Avtor: Primož Novak
Izvajalec: After The Burial
Založba: Sumerian Records
Izid: year_month
Trajanje: 41:24
Ocena: 4/5
Ameriška zasedba After The Burial je ena izmed prvih skupin na založbi Sumerian Records. Z izdajo prvenca Forging A Future Self se je založba definirala s tem, da stremi k bolj tehničnim skupinam, namreč ATB so pokazali precej izvirnosti v samem deathcoru, h kateremu so pristopili precej tehnično. Pojavili so se elementi t.i. djenta, ki pa takrat še ne bil popularen, niti o samem izrazu ni bilo govora. Skozi leta in sedaj s četrtim albumom so After The Burial postali pomemben predstavnik tehničnega deathcora skupaj s Born Of Osiris in Veil Of Maya. Torej, skupinami, ki mešajo djent in deathcore.
After The Burial so bili sprva definirani kot kombinacija Meshuggah in Unearth. Kljub očitnim deathcore elementom je skupina poudarjali precej kompleksne sinkopirane breakdowne, v samih riffih pa je bilo polno melodičnosti, prav tako velja za soliranje. In nekako se tega recepta držijo tudi danes. Še vedno ostaja en najbolje sprejetih albumov izdelek Rareform, s katerim so dobili konkretno prepoznavnost. S tretjim albumom In Dreams sicer ni bilo nič narobe, a ni bil tako prepričljiv kot Rareform. In sedaj z Wolves Within se je skupina po več kot treh letih vrnila, da popravi slabše odzive na In Dreams. Pa jim je uspelo?
Sprva so se pojavili koncertni posnetki skladbe A Wolf Amongst Ravens, ki je nedvomno obetal z vzorcem, ki je v nekaterih instancah spominjal na skladbo Bleed od Meshuggah. Predvsem pa je skupina dala vedeti, da je tokrat svoje osemstrunske kitare uglasila še nižje. Z drugo predstavljeno skladbo Of Fearful Man pa je dala vedeti, da ni pozabila na melodičnost, ki se kombinira s tipično udarnostjo, ki reprezentira kulminacijo z breakdownom. After The Burial so se vrnili, kot se spodobi. A pojavili so očitki. Sam zvok izdelka nedvomno ni najboljši. Verjetno je tu šlo za pritisk založbe ali pa je le posledica pretiranega eksperimentiranja. Miks je nedvomno čuden. Očitki so torej padali na sam miks, češ da bas kitara zveni višje kot kitare. Tudi sama moč zvoka je precej rezervirana. Ravno tako bobni zvenijo preveč umetno oz. kot je danes popularno, da so »narisani« s programom Toontrack. Verjetno je tu kriva produkcija kitaristov, tako da bi bilo za samo skupino bolje, da bi odšli h kakšnemu bolj sposobnemu producentu.
A treba je pohvaliti samo dodelanost določenih skladb. Dobro, prva skladba Anti-Pattern z repetitivnimi bobni in ne preveč domiselnimi kitarami ne daje kakšnega potenciala, a pri skladbah Pennyweight, Disconnect, Nine Summers, Neo Seoul se jasno sliši, da se je skupini odprl kreativni horizont. Predvsem je treba pohvaliti delo kitarskega dvojca Trenta Hafdahla in Justina Loweja. Sinkopiranih kompleksnih riffov, katerim se sicer očita, da so narejeni po eni struni, kar ne zmanjka. A po drugi strani Hafdahl morebitno monotonost razbija z raznimi melodijami in izjemnim soliranjem. Kot primer se lahko izpostavi outro solo v skladbi Disconnect. Sama udarnost se občasno pomiri s kakšnim suspenzom, kot je recimo izražen v skladbi Nine Summer, po katerem si Hafdahl spet privošči virtuozno soliranje.
Bobni in bas sicer niso šibka točka, a poudarek pri After The Burial je že od nekdaj na kitarah, kljub temu da je skupina ritmično zelo razgibana. Seveda pri današnjih djent skupinah ne gre brez vpletanja elektronike, kar odlično sovpada z močnimi riffi. Dober primer za to je skladba Neo Seoul. Na čase pa je lahko moteč vokal, ki s svojim kričanjem reže v ušesne bobniče kot pri kakšni black metal skupini. A na srečo Anthony Notarmaso bolj poudarja svoj renčeč, bolj hardcorovsko obarvan vokal.
Wolves Within se zaključi skorajda apokaliptično s skladbo Wolves Amongst Ravens, ki poudarja temačno atmosfero, narejeno s strani klaviatur, same kitare pa so uglašene najnižje na celotnem izdelku. Kljub precej ponavljajočemu vzorcu na tej skladbi deluje celota neverjetno prepričljiva zaradi same atmosfere ter povezanosti riffov.
After The Burial niso ponovili In Dreams, lahko bi se reklo, da so ga nadgradili, lahko pa bi se preprosto reklo, da Wolves Within predstavlja kombinacijo In Dream ter Rareform. Kljub očitkom temu albumu, metalcore, deathcore in djent sceni, se lahko potrdi, da After The Burial ostajajo posebneži. Niso monotoni kot marsikatere današnje djent skupine, ki zasanjane predeli vlečejo v nedogled, kot da bi želeli daljšo minutažo skladb, osladne imajo le nekatere melodije, vokal je agresiven, kitare pa so bazirane na moči. In ja, breakdowni so seveda prisotni, a so izvirni in kompleksni, le ne izstopajo tako močno kot na Rareform. Z Wolves Within poslušalec v dobrih 41 minutah dobi dozo agresivnosti, kompleksnosti in melodičnosti. Skupini zaenkrat še ni zmanjkalo idej, tako da si lahko tudi v prihodnje obetamo kaj zanimivega.
Zasedba
Anthony Notarmaso – vokal
Trent Hafdahl – kitara
Justin Lowe – kitara, programiranje
Lerichard “Lee” Foral – bas kitara
Dan Carle – bobni
Produkcija
Justin Lowe, Trent Hafdahl
Seznam skladb
- Anti-pattern
- Of Fearful Men
- Pennyweight
- Disconnect
- Nine Summers
- Virga
- Neo Seoul
- Parise
- A Wolf Amongst Ravens
