Winter Days of Metal, četrtič

0 652

Četrtek, 28. 11. 2019

Festival Winter Days of Metal z vsakim letom pridobiva na veljavi. Ob večernih koncertih je pred tem ponujenih še polno drugih aktivnosti, le da letošnje vremenske razmere niso ravno dopuščale, da bi se lahko smučalo na bližnjem smučišču Voglu. A konec koncev je glasba le na prvem mestu. Nabor skupin je bil pester, zatorej je bil obisk več kot opravičen.

Prvi dan je bil bolj rezerviran za ljubitelje black metala z izjemo Exciter, ki so nastopili kot zadnji. Kot prvi so na oder stopili švicarski Matterhorn, ki igrali le pred peščico ljudi. Mladi trio ima za seboj le en album, sami pa pravijo, da igrajo ekstremni metal s tem ko med seboj povezujejo death in speed metal. A pri Matterhorn je delovalo, da je vse skupaj še precej nedodelano. Kitarist/vokalist je ponudil par dobrih idej, a ostalo žal ni izstopalo. Matterhorn bodo rabili vsekakor več kilometrine, da bodo bolj prepričljivi.

Sledili so poljski black metalci Blaze of Perdition, katere je prišlo podpret večje občinstvo. Skupina je prvič nastopila v Slovenijo že lansko leto v Kranju, tokrat pa se je vrnila ponovno navdušit publiko. Čeprav je black metal lahko hitro suhoparen, so se Blaze of Perdition vsekakor izkazal. Skupina se lahko pohvali s tremi kitarami, s čimer je popestrila dinamiko svoje godbe. Tudi vokalno so bili Blaze of Perdition precej raznoliki. Pri kitarah pa je bilo slišati tudi nekaj melodičnosti, s čimer so razbijali monotonost. Skupina pristopa precej prefinjeno in tudi domiselno, pojavijo se tudi asociacije na Watain in Deathspell Omega. Vsekakor skupina, ki še veliko obeta, čeprav izkušnje so bile zelo opazne.

Poljake je nasledila švicarska black metal zasedba Bölzer, ki jo tvorita HzR na bobnih in KzR na kitari in vokalu. Skupina ni prvič tu, si pa je v zadnjih nekaj letih, ko je izdala en album in nekaj EP-jev, pridobila precej prepoznavnosti. Kljub temu, da gre zgolj za duo, Bölzer ustvarita precej bogato zvočno sliko. KzR uporablja desetstrunsko kitaro, s katero si pomaga, da zakrije odsotnost bas kitare. HzR s svojim bobnanjem prisega bolj na minimalnost v stilu Darkthrone. Pri Bölzer ni kompliciranja, s čimer so si pridobili tudi neko edinstvenost. A tokratni nastop za kitarista/vokalista ni bil ravno najboljši. Imel je tehnične težave, enkrat se je konkretno zadrl na tonskega mojstra. Bölzer bo treba očitno dati še kakšno priložnost, ker s tokratnim koncertom se nista najbolje izkazala.

Norveški Dødheimsgard so predstavljali glavno skupino večera. Logično, saj skupina deluje že od devetdesetih, v svojem 25 let dolgem obstoja pa je skupina posnela zgolj pet albumov, a kljub temu je uspela ohraniti prepoznavnost. Začetki skupine so osredotočeni v bolj surovi black metal, kasneje pa so Dødheimsgard pričeli eksperimentirat, kar se je pokazalo tudi na koncerti, ki je bil prvi po mnogih letih in drugi na splošno v Sloveniji. Torej, lahko se govori skoraj o ekskluzivnem nastopu. Skupina je ponudila raznolik repertoar. Z novejšimi skladbami, ki vpletajo elemente industriala in avantgarde, so pokazali tisto, kar jih dela posebne. Proti koncu pa so prestopili na bolj pristen black metal s kakšnim bolj starejšim komadom, s čimer so oboževalcem pihnili na dušo.

