Kraj: Orto bar, Ljubljana
Datum koncerta: 27.02.2007
Število obiskovalcev: 30
Cena karte: 0 €
Po poslušanju prvenca Stubborn, ki je že lani glasno zadonel iz Ozeljana pri Novi Gorici, a so bila ušesa širše glasbene srenje v Slovenije gluha na primorski glasbeni apel, ki je že po prvem poslušanju vse kar drugega kot nekvalitetno blodenje in fušanje, so fantje prejšnji teden le pripotovali v prestolnico ter na koncertno najbolj nepotešljivem poslušalstvu preizkusiti ali njihova kemija premika tudi tukajšnje loge. Kanal ob Soči ni ravno tisoč svetlobnih let stran, a so primorski mladci za dopotovanje v center potrebovali kar nekoliko več kot leto. Ker je prvenec, vsaj meni, ostal v lepem spominu ter so glavna vezna nit med skladbami lep splet melodije, vsebine ter občutka, da fantje dejansko vedo kako se stvari z imenom igranje dejansko streže, je padla odločitev, da je sreda ravno pravšnji dan za ponovni obisk Orta. Po preverjanju pulza obiskovalcev- mimogrede: med obiskovalci ni bilo možno zgrešiti kitarista skupine Naio Ssaion ter Tomija iz Siddharte- smo se ob desetih počasi le povzpeli v prvo, koncertno nadstropje. Oder je sameval še dobrih tri četrt ure, tako da se je porajal že rahli dvom ali mislijo fantje dejansko nastopiti. Prezgodaj je še za takšna zvezdniška zamujanja. Akademskih četrt še nekako prebavim, ker pa je v Ortu pivo predrago, ušesa pa bi morala biti zagreta z vsaj eno ali dvema predskupinama… Slabih trideset zablodelih duš, po prvem vtisu večinoma povabljencev ter prijateljev, se ni nič kaj številčno okrepilo, ko so se odprla vrata. Na oder so se prikradli Y-Knot. Predstavitev se je lahko začela.
Šesterica je koncert pričela kar po načelu vrstnega reda s CD-ja. Mistični začetek sanjave kitare v uvodnem delu pesmi ‘Struggle’ in Denis, skoraj gologlavi pevec na premajhnem odru prične z nizanjem šepeta, petja in kontroliranih grlenih kanonad. “You are my sanity / And I’m so scared / How can’t I be / Now that I’m set to show you / Sides you can’t believe…” Perfekcionizem je bilo možno slutiti, a ne povsem čutiti. Pa ne zaradi slabega igranja. Niti zaradi polomljenega glasu, s katerim bi postregel kaka druga skupina. Sploh ne. Fantje so prišli v Ljubljano oboroženi s pravo mero znanja, občutka, prefinjene godbe ter celo, kar pri slovenskih skupinah (še posebno mladih) pogrešam: s skoraj odrskim nastopom, ki me je spominjal na nastop skupine Father. No ja… Reški Father so imeli precej več energije ter magnetizma, a vseeno. Problem je predstavljalo pretiho ozvočenje, ki nam je omogočalo skoraj normalne pomenke še v tretji vrsti že itak praznega Orta. Tla se niso tresla. Fantje so lahko postregli z najboljšo ponudbo riffov in ritma, a me je zvočna podoba pustila mlačnega, nepotešenega. ‘Invoked’ je po kratkem hvala nadaljeval isto zgodbo. Osredotočen na glasbo, ki jo je bilo slišati, a je bila ta glasna, kot bi jo poslušal pri sobni jakosti, sem sledil figurativnim metamorfozam, levitvi, v katerih se da izluščiti lepoto. Navkljub statičnosti avditorija so se fantje držali dostojanstveno, a za moj okus preveč statično. “Nothing breaks me / Nothing tears me down / I’m way too proud…” Skoraj kot bi rekli: “If we go down, we go down in flames.” Prav zaradi te stance mi je bilo fantov žal. Nič bolje ni bilo niti pri suvereno odigrani drem theatrovski kanonadi ‘Breakdown’ , niti pri meni zelo všečnemu križancu med Faith No More in melodičnimi Dream Theater- pri skladbi ‘9’. Preveč je bilo slišati trud in premalo uživanja. Deloma zaradi tega, ker je bil aplavz in vzklikanje bolj skopo odmerjeno. ‘Blind’ zna zapeljati s skoraj orientalsko ornamentiko. In