Waiting It Out

Že naslovna fotografija da vedeti, da gre tokat za potencialno samomorilski skok v neznano, padec v bodisi odrešitev bodisi ničenje pa je odvisen povsem od dojemljivosti precej razvajene publike ter niza okoliščin, zaradi katerih lahko pade lahko plošča na plodna tla. Sam sem bil že po prvem poslušanju prepričan, da je po momentu navidezne popoidne očaranosti ter naslednjemu momentu zapadnja v stanje rahle depresije ter melanholičnega hrepenenja po času odcvetelega cvetja, čas za percepcijo dela v njegovi celovitosti. Sedem polnokrvnih kompozicij, ki se razpredejo med s filmom Sideways navdihnjenim introm ter s humorjem The Revenge Of Pink Panther prepojenega outra tvori organski ustroj kvalitetne rockovske mojstrovine. Precej suhe, a surove rifovsko zastavljene kitarske linije se z ostrino prefinjene žiletke zarezujejo v sočno tkivo masivnih in alternativno preprostih, a udarnih bobnov. Vokali so minimalistični ter spominjajo na vokalni razpon Jon Spencerjeve bluesovske eksplozije, že skladba The Art Of Sideburns pa razkrije domala vse glavne argumente, ki vam jih surovo servirajo med obe ušesi. Srd je nesmrten, jeza neminljiva, kritika brezumnih zombijev današnjega dne pa preglasi monotone odmeve popoidnih receptur. Teh na tej plošči (hvala bogu) kronično primanjkuje, zato pa ne manjka inteligentne ostrine ter osti prikritih presenečenj. “It Took A Long Time To Find My Way To Oysters / It Took Even Longer To Cry Away From Them / Sometimes The Good Things Bring Out The Bad Things On Surface / And This Is How I Learned To Dive” prepeva Razorblade Jr. na skladbi Diving For Oysters in to dostojno povzame 15-letno iskanje lastnega izraza. Veliko je tako minimalizma kot tudi epskega praznenja v vaš lobanjski svod, zaradi česar je plošča vse prej kot enostavno ter sproščujoče poslušanje. Menjave ritma ter zvočna suhost sta glavni stalnici precej preproste strukture plošče. Sprememb v pristopu od prvih dni dalje je malo, ples na tenkem ledu hrupnega nasprotovanja lagodnejšim linijam pa jim je doslej služilo dobro. Skupina ostaja nepokorljiva ter artistično svobodna, album pa le nadaljuje granitni niz idejnih nadgradenj od prvenca dalje. Celota je preobilna za požiranje na en mah, zato vam vsekakor svetujem poleg enournega preobžiranja še konzumiranje na obroke ter v kontroliranih manjših odmerkih.

Če je debi napovedoval skorajšnji prihod Jezusa, nato pa so sarkasti prek demistifikacije pripovedk (političnih in ideološko blažilnih) iskali uteho v morju navidezne ljubezni, se po ogolelosti forme Gone Bald vračajo iz rehabilitacijske klinike preteklosti z novim direktom ter dvema udarnima krošejema ter s prenovljeno formo. Manj je lahko več in kar ne ubije, jača, že sami pa so že leta 2002 poudarili nespregledljivo dejstvo – It Takes Guts To Tango, Gone Bald pa so lahko razredčenim pričeskam navkljub tudi po 16 letih osvežujoči faktor obnovljenega smisla vašega alternativnega obstoja vsej evoluciji ter hlinjeni mentalni revoluciji navkljub. Hrup je tokrat odrešujoč, saj se pod zvočnim balastom poleg glasbe skrivajo tudi ideje vredne ponovnega degustiranja ter popolne domislitve. Gone Bald so dokazali, da zmorejo letom navkljub odpreti še tako zatesnjene kotičke alternativi nagnjenih duš ter dokazati, da so nekatera sosledja tonov ter akordov preprosto brezčasna in večna!