Graz (Gradec) / Explosiv / Avstrija
Datum: 24.03.2018


Tri tedne potem, ko smo uživali v predstavi velike Sepulture, ki v novih časih doživlja artistično prebujanje, so alibi za novi obisk graškega Explosiva ponudili bendi: Venom Inc., Suffocation, Nervosa, Aeternam in Survive. Pet karakterno različnih glasbenih zgodb torej.Privlačno, ni kaj!

Kdo bi si mislil, da bo kdaj v istem večeru lahko na istem odru poslušal glasbo skupine, ki velja za pionirsko v času N.W.O.B.H.M. buma ter prav tako skupino, ki je orala ledino tehničnemu death metalu? Silno posrečena in zanimiva kombinacija. Vendar je večina, ki je prišla na koncertni spektakel pripadla generaciji ljubiteljev metala tam v starosti okrog trideset in malo več. Torej z okusom, ki se je nagibal v prid ekstremni varieteti metala, se pravi v tem primeru, death metalu!  

Prvi so na oder okrog pol osme zvečer stopili Japonci Survive. Kvartet brusi kombinacijo death metala s thrash metalskimi prvinami, za vokale skrbita pevec in kitarist Nemo ter basist Sinjilow, ekipo zapolnjujeta še kitarist Gaku in bobnar Shintarou. Japonci, ki delujejo reci in piši, od leta 1998 dalje, se pravi krepkih dvajset let, izražajo tudi po dveh dekadah izjemno angažiranost na odru, oster fokus in visoko predanost vsemu česar se lotevajo. Igrajo z veliko vnemo in strastjo.  Survive so bili deležni  zelo spodobnih zvočnih razmer in tako tudi postregli z optimalnim, dobro uigranim in kompaktnim nastopom, ki je meril v dolžino le dobre pol ure. Čeprav bend ne prinaša česa novega in še neslišanega, ga na trenutke kompozicije zbližajo z metalcore vižami, ne manjka pa niti jasnih melodičnih pasaž. Tehnično izredno dobro podkovana skupina. Bend je v uvodu silno dobro ohgrel publiko ,pred katero so stali nastopi še štirih skupin. »Human Misery« je skupno že šesti album skupine in aktualen, bend mu je posvetil več promocije »Dean« kitare, doteran zvok, zelo dobro usklajena četverka, ki lahko razvije izredno hitrost. Mogoče je ravno ta modna estetika na trenutke postavljana tako, da bi znala biti navdahnjena nad metalcoreom tipa Trivium. No Survive je tokratni nastop pomagal izpeljati bobnar Antoine Guerrin, ki so ga Survive posodili Kanadčani Aeternam.

Aeternam torej. Kanadčani, skoraj deset let mlajša skupina po nastanku, kot Survive.  V žepu imajo tri studijske albume, zadnji med njimi to je »Ruins Of Empires« je izšel v lanskem letu. Tudi Aeternam so zabavna koncertna popestritev, sploh ko prideš na koncert po vzoru »pričakuj nepričakovano«. Slogovna iiztočnica je death metal vendar s precej pompa in bombastike. V glasbo vključuje skupina na izrazit način pasaže sestavljene iz orientalskih motivov, ob tem pa v aranžmaje vpletajo celo zvok tradicionalnih maroških instrumentov, kar jim daje tudi »folk« predznak.  Izredno dopadljiv growl vodje Achrafa Loudiyja, ki skrbi tudi za ritem kitaro, občasno kombiniram s čistim petjem. Na vokalih mu je občasno nudil oporo basist  Maxime Boucherja. Oživeli so Babilonci, Mezopotamija, Egipt. Ne čudi, saj je Achraf izvorno Maročan, zato je jasno od kod prihajajo takšne ideje, saj je glavni komponist v skupini. Aeternam se ne zadržujejo niti integracije občasnih blastbeatovskih rafalov s katerimi rešetajo posamezne pasaže. Silno atmosferično in vnetljivo predstavo so sicer spremljale matrice orkestracij. Bend je ponudil mešan nabor materiala z vseh treh albumov in tako so se zvrstile Damascus Gate, The Coronation of Seth, Praetor of Mercury, Sun Shield, Fallen Is the Simulacrum of Bel, Hubal, Profaner Of Light, Paropamisadae, Goddess of Masr in Angel Horned. Aeternam so skupina, ki zveni nekoliko drugače, čeprav se tovrstnih pristopov že loteva kar nekaj njihovih vrstnikov. Je pa bend koncertno kompatibilen z bendi tipa Orphaned Land in Melechesh.

Nervosa so tri našpičene Brazilke doma iz Sao Paola, v žepu s tremi albumi. S skupino smo se srečali leta 2015 , ko so punce nastopile v Tolminu na Metaldays festivalu. Že tam so prepričale s svojo izredno samozavestno in karizmatično predstavo, kjer je pljuskalo od vse kipeče energije ter žara. Tokrat ni bilo nič drugače. Še več. Bend je zrelejši in deluje še bolj prepričljivo v svojih odrskih predstavah. Čeprav v glasbenem oziru ne odkrivajo Einsteinove relativnostne teorije, delujejo Nervosa za ženski bend oziroma za ženski kolektiv, gotovo nadpovprečno. Razvijajo verzijo silno našpičenega, brezkompromisno rušilnega thrash metal revivala (čutijo se vplivi tevtonske šole), ki ne pozna premora, ne počitka. Energična pevka in basistka Fernanda Lira, je vseskozi tekala na svoji polovici odra, postreljala plejado najrazličnejših grimas, nebrzdano iztegovala svoj jezik levo in desno in nekaj pogledov prav srepo in jeznorito uperila v publiko. Trio izvrstno klapa skupaj. Postregel je z izredno bero ubranosti in usklajenosti, pri čemer je ob glavnemu odrskemu magnetu, to je pevki Fernandi, ki je divje sikala s svojo togotno vokalno predstavo, krepostno oporo  nudila kitaristka in spremljevalna vokalistka Prika Amaral, Nervosa pa pri tem ne bi nikdar bile tako prepričljive, če ne bi v ozadju bdela za bobni besna Luana Dametto. Bend je že predstavil nekaj materiala s prihajajočega novega studijskega albuma »Downfall of Mankind«, ki izide v letošnjem juniju. Brutalne punce so izbljuvale salve togote in zloveščnosti! Izvrstna predstava v vseh ozirih.

No in nastop skupine, ki je privabil največ pozornosti tega večera, ameriške legende tehničnega death metal pinorstva Suffocation. Ljudi se je nagnetlo dobrih tristo. Konkretno naukrjenih in nazobčanih. Temperaturo so dvigovali tudi nekateri ljubitelji težkih zvokov, ki so prispeli iz sosednje Hrvaške, bilo je tudi nekaj »izgubljenih in pozabljenih« Slovencev (to zato, ker vedno potujemo ločeno na koncerte v tujino) iz Štajerskega konca. Bend je dostavil nov vrhunski nastop v katerem je seveda pristopil v igri na polno in streljal z vso razpoložljivo artilerijo in z vseh položajev. Glede na to da je Frank Mullen, prvo grlo skupine, pred dnevi obrazložil, da zaradi službenih obvez zapušča Suffocaiton trajno, se pravi za nedoločen čas , se sedaj odpira vprašanje ali bo skupina na njegovo mesto integrirala kar dosedanjega občasnega koncertnega pomagača, ki je vstopil v četrto leto tovrstnega službovanja pri Suffocation. To je sicer bobnar skupne Disgorge Ricky Myers, ki je tudi tokrat dostavil s svojim prodornim growlom silno zgledno predstavo, vredno tega, da nosi Mullenove škornje. Bend se izjemno dobro drži ne glede na to, da je šel v zadnjem času skozi lep sveženj pretresov v postavi. To je potrdilo znova tudi izredno bobnarsko znanje in predstava novinca Erica Morottija, ki se je skupini priključil pred dvema letoma, kot zamenjava za izjemnega in v marsičem težko zamenljivega virtuoza »na kožah« Mikea Smitha. Če gremo v tej maniri dalje je v ekipi še en precej svež član. To je Charles Errigo, ki je prav tako sprva služboval pri skupini, kot začasna zamenjava za  preobremenjenega Guya Marchaisa, a so ga pred kratkim fantje priključili k redni postavi skupine. Tako je ob edinem originalnem članu skupine Terence Hobbsu, ki je seveda s Suffoation preživel vse hude in dobre čase, basist Derek Boyer, ki drgne bas kitaro pri Suffocation od leta 2004 dalje. Bend je v lanskem juniju izdal svoj skupno osmi studijski album »…Of the Dark Light«, s katerega je predstavil dve skladbi Return to the Abyss in Clarity Through Deprivation, ki skupaj z ne mnogo starejšo Pinnacle of Bedlam s prejšnjega albuma, uspešno vzdržuje visoko kakovostno reputacijo in razvpitost, ki jo je skupina zavoljo svoje komponistične širine ekstremnih tehnično kompleksnih brutalnih razgledov, prigarala skozi leta in jo uživa pri svojih fenih tudi na zrela leta delovanja.

Bend ni mogel razočarati. Že sama set lista tega ni dopuščala. Bend je namreč  repertoar obilno založil z materialom začetne ere delovanja, saj je postreljal tudi tri klasike s prvenca  »Effigy Of the Forgotten« (Liege of Inveracity, naslovno skladbo in Infecting the Crypts), k temu dodala dve točki z albuma »Pierced from Within« (naslovna skladba in Thrones of Blood) ter pritaknila poleg še dve skladbi iz EPja »Despiced the Sun« (Catatonia, Funeral Inception). Norišnica. Hobbs je še vedno neverjeten, ko se mu utrga in ga energija povsem zgrabi ter povleče v njegov svet na odru. Z mirnim a dlakocepsko natančnim Errigom sta se torej več, kot izvrstno ujela. Boyer je znova prebasiral koncert tako, da je svoj bas postavil v pokončno lego na tla in se skorajda naslonil nanj, pri tem pa v svojem slogu prečupal celoten koncert. Bobnanje skrajno rušilno in tako ostaja ena najbolj zanimivih prvin podobe te kultne skupine.  Prav ta ritmična razrahljanost sicer uničujoče energije kompozicij ter struktur, ostaja ena glavnih privlačnost te staroselske floridske death metalske utrdbe, ki je seevda dostavila pravi obračun z vsem kvazimoralizmom nove ere, kateremu sužnjimo. Brezmilostno in skrajno »natezovalno«! Ovito v brezna zla in pogube, od koder ni vrnitve. Apokalipsa je tu. Bend je požel ekstremne ovacije zadovoljne (a ne povsem zadovoljene) »zadušene«  množice, a se ni vrnil po dodatek, čeprav naj bi bila turneja z Venom Inc.  co-headlinerska . Odigrali so natanko eno uro repertoarja in s svojim izrednim koncertom zapustili prizorišče, kjer je sestradana množica zahtevala še.

Napovedi je potrdil zadnji nastopajoči tega večera. Kar lep kos populacije se namreč ni vrnilo v dvoranico, ko so na oder stopili trije veliki veterani svoje obrti. Tony Dolan, Mantas in Abaddon. Z malo korekturo. Sledni je zaradi obvez do družine moral to turnejo izpustiti, na bobnarskem slotčku pa ga je tako nadomeščal Jeramie Kling  iz zasedbe The Absence. Da niso Venom Inc. Zgolj še ena  verzija zasedbe Venom (skupino z izvornim imenom vodi namreč njihov (dobesedno) nekdanji tovariš Cronos), ki jo vodi le nagon po koncertnem zaslužku, potrjuje izdaja novega studijskega albuma »Ave«. Ta je bil v repertoarju zgledno zastopan. Med uvodno novo Ave Satanas in nič manj novo Metal We Bleed, je bila v uvodnem delu ujeta prva klasika Welcome To Hell. Proti koncu je bend vključil izmed novejših še skladbo War ter Motorheadovsko Black’n’Roll, sicer pa kotalil klasiko za klasiko.

Odveč je govoriti, da poseduje skupina neko brezčasno rockovsko energijo, ki se je očitno navzela vseh pravovernih glasbenikov prve metal generacije, ko so ti vstopili v proces pionirske kreacije nečesa, kar je v glasbi postalo kasneje metal in se pretaka po krvožilju teh glasbenikov skozi vsa ta leta kljubovanja na sceni. Ne glede na to, da je diskografija skupine Venom v marsičem večkrat izrabljena za predstavitev začetka nečesa, kar  se je kasneje razvilo v nov žanr (black metal), je to zgolj zavoljo albuma, ki se tako imenuje, kot tudi grlenega vpitja Cronosa, ki ga v Venom Inc. tako uspešno pooseblja, če ne kar nadgrajuje, nenasitni blaznež Tony Dolan. Z mikrofonom na stojalu uperjenim navzdol in držo, ki je polna spakljivih grimas, spominja The Demolition Man v marsičem na energetsko pozo Motorhead. Odeti v “old school metal outfit”! Tudi sam zvok, ki je povsem elementaren in kjer kraljuje energija blasfemičnega »pra-poslanstva« v rock’n’rollu, nebrzdanih kontrastov kitare, bas kitare in bobnov, deluje povsem prvinsko in hipoma uročljivo. Bend je kotalil komad za komadom. Mantas je postal zelo dovršen kitarist in njegove večkrat naivne »potegavščine«, ki jih beležijo zlasti studijski albumi prve ere delovanja zasedbe Venom, ostajajo že dlje časa absolutna preteklost.

Dolan je to pot mnogo manj ogovarjal publiko, kot je to v njegovi navadi in je bilo npr. v primeru nastopa skupine na lanskoletni izdaji Metaldays festivala, ko se je skupina vrnila na oder kar za tri dodatke. Očitno niti ni bil dovolj motiviran, saj je proti koncu nastopa spremljalo koncert vse manj in manj ljudi. S tem vred smo bili prikrajšani za kup zabavnih črnih humoresk, ki jih Dolan tako spretno stresa med koncertom iz sebe. Skladbo Parasite je denimo posvetil Abaddonu, ki se je razšel s svojo partnerico, pri čemer je bilo več kot očitno, da oznaka »parazit« ni letela na Abaddona. Sicer se je Dolanu primerila neljuba nevšečnost. Na celotnem večeru tega dne je bil v dvorani pristen v publiki tudi invalid na vozičku, ki je vestno spremljal prav vse koncerte. No očitno je vestno spremljal tudi zaloge piva pri točajkah. Med Venom Inc.  sta bila namreč  njegova duh in telo že tako močno založena s prebitkom alkoholnih derivatov, da je ta izpod odra vseskozi vpijoče blagoslavljal Dolana: »Fuck you, fuck you, fuck you…!!!«, pri čemer je to na eni točki Dolana tako razkurilo, da je zalučal celo stojalo z mikrofonom ob tla. Sprva razdraženi glasbenik je zatem povsem mirno spregovoril  publiki, da je zelo žalostno, ko lahko nekateri še vedno najdejo čas za to, da lahko sovražijo drug drugega. Bend je profesionalno odigral cel repertoar in se tako precej hladno in rutinirano vrnil po dodatek. Venom Inc. lahko dostavijo več. Vendar si tega graška publika tokrat niti ni zaslužila. Mantas in Dolan sta se po koncertu hitro pobrala z odra, le Kling se je ustavil na odrskem pročelju in se rokoval z obiskovalci. Škoda za tisto provokacijo, a tako to gre. Vem le to, da se Venom Inc. obvezno gleda znova naslednjič. Ob prvi pravi priložnost. Kurja polt med njihovimi nastopi namreč ne izostaja, tako resnični so v vsem česar se lotevajo.

Sklepni del je pripadel klasikam »Black Metal« albuma: Countless Bathory, Black Metal, Leave Me In Hell , Don’t Burn the Witch  Dodatek je bend sklenil s kultnima Sons of Satan ter Witching Hour (prvenec »Welcome To Hell«). Tu sta bila izgubljeni klasiki Warhead in Lay Lust. Veselil je tudi vključek že omenjene Parasite (»Prime Evil«, 1989) z enega izmed treh albumov na katerih je namesto Cronosa basiral in prepeval pri Venom Tony Dolan. Suma sumarum. Pakt s hudičem traja neomadeževano dalje. Upajmo, da se prihodnje ekipa Venom Inc. prikaže znova v Sloveniji, kje upajmo, da bo deležna na odru tudi lepšega sprejema, kot v Grazu.  Zanimivo bi bilo Dolana, ob vrčku piva ali dveh, povprašati, kaj si iskreno misli o takšnih obiskovalcih koncerta, kakršne pooseblja npr. omenjeni »Wheels of Steel« gorečnež.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

SUFFOCATION:
1. Thrones of Blood
2. Return to the Abyss
3. Effigy of the Forgotten
4. Funeral Inception
5. Abomination Reborn
6. Clarity Through Deprivation
7. Pierced from Within
8. As Grace Descends
9. Entrails of You
9. Liege of Inveracity
10. Catatonia
11. Infecting the Crypts

VENOM INC.:
1. Ave Satanas
2. Welcome to Hell
3. Metal We Bleed
4. Die Hard
5. Live Like an Angel (Die Like a Devil)
6. Parasite
7. Warhead
8. Don’t Burn the Witch
9. War
10. Lady Lust
11. Leave Me in Hell
12. Black n’ Roll
13. Black Metal
14. Countess Bathory
—dodatek—
15. Sons of Satan
16. Witching Hour


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X