nato meni najljubša skladba iz do sedaj predstavljenega opusa skupine- ‘Caught In Me’. Pohvaliti gre uravnoteženo podobo dveh čudovitih kitar, ki sta v dialogu. Fender v rokah Marka Špacapana zveni masivno in grobo, a obenem lepo. Robert Korenjak postreže z domislenimi solažami in tehnično brezhibnimi idejami. Bobnanje Petra Mozetiča je besno in natančno kot singerica. Brezhibno mu sledi basovsko barvanje izpod prstov Marka Bratine. Andrej Martinčič pri tem sicer na klaviaturah ne pokaže ravno virtuoznosti, a so milozvočja sočna. Glasilke glavnega, osrednjega rapsoda primorskih upov, Denisa Premrla zdržijo do konca set liste. So epskega zaključka, ki je prepoln občutja, senzualnosti. ‘His Prison Cell’ je nedvomno adut, na katerega bi fantje lahko brez pomisleka stavili. Ušesom prijazna skladba premore neverjeten lesk, jajca ter glasbeno žmohtnost. Odigrali so skoraj vso ploščo Stubborn (manjkal je le klavirski zaključek ‘Time to Leave’, ki bi Tomija iz Siddharte spomnil kako bi zvenel ‘Orion’ z boljšo angleško izgovorjavo…) in to skladno z naslovom- trmasto in čisto, kirurško natančno do konca. Ker pa zvok tokrat ni bil ravno zaveznik, je promocija rednega dela zvenela kot solidno izvedena tehnična vaja in ne ravno kot čutni, senzualni balet. Ker so nam obljubili še malo več igranja, so prišle na vrsto predelave. Najprej pesem skupine Silverchair: ‘Lever’. Hmmm… Težko bi rekel, da jo večina običajnega poslušalstva pozna. Temu primeren je bil tudi sprejem. Plosk – plosk in tišina. Nekoliko več strasti spodbudi Y-knotovska interpretacija legendarnega hita seattlovskih veteranov Pearl Jam. ‘Alive’ brez prave atmosfere in zvočnega udara je zvenel le kot karaoke verzija. Kot klic na pomoč. Kot poskus pritegniti še zadnje atome begajoče in odhajajoče “množice”. In nato prijetno presenečenje, ki me je resnično dotaknilo. Toliko časa po razpadu skupine Faith No More in Primorci ohranjajo spomin na njihovo briljantnost in noro lepoto ter erotiko. ‘Digging the Grave’ in bizarni briljant ‘Gentle Art Of Making Enemies’. Zelo solidno, a niti do gležnjev Pattonovi genialnosti, žal. Vseeno pohvalno in več kot le pogumno! Za zaključek smo bili deležni posilstva s Silverchair- ‘Slave’ ter omehčanja zatajenih src v creedovski baladici ‘Beautiful’. Vsakdo je bil deležen nečesa. Večer pa se je ob polnoči nekoliko nesklenjeno zaključil ter pustil rahlo trpek okus racionalizacije in samoprepričevanja, da bo naslednjič lahko samo še bolje ter emocionalnega manjka, ki je silil hitro domov.
Če potegnem črto: koncert je bil nekje vmes med super in “v kurcu”. Super je bila izvedba. Ta je bila nad nivojem večine slovenskih garažnih “zvezd”. Malo manj navdušujoče je bilo dejstvo, da fantom manjka ščepec karizme in sreče ter prodoren marketing, s katerim bi nedvomno prepričali sigurno več ljudi kot tistih nekaj deset, ki se potikajo pod našimi odri. Drugo skrajnost današnje kvalitativne ocene, negativni antipod, pa predstavlja že tolikokrat omenjen zvok- brez pravega zvoka se lahko zgodi samo atentat na ves trud in na vso glasbo, ki se rojeva skupinsko. Tokratna promocija je bila torej Sizifovo delo: fascinantno, zabavno, privlačno, a brez pravih rezultatov. Več sreče in drznosti prihodnjič!
Setlista
1. Y-Knot – Struggle
2. Y-Knot – Invoked
3. Y-Knot – Breakdown
4. Y-Knot – 9
5. Y-Knot – Blind
6. Y-Knot – Caught In Me
7. Y-Knot – Sacrifice
8. Y-Knot – Fate
9. Y-Knot – His Prison Cell
10. Silverchair – Lever
11. Pearl Jam – Alive
12. Faith No More – Digging The Grave
13. Faith No More – Gentle Art Of Making Enemies
14. Silverchair – Slave
15. Creed – Beautiful
Galerija slik