Kot zadnji so nastopili kanadski veterani speed metala Exciter. Skupina se je vrnila mnogih letih. Pa še to niso Exciter nikoli pretirano zahajali v Slovenijo. Če spomin ne vara, je bil njihov zadnji obisk na Metalcampu 2005. Minilo je torej več kot desetletje, da so se Exciter vrnili. Skupina, ki je nastala že leta 1978, je do sedaj izdala ducat albumov in še danes velja za eno najpomembnejših speed metal imen. Skupina nastopa kot trio, na kitari pa ni več dolgoletnega Johna Riccija. V njegove čevlje je stopil mladi Daniel Dekay, ki se je vsekakor izkazal. Kar je imelo pri Exciter neki čar, je bil tisti duh starošolskega metala. Za veliko bobnarsko baterijo je sedel Dan Beehler, ki predstavlja glavni vokal skupine. Beehler je z dolgoletnim basistom Allanom Johnsonom držal ritem, obenem je ves čas svoje bobnanje podkrepil s prehodi, ko seveda ni bil zaposlen z vokali. Vsekakor za možakarja v poznih petdesetih zelo pohvalno. Ljubitelji starošolskega metala so nedvomno prišli na svoj račun. Exciter pa so pokazali, da jim leta ne delajo težav, zato je bil njihov nastop dovolj energičen in nerutinski.


Petek, 29. 11. 2019

Če je bil prvi dan bolj usmerjen v black metal s kakšno izjemo, je bil drugi dan za ljubitelje death metala več kot primeren. A tudi tu se je našla kakšna izjema, ki ni bila usmerjena le v death metal.

Otvorili so domačini Morywa, ki po zadnjih kadrovski menjavi sedaj igrajo kot kvintet. Morywa se spogledujejo z modernimi skupinami, ki prisegajo na nizko uglašene kitare in groove. Osemstrunske kitare so resnično odmevale po dvorani. Skupina sicer ne komplicira kot kakšni djent bendi, ki so obsedeni s poliritmi. Kljub modernemu pridihu Morywa zvenijo precej surovo. Z vokalom celo malce spominjajo na kanadske Ion Dissonance, le da tu ni poudarka na kaosu, temveč je v ospredju groove, ki vpleta elemente death metala. Pri Morywi se sedaj čaka predvsem še na album, s katerim se bo pokazala malo bolj jasna slika, kam skupina cilja s svojim stilom.

Kot drugi so nastopili angleški death metalci Dyscarnate, ki so se v Slovenijo vrnili po devetih letih. Angleški death metal trio ima sedaj za seboj tri albume, v tem času pa je izpilil svoj stil. Seveda so še vedno jasni vplivi Dying Fetus in Misery Index, a vendar so se z zadnjim albumom With All Their Might malo bolj definirali, ko so začeli poudarjati več groova v stilu Gojira. Kar so Dyscarnate ponudili, je bila zvrhana mera agresivne godbe, ki je bila podkrepljena z dvojnim vokalnimi napadom, hitrimi kitarami in bobni. Za pohvalit je nedvomno vokal kitarista in basista, ki sta predvsem razumljiva in nista usmerjena na nerazumljivi krulež. A Dyscarnate od zadnjega albuma ne stavijo zgolj na hitrost. Najde se kakšna umirjena pasaža, več je groova, predvsem pa je vse skupaj prispevalo k temu, da so Dyscarnate zelo raznolika skupina, ki po eni strani zna brutalizirat kot Dying Fetus, obenem zna tudi umiriti zadeve. Manjkala je seveda kakšna starejša skladba, a vendar so Dyscarnate svoj nastop opravili presenetljivo dobro, čeprav je bil obisk šibek, zvok pa tudi ni bil ravno zadovoljiv.

Fleshgod Apocalypse so tudi redni povratnik na slovenske odre. Nič nenavadnega. Skupina pridno ustvarja nove albume in z vsakim letom pridobiva na bazi oboževalcev. V ospredju je bil torej album Veleno, ki ga je skupina izdala po nekaterih kadrovskih menjavah. Fleshgod Apocalypse očitno nič ne spravi iz tiri, z vsakim letom so močnejši. Skupina je nastopala tudi z operno pevko Veronico Bordacchini, s katero je skupina pridobila na bolj pristnem nastopu v živo. Celota vsekakor funkcionira. V ospredju je bil bolj novejši material, ko je skupina dala v ospredje orkestracije, s čimer je postala ob Septicflesh glavno ime v simfoničnem death metalu. Fleshgod Apocalypse so nedvomno uigrani, tudi odrska prezenca je prepričljiva. A po nekaj skladbah je skupina zaradi vpletanja neštetih elementov zvenela preprosto baročno. Igranje skupine je opredeljeno kot tehnično, a na čase je zvenelo preprosto kičasto, kjer so od brutalnosti ostali zgolj še hitri bobnarski pedali. V samih skladbah sicer veliko dogaja, vokale prispevajo trije člani, poleg kruleža, so prisotni še spevni vokali basista ter operni vokali. Fleshgod Apocalypse delujejo z orkestracijami kot brutalna verzija Therion. Lahko bi se reklo, da celo pretiravajo. A kljub vsemu je skupina prepričala precej veliko občinstvo. Logično, saj so bile odigrane skladbe s skoraj vseh albumov. Ni bilo vseh favoritov, a sama forma skupine je več kot dobra, zato so s svojim nastopom ponovno opravičili svoj sloves.

Po brutalizaciji po italijansko je bil čas še za brutalizacijo po ameriško. Po slabe pol leta se je vrnila ameriška deathcore zasedba Whitechapel, ki danes predstavlja ene izmed glavnih predstavnikov v deathcoru. Z zadnjim albumom The Valley (recenzija TUKAJ) je skupina malce pokazala precej drugačno sliko s tem, ko je vpletla še spevne vokale. Deathcore namreč hitro lahko postane precej suhoparen, a Whitechapel so se s svojim eksperimentiranjem izkazali, da lahko pokažejo precej več manevra. Tudi tokrat je bil poudarek na aktualnem albumu, kar mogoče ni bila najboljša izbira. Skupina je namreč preveč poudarjala skladbe s čistimi vokali, s čimer je izostal kakšen favorit. Čez formo skupine ni kaj poreči. Izstopa seveda Phil Bozeman z globokim kruležem, pri mirnejših skladbah, kjer je v rabi speven vokal, pa se je umaknil v ozadje. To je tudi predstavljalo bolj emocionalen pridih. S tremi kitarami Whitechapel ustvarijo močno zvočno sliko, a kot kitarist še najbolj izstopa Ben Savage, ki skrbi za solaže in harmonije. Trenutni rekrut za bobnarsko baterijo Alex Rudinger je bila vsekakor odlična izbira. Rudinger igra metronomsko natančno in hitro, kar pa pripomore k boljšemu nastopu skupine. Kar je razveselilo oboževalce, so bile skladbe This Is Exile, Our Endless War in The Saw is The Law. Torej, znane skladbe skupine, a kakšne več se tudi ne bi branili. Povratek je vsekakor dobrodošel, Whitechapel so se izkazali, lahko bi bilo še za odtenek boljše.

Kanadskim »hyperblasterjem« Kataklysm se je v zadnjih 15 letih težko izognit, razen če ste živeli v jami. Skupina je namreč po Sloveniji igrala, ko so se koncerti odvijali še v ljubljanskem klub K4. Do sedaj je bila tu najmanj petnajstkrat. Kar je presenetljivo, da vseskozi Kataklysm pridobivajo nove oboževalce. Njihovi nastopi pa so odraz konsistentnosti in trdega dela. Tudi tokrat so Kataklysm pokazali, da so na odru kot dobro naoljen stroj. Leta trdega dela so se poplačala. Publika Kataklysm vedno toplo sprejme. Sicer pa skupina tudi z energičnim nastopom in dobro animacijo poskrbi, da se publika vedno odzove z divjanjem. Kar pa bi Kataklysm koristilo, bi bila osvežitev v repertoarju. Mogoče si je težko predstavljati nastop skupine brez skladb, kot so Cripled & Broken, As I Slither, Prevail, Shadows and Dust. A vendar ravno zaradi enih in istih skladb izpade nastop Kataklysm rutinsko in predvidljivo. Ekipa je sicer uigrana, bobnar Oli Beaudoin še vedno blesti s svojim hitrim in natančnim igranjem. A v ospredju so skladbe, ki imajo močan refren ali obilo melodike. Kljub bogati diskografiji je izbor skladb pri Kataklysm ravno obraten. Kataklysm sicer ostajajo znani kot skupina, ki zna narediti dober žur, a kaj več od njih se tudi ne more pričakovati.

