Lokacija: Zagreb / Dom sportova / Hrvaška
Datum: sobota, 15.06.2013
Potem ko so Whitesnake pred poldrugim letom gostovali v ljubljanski Hali Tivoli in so se k nam zgrnile množice njihovih oboževalcev iz celotnega področja nekdanje skupne države, se je to pot situacija obrnila. Whitesnake so v sklopu nove evropske turneje gostovali v Beogradu, dan kasneje pa še v Zagrebu, v veliki dvorani Doma Sportove, kjer svoje tekme med drugim igrajo hokejisti Medveščaka in košarkaši Cibone. Zaradi pogostega Whitesnake koncertiranja, ki jih je na evropskih odrih moč videti praktično vsako leto, se v Zagreb ni odpravila nepregledna množica koncertnih navdušencev iz Slovenije, še vseeno pa je bilo v množici črnine tu in tam moč prestreči kakšno slovensko besedo.
Že pred obiskom samih Whitesnake se je treba zavedati, kaj lahko skupina v letu 2013 sploh ponudi. V drugi polovici osemdesetih ena največjih rock institucij na planetu je tudi še četrt stoletja kasneje studijsko in koncertno izredno plodna, žal pa je dolgoletna intenzivna glasbena kariera in posledična starost pobrala veliko moči prvemu grlu zasedbe, legendarnemu Davidu Coverdaleu, ki vokalno ne zmore več parirati svojim zlatim letom. Kljub temu, okrepljen s četico odličnih glasbenikov okoli sebe, še vedno kredibilno reprezentira veličino imena Whitesnake, zato je že ob napovedi njihovega zagrebškega koncerta padla edina logična odločitev, da tam ne smem(o) manjkati.
V vlogi predskupine so se predstavili Ivan Mihaljevic in njegovi Side Effects. Skupina svojo kariero gradi na kitarski genialnosti ustanovitelja Mihaljevica, katerega slog igranja bežno spominja na Paula Gilberta ali Richieja Kotzna. Udarni trio je v pol ure trajajočem nastopu oddrvel skozi presek avtorskih del ambientalnega hard rocka, v katerem je trio kljub kadrovski podhranjenosti zvok ves čas dobro zapolnjevali. Skupina nosi izreden potencial, zato so se kljub manjku širše medijske izpostavljenosti dostojno upirali nehvaležni nalogi predskupine izvajalcu, kot so Whitesnake.
Po pripravi odra so Whitesnake po dvajset minutnem premoru na rob odra pridrveli iz valečega se dima in nastop otvorili s skladbo Give Me All Your Love. Coverdale je že od prvega trenutka dalje varčeval z vokalnimi močni, saj se je že v samem štartu poslužil premetene taktike deljenja refrena s kitaristi, velik del posla pa je naložil tudi na pleča publike, ki jo je v nadaljevanju druženja rad zaposloval predvsem pri najbolj znanih skladbah skupine.
Whitesnake na turneji obeležujejo 35-letnico ustanovitve skupine, zato so set listo tokratne turneje slavnostno prevetrili in v njo uvrstili nekaj biserov, ki se redko znajdejo v njihovem koncertnem repertoarju. Vse privržence njihovega začetnega blues obdobja je presenetila Ready an’ Willing, nasmešek na obrazih publike pa je še raztegnila skladba Don’t Break My Heart Again. A pozor! Odrska eksekucija Bele kače v letu 2013 je izrazito podrejena metaliziranemu zvoku, ki so mu Whitesnake pohlevno sledili nekako od razvpitega albuma »1987« naprej. V njihovem izrazu ni več veliko maneverskega prostora za bluesovsko šarmantnost, pač pa kitarski duet Reb Beach / Doug Aldrich danes bolj kot na starošolsko žmohtnost stavi na tehnično prefinjenost in neposredno udarnost. Starejše uspešnice so torej podmazane z ostro kitarsko govorico, zato je razlika v emšu denimo med koncertnima izvedbama skladb Gambler (ki jo je Coverdale posvetil padlim herojem – Melu Galleyu, Cozyju Powllu in Jonu Lordu) in Can You Hear the Wind Blow maloslišna.
