Kraj: Teatar & TD, Zagreb, Hrvaška
Datum koncerta: 04.06.2007
Število obiskovalcev: 250
Cena karte: 60/80 KUN
Woven Hand so postali pravi rock band in če se česa takšnega še pred nekaj leti v ljubljanskem Cankarjevem domu, ko je David Eugene Edwards nastopil s precej drugačno zasedbo od trenutne, niti ni dalo predvideti, je danes to precej ustaljena praksa.
Od prvotne koncertne zasedbe je ostal samo izjemni tolkalist Ordy Garrison, ki je takrat igral tako, da bi človek potreboval vsaj tri noge, da bi lahko sledil njegovemu ritmu, tokrat pa je namesto tistega kompleksnega, nekonvencionalnega igranja, vse skupaj nadomestil s takšno impulzivnostjo, da je bila aritmija vseskozi le korak stran. Mestoma je sicer škoda, da se ne poudarja več vseh detajlov, katere David Eugene mojstrsko prepleta na svojih studijskih kreaturah. Na albumih tudi zasije vsa njegova glasbena brezmejnost v pravem sijaju, saj se David Eugene še zdaleč ne omejuje zgolj na kitaro, ki je sicer le redkokdaj uglašena v standardni uglasitvi in na mandolino, kot zadnje čase to počne na nastopih. Prav nasprotno. V studiju poseže zares po vsem, kar mu je v dosegu rok, od najrazličnejših brenkal, godal in tolkal, ki zvenijo v njegovih rokah precej bolj indijansko, kot si je to možno predstavljati, do bandoneona ali koncertine in raznih umetnih zvočil. In ne dolgo nazaj je bilo velik del naštetega možno slišati tudi v živo. Vendar časi se spreminjajo in evolucija je prišla naravno.
Ne gre pozabiti, da je bil na začetku projekt Woven Hand izključno Davidov “otrok”, ki je nastal iz potrebe po ustvarjanju, ko v njegovi tedanji skupini 16 Horsepower ni šlo vse po načrtih. Bil je projekt, ki pa se je razrasel preko vseh pričakovanj in vseh stvari David Eugene preprosto noče več početi povsem sam. Že zgodaj se mu je pridružil že omenjeni Ordy Garrison, na klavirju ali orglah pa ju je spremljal že od samega začetka še Daniel McMahon, ki je igral že na prvem albumu Woven Hand (2002). Tako kot je David Eugene z vsakim novim albumom prodiral nekam globje v glasbeno sfero in je hkrati njegova glasba postajala vedno bolj temačna je začutil, da potrebuje več zvoka tudi na koncertih in tako je prišlo do današnjega glasbenega kvarteta z Davidom Eugenom Edwardsom na kitari in vokalu, Ordyjem Garrisonom na bobnih, drugo kitaro igra Peter van Laerhoven, mesto basista pa je zasedel sam Pascal Humbert.
A kljub temu, da zvenijo Woven Hand na nastopih zadnje čase precej bolj rockovsko, so vseeno poglavje povsem zase. In to je bilo očitno tudi tega večera, ko so pripeljali božjo besedo s hudičevimi usti v zagrebški Teatar & TD. In kje je najbolje začeti kot na začetku in končati na koncu. “Winter Shaker” in “Dirty Blue”, prva, uvodna in druga, zaključna pesem večera, vmes pa še deset drugih, takšnih, da so tisto uro in pol, prav gotovo nekateri že vlekli svoje ali izposojene čolne na bližnje vzpetine v pričakovanju vesoljnega potopa.
Ena najboljših lastnosti Davida Eugena, ne glede ali gre za povsem solističen nastop, za armagedonsko igranje 16 Horsepower ali pa za odkrivanje temačnih razsežnosti grešnih duš z Woven Hand, je ta, da se prav katarzično preda glasbi, kot da jutri ne pride nikoli več. Če da lahko od sebe v določenem trenutku samo travnato slamico bo to brez pomisleka dal, če lahko da celotno zemeljsko in nezemljsko kraljestvo, bo dal tudi to. O tem ni dvoma. Nikoli.
Še vedno sedi na svojem stolu skozi celoten nastop, čeprav se včasih zdi, da bi ga nekaj, nekakšna energija, ki ga obsede, najraje nekam vrgla. In še vedno poje skozi dva mikrofona, enega običajnega in drugega kardioidsko usmerjenega, ki mu še razširi razpon vokalne dinamike. Prav tako je zvok njegove električne kitare z votlim trupom v precejšnji meri podkrepljen s skoraj nenehnim tremolom, kar mu je daje zelo specifičen in prepoznaven stil igranja. Petrova kitara pa se zdi, kot da se giblje v povsem drugačnem glasbenem okolju, čeprav le redko poseže po vodilni melodiji, je nepogrešljiv. Z Davidom ustvarjata zvočne pokrajine z vetrovnimi odmevi v katerih Pascalov bas celotno stvar prizemlji ali pa jo kot kakšen potres ali zemeljski plaz spremeni v povsem nov svet v katerem lirične podobe zaživijo kot na kašni Boschevi sliki. S tem, da sunkoviti bobni cel čas prikazujejo, kakšna je bila geneza sveta ali pa morda še bolje, kakšen bo njegov konec.