Kot zadnji so na oder stopili Kampfar, ki so v Sloveniji nastopili poprej že na festivalu Metaldays ter po nekaterih klubih. Kampfar so letos izdal novi Ofidians Manifest, s katerega so predstavili tudi del repertoarja. Pri Kampfar je treba pohvaliti, da so imeli med vsemi skupinami najboljši zvok. Z glasbo pa pihajo na dušo ljubiteljem black metala. Kampfar stavijo bolj na preprostost, posebne jih dela predvsem vpletanje folk elementov, s čimer ustvarijo drugačno atmosfero kot klasične black metal zasedbe. Pri Kampfar je še posebej S kitarami in ritem sekcijo Kampfar poudarjajo bolj preprostost v stilu Taake ipd. Tudi tokrat je skupina pokazala, da ostaja suverena s svojimi koncerti, kar pa je predvsem odraz mnogih izkušenj.


Sobota, 30. 11. 2019

Ostal je še zadnji dan ter šest nastopajočih. Nastopila je nekaj poznanih skupin ter tudi kakšna, ki se skuša prebiti iz podzemlja. Med njimi so bili avstralski Copia. Skupina ima za seboj dva albuma, opisuje pa se kot alternativni metal, karkoli že to je. Pri skupini se je sicer zaznalo vplive metalcora, groove metala in nu metala. Nastop je bil kljub prazni dvorani zelo energičen, a sama skupina ni predstavila nič pretirano inovativnega, da bi dobili večji interes. A mnoge skupine so v svoji karieri izkusile, kako je igrati pred peščico obiskovalcev, tako da tudi za Copio je upanje.

V nekoliko višjo prestavo so prestavili finski heavy/thrash metalci Stam1na, ki jim je pod oder že uspelo privabiti nekaj več ljudi. Finci so glasbeno na trenutke spomnili na sorojake Children of Bodom, le da Stam1na besedila v celoti pojejo v maternem jeziku. To je za glasbeni žanr, ki ga igrajo precej neobičajno in tudi sicer v živo ni delovalo ravno najbolje; finščina v thrash metalu je v živo pač zveneli nekoliko nerodno. Fantom sicer ne gre dosti očitati – energija na odru je bila suverena, izvedba na nivoju (šale o finščini nekoliko manj) in slišali smo že marsikatero slabšo ogrevalno skupino.

Naslednji nastopajoči so bili prava poslastica za fene legendarne risane serije The Simpsons. V Bohinjski Bistrici so svoj čisto prvi evropskokontinentalni nastop dočakali ameriški Okilly Dokilly, ki igrajo “Nedal”. Ja, ime fenu serije pove vse. Okilly Dokilly so za svoj lik in delo vzeli verskega gorečneža Neda Flandersa z vsemi pritiklinami vred – zelenim volnenim puloverjem, roza srajco, očalci in brki. Okilly Dokilly so v, le dobre pol ure dolgem nastopu, poskrbeli za najbolj zabaven nastop festivala, poln poklonom seriji. Skupina vpeta nekje med HC, punk in metal je pod vodstvom “Head Neda”, ki je perfektno naštudiral lik Flandersa, povedala, da je vesela, da igra na tem “festarooniju”, publiko pa ves čas naslavljala z “neighbourinos”. Head Ned je publiko, ki je bend zelo toplo sprejela opozoril na nevarnost pretirane kinetične energije (beri: mosh) in da naj ne bomo kot v ZDA, kjer je publika v tem oziru Shelbyville (Springfieldu sovražno sosedsko mesto) za Shelbyvillom in naj soseda, ki prejme preveč kinetične energije poberemo s tal. Okilly Dokilly so svoj Reneducation nadaljevali tako, da so na oder prinesli Homerjev simbol, velik napihljiv roza krof, in zahtevali da ga publika uniči. Ko je Head Ned oznanil, da so na odru že precej žejni, je jasno nastopil čas za največji hit benda, ki ga je navdihnil famozni incident Phila Anselma, White Wine Spritzer, Okilly Dokilly pa so se poslovili Nothing At All. Med njim se je Head Ned preoblekel v tesno oprijet pajac, kar je navdihnila epizoda serije v kateri prav tak smučarski kombinezon nosi Ned Flanders, na veliko Homerjevo zgražanje. Reneducation je več kot uspel. Doodily.