Velik magnet za oči je bobnar Tommy Aldridge. Mož, ki šteje že 62 let, ohranja svojo vitalnost in po bateriji razbija kot za šalo, ob tem pa deluje skrajno sproščeno, celo igrivo. Je pravi šovmaker, kar je dokazal s svojo prepoznavno bobnarsko točko pri komadu Steal Your Heart Away, saj jo je zaključil kar z igranjem na gole roke, brez paličic. Zaradi sloga razbijanja, pri katerem se pod odrom ves čas vidi zgolj vihranje njegove čupe, se je v moj čelni reženj nevede prikradla podobnost Aldridgea s še enim bobnarskim velikanom, Mikkeyem Deejem (Motörhead). S prikazom pestre palete svojega znanje kakopak nista varčevala niti Aldrich na desni oziroma Beach na levi strani odra. Njuno kompaktno sodelovanje je vrhunec doseglo z izmenično solo točko. Kljub njenemu vsakodnevnem ponavljanju jima spričo tehnične perfekcije in čustvene konotacije iz njunih šeststrunskih inštrumentov vedno znova uspe dostaviti poslušljivo mitraljeziranje in s tem šefu omogočiti nekaj minut predaha, v času katerega se ta verjetno z obema rokama oklepa kisikove bombe. Nekaj drobtinic je v drugi polovici nastopa pripadlo tudi basistu Michaelu Devinu, katerega orglični izlet je služil kot uvod v skladbo Fool for Your Loving.
David Coverdale kljub skrhani vokalni formi po sami odrski prezenci deluje še vedno spada v samo špico najboljših rock frontmanov. Oblečen v oprijete hlače in srajco lastne blagovne znamke, ki ni skrivala medprsnih dlačic, kljub svojim letom iz publike še vedno privablja poželjive poglede nežnejšega spola. V sprednjih vrstah se je našlo celo brhko dekle, ki mu je zgolj z modrčkom na sebi ponujalo svoje sveže meso. Coverdale se je ves čas nastopa seksipilno poigraval s stojalom mikrofona in s priučenimi manevri zavoljo svoje ogromne karizme zagrebško publiko zlahka držal v šahu. Njegov odslužen vokal tako ostaja najšibkejša točka Whitesnake nastopov, vendar gospodu šarmantnemu zavoljo magičnosti vseh ostalih gradnikov koncerta Whitesnake feni očitno sproti oproščajo. Tokrat je bil eden dobrih razlogov za oprostilno sodbo tudi že omenjen privlačen nabor skladb. V bisu je ponudil akustično balado Ain’t No Love in the Heart of the City, ki jo je v zaključku Coverdale (podobno kot že predlani v Ljubljani) raztegnil z vokalno izvedbo Purplovske Soldier of Fortune. Za slovo so Whitesnake ponudili dir po ustaljenih tirnicah – monumentalno izvedbo Still of the Night, pri kateri je publika k sreči preglasila po dobri poldrugi uri druženja že vidno opešenaga frontmana.
»Bela kača« se je na zagrebškem koncertu proslavila kot dobro naoljen stroj in uprizorila še za stopničko bolj doživo predstavo, kot nedavno tega v Ljubljani. Material zadnjih dveh albumov, ki se še vedno močno oklepa set liste, se je v času od njunih izidov že dodobra usidral v ušesa poslušalcev, tako da so družno s starejšimi standardi skupine Whitesnake pripravili prijeten retrospektiven sprehod skozi svojo 35 let trajajočo turnejo. Coverdaleova forma gor ali dol, fantje in dekleta, čez leta se nam bo (ljubiteljem starošolskega rocka) še kako kolcalo po koncertih, kot je bil tale!
avtor: Urban Bolta
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
My Generation (nasneti uvod)
1. Give Me All Your Love
2. Ready an’ Willing
3. Can You Hear the Wind Blow
4. Don’t Break My Heart Again
5. Is This Love
6. Gambler
7. Love Will Set You Free
8. “Pistols at Dawn” (kitarski duel: Doug Aldrich & Reb Beach)
9. Steal Your Heart Away (plus solo bobni: Tommy Aldridge)
10. Forevermore
11. Best Years / Bad Boys / Children of the Night
12. Fool for Your Loving
13. Here I Go Again
—dodatek—
14. Ain’t No Love in the Heart of the City
15. Soldier of Fortune (“a capella” verzija)
16. Still of the Night
We Wish You Well (taped outro)