Kot je bilo pričakovati se je predstavljeni materijal nagibal na zadnja dva albuma, Consider The Birds (2004) in Mosaic (2006), s poudarkom na slednjem. S prvih dveh so zaigrali le dve skladbi, z vsakega po eno oz. lahko obe z Blush Music (2003), saj se pesem “Your Russia” nahaja na obeh, v dveh precej različnih si izvedbah. Tu pa so zaigrali še tretjo različico, saj je bila podobnost s studijskima verzijama le v grobem okvirju, isto je bilo kvečjemu srce, saj je bilo telo povsem drugo. Podobnega pobega od standardne uniforme so bile deležne tudi vse preostale pesmi, saj so bile največkrat razpoznavne samo na podlagi malenkostnega glasbenega motiva, ki jih je izdajal, a še to zares samo občasno in povsem naključno. Morda, ampak samo morda, se je dalo pesem malenkost prej prepoznati s pomočjo fragmentov besedila, ki je bilo sicer tudi precej spremenjeno in zapeto v povsem drugačni obliki, kot smo ga vajeni z albumov. Vse skupaj je delovalo zelo “tu in zdaj”, kot da so forme na katerih so te pesmi zrastle le bežen in zares bled spomin nečesa, kar morda nikoli niti ni obstajalo nikjer drugje kot le v sanjah. In še te so bile vročične.
Kar nekaj pesmi se je začelo z nekakšnim uvodom, sestavljenim iz neke druge pesmi, ki je samo sebe samo nakazala. Ponavadi je teh nekaj uvodnih minut pripadalo samo Davidu, ki jih je v “navidezno” zamaknjenem stanju odrecitiral, kot nekakšno mantro ali pa kot pripravo na indijanski bojni ples, kar je naravnost sovpadalo z besedilom “Horse Head Fiddle”, prvim od dveh napevov skupine 16 Hosepower. “Hang my skull on the old larch tree, carve from its wood a two string fiddle. Cover over with the skin of my face, string my hair down the neck in place”. Vstopi celotna skupina, počasi, bolj kot grom in ne toliko kot karkoli človeškega, vendar ne nadaljujejo načete teme, pač pa se lotijo pesmi “White Bird”. Kasneje David začne s pravtako, naravnost srhljivim motivom “there’s a wolf in the piano, on the white keys. Teeth on the black. Dry bones under animal skin am I. No tears from this eye”, kateri pa se nikoli dokončno ne razvije v pesem “Into The Piano”, kot to nakaže, pač pa se kot anomalija spremeni v nekaj povsem drugega, v prej omenjeno “Your Russia”. In to predstavlja konec uradnega dela.
Ampak ga samo predstavlja, saj se David kmalu vrne. Povsem sam. Iz slabo osvetljenega odra se vseeno lahko razbere kretnjo, ki nakazuje razgretim poslušalcem nekaj kot “u redu je, dovolj bo. Tu sem. Tišina, prosim”. Izmed nekaj inštrumentov, ki se nahajajo ob strani si izbere mandolino. In že melodija… Gotovo najbolj znana melodija tistega večera. Melodija, ki zna zbuditi pokojne. Ampak ne gre samo za pesem, gre za celoten kult, ki se je naredil okrog skupine 16 Horsepower in nekaterih njihovih “zimzelenih” skladb. Ena izmed njih je prav gotovo tudi “Black Soul Choir” in prav ta je bila igrana. Čeprav komaj slišno, iz rohneče dvorane.
Ne bi bilo pošteno, če bi ostala nespremenjena, saj se konec koncev nikoli ne stopi v isto reko dvakrat. V refrenu je bilo mogoče slišati malenkostno spremembo, tistega moškega lažnjivca iz “every man is evil yes an every man a liar” je nadomestila ženska figura, “every man is evil yes an every girl a liar”. Zapeta pa je bila v prav trubadurski maniri, za nekaj trenutkov je postal David Eugene pravi mesija.
Medtem so se vrnili tudi preostali trije, očitno navdušeni nad glasno publiko. Brez večjega obotavljanja se prepustijo, da jih ponese še poslednja pesem, “This fear is only the begining, all for the loving hand. Yes I smile and I agree it is a good night to shiver”. “Dirty Blue” v vsem svojem sijaju. In lepo je videti vse štiri, kako očitno dobrovolojno ustvarjajo to kar ustvarjajo najbolje. In lepo je videti Davida in Pascala na istem odru. V isti skupini. Vsi skupaj pa so samo še enkrat potrdili, da Woven Hand niso samo še eni izmed mnogih, ampak, da prav zares zasedajo prav posebno mesto v panteonu glasbene umetnosti.
Setlista
Winter Shaker
Speaking Hands
Elktooth
Truly Golden
Deerskin Doll
Whistling Girl
(Horse Head Fiddle)/ White Bird
(Down In Yon Forest)/ Tin Finger
Swedish Purse
(Wolf In The Piano)/ Your Russia
———-dodatek—————-
Black Soul Choir
Dirty Blue
Galerija slik