Okilly Dokilly so poskrbeli za pravo vzdušje v dvorani, kar so morali obdržati tudi naslednji nastopajoči. Vrnil se je kvintet iz Detroita po imenu The Black Dahlia Murder. Skupino nekateri mediji opisujejo kot novi Cannibal Coprse. Skupina namreč redno izdaja albume in drži kvaliteto. Leta se jim še ne poznajo. Njihova godba je agresivna, a tudi melodična. V svoj repertoar je skupina uvrstila skladbe tudi s prvih albumov, kot so Unhallowed, Miasmo in Nocturnal. Slednji je skupino dvignil iz podzemlja in prav iz tega albuma je skupina odigrala presenetljivo veliko skladb. TBDM, ki so se v Sloveniji ustavili sedaj že petič, so eni uri predstavili brutalen in melodičen repertoar. Skupina namreč še danes predstavlja dobro kombinacijo švedskega in ameriškega death metala. Kar je bolj bistveno, da so še vedno dovolj uigrani in energični, da lahko s svojim nastopom prepričajo tudi tiste, ki jih ne poznajo. Pretirano se niti niso spremenili v zadnjem desetletjem. Kakšen kilogram in siv las več, a inštrumentalno zasedba še vedno diha. Kruleči in predvsem kričeči vokal Trevora Strnada pa deluje ohranjen. Zameri se jim lahko edino, da bi pri izboru skladb lahko malo manj igrali z zadnjega albuma Nightbringers, ki je izšel pred več kot dvema letoma.

Po melodični brutalizaciji po ameriško je bil čas finsko melodičnost s poudarkom na melanholiji. Na oder so stopili finski melodični death metalci Insomnium, ki so z zadnjim obiskom v Sloveniji napolnili Orto Bar v Ljubljani do zadnjega. Tokrat so imeli Insomnium za promovirat sveži album Heart Like a Grave, na kateremu je bil močan poudarek. Seveda je bil odigran tudi kakšen hit, kot npr. Through the Shadows, Ephemeral in While We Sleep. Pričakovano so Insomnium postregli s pravo mero melodike, manjkali niso niti počasnejši melanholični komadi, ki so naravnani bolj doom metalsko. S tem so Insomnium poskrbeli, da je bil njihov repertoar dovolj raznolik. Insomnium so tudi tokrat dobili več kot dober odziv. Prednje vrste so bile v gibanju, crowd surferjev je za koncert, ki nima ravno razsežnosti festivala, kar mrgolelo. Čez igranje skupine ni kaj poreči; basist Niilo Sevänen, ki skrbi za growl vokale, ne peša. Enako velja za kitarista Villeja Frimana, ki prispeva čiste vokale. Skupina je letos najavila, da je sprejela tudi tretjega kitarista, a tokrat je nastopala kot kvartet. Sama zvočna slika zaradi tega ni bila nič manj slabša, a nedvomno bi bila lahko bolj bogata. Koncert Insomnium je za marsikoga predstavljal vrhunec festival, zato so tudi za tem mnogi začeli zapuščati prizorišče.

Čast zaključiti festival je pripadla kultni ameriški crossover skupini M.O.D. (Method of Destruction, Okilly Dokilly pa so jih preimenovali v Method of Devotion) pod vodstvom neuničljivega Billyja Milana. M.O.D. so za konec, že pred precej izpraznjeno dvorano, postregli konkreten šus punka in thrasha, zaključenega z Billyjevim rjovenjem. Milano je med komadu ponudil še kup družbeno politične kritike, hita Get a Real Job in You’re a Fucking Dick, v drugi polovici pa kup S.O.D. klasik začenši z March of the S.O.D.

Tako se je z M.O.D sklenila četrta edicija festivala Winter Days of Metal, ki je bil sodeč po besedah organizatorja najbolj obiskana. Nabor skupin je bil raznolik in dovolj pester, da je pritegnil marsikoga. Vsekakor je vidno, da festival z vsako izvedbo pridobiva na ugledu in v naslednjih letih se lahko pričakuje še veliko od tega.

Tekst: Primož

Tekst Stam1na, Okilly Dokilly, M.O.D.: Rok

Fotografije, video: Sebastijan


Copia


Stam1na


Okkily Dokkily


The Black Dhalia Murder


Insomnium


M.O.D.

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki