Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Koper / Figa Rock Bar / Slovenija
Datum koncerta: 22.10.2015
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 18,00€
Figa Rock Bar! Vaganel pri Kopru in četrtek, 22. oktobra 2015. Coco Montoya! Ne moreš verjeti, da prihaja tako eminentno in cenjeno ime svetovnega bluesa celo na slovenska tla. Roko na srce, blues ostaja glede obče koncertne ponudbe v Sloveniji zagotovo podhranjeni žanr. Sploh glede zvenečih imen, kot je Coco Montoya! Vedno nas nekako obletavajo, a redko pristanejo na zemljevidu slovenskega ozemlja. Obetala se je torej prava koncertna poslastica.
Mož, ki je zaslovel zlasti po 10. letni avanturi z živo bluesovsko legendo in še vedno aktivno brcajočim 81. letnikom Johnom Mayallom (ta je pred dnevi nastopil v avstrijskem Grazu), pri katerem je igral kitaro in pri katerem so igrali kitare tudi Eric Clapton, Peter Green in Mick Taylor, si je v tem času pridobil takšno reputacijo, da je lahko sredi devetdesetih zagnal uspešno solo kariero. Levičar, ki pa igra po vzoru Alberta Kinga s kitaro za desničarje, brez da bi preštelal strune – se pravi, drži akorde na kitari, glede na povprečnega kitarskega smrtnika galaksije, »zrcalno«, je resneje prijel za kitaro potem, ko ga je odkril kot bobnarja Albert Collins, ki mu je v svoji skupini sprva ponudil bobnarski stolček. Montoya je Collinsa hitro sprejel za kitarskega vzornika, kar se odraža tudi na njegovem slogu in zvoku, ki ju je razvijal skozi leta.
Coco (originalno Henry) Montoya se je z ekipo Brant Leeper (klaviature), Nathan Brown (bas kitara) in Rena Beavers (bobni), pojavil na prizorišču Fige Rock Bara nekje okrog pol devete zvečer. Ljudje, ki so v tem času zasedali zunanji »predprostor« kluba in v miru vlekli vsak svojo tobačno smotko ter se kratkočasili z zasluženim vrčkom piva, mimohoda četverice niti opazili niso. No čez nekaj časa je v notranjosti kluba že oživil oder, ko je bend preizkušal zadnje malenkosti v zvezi z uglasitvijo. Dvajset minut preko devete zvečer »zagrmi«. Bend krene v nastop, množica se zgrne v notranjost kluba.
Kakih 60. mogoče 70. radovednežev in še kakšnih 30. mogoče 40. v zunanjem prostoru kluba, je imelo kaj videti in slišati. Montoya je tega večera uprizoril izjemno predstavo. Kot vokalist in kitarist je izjemen izvajalec. Ko se je prebijal skozi verze, je budno držal kontakt z množico, obenem pa gorostasi glasbenik ni skoparil z nenehnim nasmihanjem in dobrikanjem. Bend je večinoma preigraval Montoyina solo dela, vsekakor pa Montoya ni pozabil izkazati poklon svojemu učitelju Albertu Collinsu, ko se je lotil skladbe I Got A Mind To Travel. Med rošado odličnih bulesovskih točk, kot so uvodna Wish I Could Be That Strong, nagajiva Hey Seniorita, Don’t Go Makin’ Plans, I Won’t Beg, Three Sides to Every Story, It’s My Own Tears, je možakar vtaknil tudi točke večjega muzikaličnega izplena, kjer zadeve hitro rinejo v uho, kot sta Too Much Water ter ob koncu nalezljiva I Want It All Back. Posebno intenziven trenutke koncerta je dostavila Nothing But Love, posvečena v prvi vrsti v letošnjem letu preminulemu B.B. Kingu. Počasni blues je izzvenel naravnost čudovito. Kitarski as je v njem posebno briljiral z izjemnim občutkom, kjer sta se prelivala pretanjenost, v kateri je kitara na trenutke komaj slišno ječala, temu pa so sledile gromovite pasaže zapisane najboljšim trenutkom svetovnega bluesa. Strasti in emocije so skokovito preplavljale prizorišče med nastopom, Coco pa je bil s svojimi podaniki nenehno deležen velikih ovacij s strani publike.
Tudi preostali del ekipe je dobil v improvizacijskih vložkih dovolj prostora, da se slikovito razmahne in poživi samo odrsko izpoved Montoyinega bluesovskega vizionarstva. Vseskozi s pretanjenim občutkom. Pretanjeni kitarski as, odlični vokalist in popolni glasbeni samouk je tega večera na najlepši možni način dostavil izkušnjo o tem, kaj pomeni golo slečena pristnost oživljanja emocij. Publike so se ta občutja več kot dotaknila. Šlo je za koncert intenzivnih občutij in visokega kemičnega zaznavanja. Ob izredni karizmi, sila podoživeti in z energijo prevreti glasbeni eksekuciji, ki jo je manifestirala visoko virtuozna figura edinstvenega Coca Montoye in njegovih treh glasbenih pajdašev, zastane dih in zaledeni kri, toliko svete iskrenosti premore igra tega mojstra. Coco Montoya je s prihodom v Koper in tamkajšnjim nepozabnim koncertom zagotovo dostavil presežek ali naravnost povedano kar vrhunec celotnemu bluesovskemu utripu na Slovenskem v letošnjem letu. Nič manj, nič več.
Ne glede na vse superlative, ki jih je požel ta koncert, pa je čudovito druženje s Cocom Montoyo znova kazilo standardno spoznanje, da se je obiska koncerta znova udeležilo odločno prenizko število ljudi. Žal je to tako pri nas v Sloveniji. Še vedno.
Galerija slik
