Wildness: Ultimate Demise

0 66

Založba: AOR Heaven Records
Datum izida: 31. 10. 2020
Produkcija: Eric Modin
Dolžina albuma: 47.00 min
Zvrst: Melodic Rock/AOR
Ocena: 8.5/10


Če kdo, potem Švedi. Kar se glasbe tiče, ni ovir.To velja za vse žanre. Sploh rocka in metala. No Wildness so namreč še ena skupina , ki igra po preverjeni recepturi izhajajoči iz evropskega, točneje povedano skandinavskega post-milenijskega melodičnorocovskega vala, z močno oporo navdihovanja nad tradicionalnimi pridobitvami žanra AOR, ki je cvetel v osemdesetih. Da. To je bend, ki ga je mogoče povezati s starejšimi skandinavskimi bendi, kot so npr. 220 Volt, Renegade ali Treat, prav tako pa znajo Wildness prerasti v nove heroje melodičnorockovske scene za aktualno dekado, ki se je sicer začela na moč čudno. Če so preteklo zaznamovali denimo H.E.A.T., Crazy Lixx in podobni, bi lahko ta pripadla Wildness. Vseeno so mogoče pravi vlak zamudili, saj bi morali vstopit nanj pred petnajstimi leti, pa vseeno. Nikoli ne reci nikoli. Pogrevanje dobre župe je vselej aktualno. Sploh po tem, ko je bend že pred tremi leti dvignil v javnosti precej prahu zavoljo več kot smelega istoimenskega studijskega prvenca.  

»Ultimate Demise« je drugi studijski album zasedbe Wildness. Bend se je nedavna znašel v »blažji« zagati, saj je moral iskati novega pevca. To je postal šele v letošnji pomladi Eric Forsberg. Wildness je kvintet neslutenega komponističnega talenta. V glasbeni sferi, ki ji je skupina zapisana, so resnično mojstrsko in pretanjeno lotevajo zadev. Angažirano. V siju pravega perfekcionizma in to velja tudi za zelo dobro produkcijo albuma. Vse skladbe dosegajo veliko fluidnost, graduirano atmosferičnost, grabežljiv domet pompa in bombastike ter kar je poglavitno, učinkovito navezo med kitico in refrenom, ki vzdržuje in intenzivira domet ultra-muzikalnosti izdelka. Točno to, kar je ključno da spraviš v žanru in v glasbenih okvirjih, v katerih bilo povedano tako rekoč vse, še vedno zelo dober in privlačen album.

Wildness imajo v ekipi dva kitarista in zvok kitar je konkretiziran. Zelo dobro so izpeljane tudi mid-eight pasaže z odličnimi kitarskimi solažami.  Vsekakor so aranžmaji opremljeni s šelestečimi sintetizatorji zvočnih pregrinjal osemdesetih, kar je pravzaprav v tem primeru nuja, vendar pa vseeno dominira v produkciji zvok kitar. V skupini skrbijo prav vsi člani tudi za spremljevalne vokalne harmonije in zavoljo tega je fenomenalni Forsberg zlasti v refrenskih napevih dobesedno zmagovit. Pevec poseduje kristalno čist, avtoritativen in eksploziven vokal, ki mu ne primanjkuje senzualne »nabritosti« (beri: mehkobe) in izdelane vokalne karizme. Forsberg je definitivno odkritje in bend je glede na prvenec  z njim zagotovo artistično zrasel. Drugače povedano. Brez Forsberga ta album zagotovo ne bi bil tako dober, kot je. Na mestih povsem blago povleče na Michaela Sweeta (Stryper).  Težko je iskati vrhunce, sploh ko greš na primerjave kateri refren bi bil bolj grabežljiv. Renegades of Love je definitivno med njimi, takoj ob njej je Cold War,… ali otvoritvena in navita, brezgrajno popadljiva Die Young, prav tako pa vzdržuje naboj celo baladna Falling To Pieces, kjer razvija melanholija tudi nekaj temačnosti, to blago obskurnost pa zadrži v nadaljevanju tudi Burning You Down (znova z zelo pečatnim refrenom). Ko švigajo asociacije skozi glavo, se misel ustavi tudi pri Avstralcih White Widow, sploh pri njihovem drugem album »Serenade«. Cold War,  Denial, Borderline ali My Hideway. Album sklene svečana naslovna udarna balada, ki vsebuje ščepec šansone in ker odstopa od preostalega materiala, jo je bend postavil na rep albuma. Napev je nekaj, kar bi lahko spravil skupaj tudi Eric Martensson (Eclipse).

Torej? AOR živi nekako (prihuljeno) dalje. Podtaknjen je na aktualen način. In briljantno prepakiran. Ne preseneča, vseeno pa navdušuje. To je glasba naravnost za v avto. Ko se voziš ponoči. S koncerta. Bodisi iz centra Ljubljane, ali pa iz Dunaja. Zgrabi. Hipoma. Že sam pogled na retro-eighties naslovnico albuma zadošča. Z »Ultimate Demise« Wildness vsekakor niso še niti na polovici svoje poti. Gre za izvrsten album, kar še ne pomeni, da ga Wildness v prihodnje artistično ne bi mogli preseči. Bend je na pragu kreativnega zenita. To bosta nakazala naslednja dva albuma.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Call Of The Wild
2. Die Young
3. Nowhere Land
4. Cold Words
5. Renegades Of Love
6. Falling Into Pieces
7. Burning It Down
8. My Hideaway
9. Denial
10. Borderline
11. The Ultimate Demise

Zasedba:
Erik Forsberg – vokal
Adam Holmström – kitara
Pontus Sköld- kitara
Marcus Sjösund – bas kitara
Eric Modin – bobni


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki