Kraj: Estragon klub / Bologna / Italija
Datum koncerta: 15.05.2008
Število obiskovalcev: 200
Cena karte: 20,00€
Yesss! Edinstvena in najbližja priložnost, da človek nastanjen v Sloveniji, prisostvuje koncertu hard rock legend Y&T se je ponudila v Bologni. Tekel je tretji dan mojega tridnevnega izleta v Italiji in kar krepko sem že čutil posledico teže ur neprespanih noči, ki so se zahrbtno seštevale na mojih plečih ter seveda prevoženih kilometrov. Okrog 18.00 ure je v klubu Estragon že bilo zelo veselo. Y&T so bili sredi pripravljanja odra za svoj nastop in ko sem se potikal zunaj kluba, sem lahko prisluškoval “sound checku” Y&T ter dveh italijanskih predskupin in si tako krajšal dolge minute preden, so se vrata Estragona (malo preko osme zvečer) tudi uradno odprla.
Ob 20.30 so že pričeli ogrevati maloštevilne v dvorani italijanski hard rockerji Planet Hard. Poznalo se je da so fantje še zelo sveži. Sploh pevec se je nekoliko nelagodno prestopal po odru in večkrat sramežljivo odskočil iz zooma mojega Canon G-7 foto črička. Možje so imeli sila dostojen zvok v svoje pol ure nastopa, predstavili so svoj sladko melodični hard rock izraz, igrali tehnično zelo lepo in korektno. Vendar seveda leži kamen spotike v razpoznavnosti. Nekaj več vložene energije v bolj nesramen izgled skupine na odru nikakor ne bi škodoval. Skladbe, ki nekako niso posedovale pravega energetskega fluksa koncertne izvedbe, znajo v prihodnosti pridno zrasti in Planet Hard imajo potencial, da se dodatno razvijejo in ponesejo svoj Bon Jovijevski ekspresionizem na višji nivo. Težava je le v razpoznavnosti, s čimer se otepajo mnoge mlade skupine, ki se odločijo za igranje hard rock glasbe.
Kot drugi so na oder stopili Markonee, katerih del koncerta sem izpustil, saj sem v tem času ravno opravljal intervju z g. Daveom Menikettijem (Y&T). Tudi ti Bolognjski dečki segajo zelo radi po izročilih AOR hard rock purizma kakih Def Leppard. Za razliko od Planet Hard se čuti, da Markonee že dalj časa obiskujejo koncertne odre. Tako so glede na predhodnike, uprizorili precej bolj prepričljiv, energetsko nabit nastop. Možje so leta 2006 izdali svoj studijski prvenec “The Spirit of Radio” s katere pa so zaigrali le Loved Land. S to skladbo so zaključili svojih 40 minut. Kdor skupino pozna, ni bil prav nič presenečen, ko se je ta lotila parodije na skladbo Divljih Jagod Motori, ki jo v svoji različici skupina imenuje Marconi. Ob tem se je nabralo tudi nekaj novega materiala, ki so ga predstavili s skladbami Cross Between The Lines, See The Thunder, Brand New Day, Native American, The Big “K”. Kvintet deluje na odru suvereno in samozavestno ter poseduje lepo mero hard rock dinamita. Problem je seveda isti kot pri predhodnikih Planet Hard. V prepoznavnosti. Na koncertu so mlajše skupine, ki se močno naslanjajo na “že izumljeno” še zanimive, medtem ko so lahko njihovi studijski albumi, zaradi pomanjkanja prepoznavnosti, povsem druga zgodba, ki zna sila dolgočasiti.
Okrog 22.00 ure je bil čas za točeno pivo. Birra piccola pomeni dobesedno “italijančka” – ali strokovno povedano PVC lonček z dvema decilitroma mletega hmelja. Za tri evre, sem si ga prvivoščil, misleč da bom dobil 3dcl. Narobe. No velika bira pa zavzema 4 dcl in jih šteje pet koščkov. Znova čudnega okusa, kar je potrdilo da pač Italija ni dežela točenih piv.
Y&T so kar dolgo odlašali, nemara v upanju, da se dvorana le nekoliko bolj napolni. Odvrtelo se je krepkih 40 minut čakanja, kazalec je pokazal na 22.30 in naposled udarijo možje na plano s Hurricane (album “Earthshaker”). Zares je bila velika čast videti Y&T na odru! Skupina sicer od leta 2003 znova vsako leto obišče Evropo, vendar pa moraš imeti srečo da to ni le sever Nemčije, Skandinavija in Velika Britanija. Šef in vodja, odlični kitarist Dave Meniketti, je deloval silno zagreto, kot da bi komaj čakal, da se znajde na odru. Na njegovi levi mu je družbo delal njegov dolgoletni kompanjon v skupini Phil Kennemore, za bobni je klofutal in plahutal Mike Vanderhule, desno od vodje Menikettija pa je stalo pravo presenečenje večera. Kitarist Stef Burns, ki se je skupini pridružil za vsega ta koncert v Bologni. To je bil edinstven trenutek. Meniketti je dejal, da se je moral njihov kitarist John Nymann odpovedati nastopu v Bologni z Y&T, ker je moral nujno domov v ZDA zaradi neodložljivih obligacij do svoje družine. Kot nalašč, kajti v Bologni je nastanjen Stef Burns. Potreben je bil le en klic. Kaj pa ima Burns veze z Y&T? Z njimi je posnel v desetih letih kot član zasedbe 4 studijske albume, trenutno pa je kitarist zasedbe Huey & The News in italijanske zvezde, samega presvetlega Vasca Rossija. Verjetno je organizator potihem računal, da se bo mogoče zaradi Rossijevega Burnsa tokrat z Y&T v Estragonu nabralo znatno višje število italijanskih ljubiteljev glasbe, a se je žal uštel. Komaj kakih 200 ljudi je prišlo v dvorano, ki prejme na oko kakih 2000 ljudi.
Menjava se Y&T sploh ni poznala. Burns je deloval v druščini, kot da nikdar ne bi nehal biti njen del. Celo odrska igra z Menikettijem, ko sta z ramo ob rami igrala duele dvojnih tercetnih harmonij, je delovala neverjetno skladno. Skupina je nadaljevala z Black Tiger in dodala k tej odlično Contagious. Prvo presenečenje večera je sledilo z Go For The Throat (“Open Fire”, 1985).
Kljub maloštevilnemu obisku, so v prvih vrstah ždeli resnični zagriženi oboževalci skupine, ki so obvladovali repertoar in prepevali verze z Menikettijem. Tako so zlasti zažigali klasični hard rock lomilci, ki na repertoarju Y&T nikakor ne smejo manjkati: Mean Streak, Midnight In Tokyo, Rescue Me, Summertime Girls, s fantastičnim solističnim uvodnim delom Stefa Burnsa, zaključna Forever in v dodatku Open Fire. Te je narod dobesedno med koncertom na ves glas zahteval od skupine.
Skupina je preusmerila glavnino repertoarja na svoja zlata osemdeseta leta in sicer je bil “Earthshaker” najštevilčnejše zastopan album (4 skladbe) z enkratno zaključno skladbo odigrano v dodatku I Believe In You, sledili so mu albumi “Contagious,” “Black Tiger” in “Down For The Count” s po tremi skladbami, medtem ko so odigrali iz verjetno svojega najboljšega albuma “Mean Streak” vsega dve skladbi. Skupina je prevetrila svoj avtorski repertoar praktično iz vseh albumov z izjemo prvih dveh in zadnjega “Endangered Species” (1997).
Zvok je bil med nastopom fantastičen. Možje so igrali na vso moč, izstopal je predvsem Dave Meniketti, ki je zažigal s svojimi fanatičnimi solističnimi predstavami, kjer sta v igranju prihajala še posebej do izraza neverjeten občutek in kontrola instrumenta, sploh pa se je v teh solo točkah še posebej iskril blues element pristnosti, ki je sicer pomemben del Menikettijevega glasbenega izraza. Mož je med koncertom preznojil samega sebe. Razlog več za to je seveda njegov vokal. Meniketti ima še vedno neverjetno ohranjen in svež vokal. Močan, s širokim razponom, odločen in avtoritativen. Meniketti izhaja močno iz bluesa in je izredno prepričljiv kitarist v postavitvi riffa in vnetljive kompaktne solaže, ko pa odpre še usta, je takoj jasno, kaj potrebuje zasedba kot je Y&T, da popolnoma vžge na odru. Ta Menikettijev dinamit je neobhoden za esenco skupine.
Celo vsestranski kitarski čarodej Stef Burns, ki je tehnično mnogo bolje podkovan kot Dave Meniketti, je na neki točki koncerta v šali dejal: “Tonight I’m in my Malcolm Young version.” To je pomenilo, da je pač možakar to pot v vlogi druge kitare. Vseeno je pred Summertime Girls dobil svojih pet minut, da razkaže v solo točki svoj bogati repertoar, ki ga kot glasbenik poseduje v malem mezincu.
Y&T so rogovilili v Estragonu celi dve uri in 10 minut. Odlična set lista, z dinamitom nabit koncert, vživeta publika pod odrom, predvsem pa se je čutilo, da je skupina željna igranja. Veliko igranja in nastopanja v živo. Meniketti je nekajkrat tako vživeto soliral, da si lahko dobil občutek, kot da noče prenehati s solažami. Fantje so maksimalno pritisnili na ves svoj plin, odprli ogenj, zanetili pravi hurikan v dovrani in v dobrih dveh urah potrdili, da ti prekaljeni stari lisjaki delujejo še vedno sveže in neukročeno. Igrali so na vso moč pred praktično prazno dvorano in se kar težko poslovili od odra.
Po koncertu so fantje prišli do štanda s prodajo uradnih spominkov, kjer so bili na razpolago obiskovalcem. Delili so avtograme, Dave pa je razdelil med ljudi, še nekaj trzalic, ki so mu še ostale. Bil je namreč prvi, zadnji in edini italijanski koncert te Y&T turneje po Evropi. In ne le zadnji v Italiji, pač pa zadnji v Evropi. Fantje obljubljajo svojo vrnitev že v septembru letos. Upajmo da res, kajti delujejo krilato navdihnjeni in željni nastopanja. Koncert v Bologni je bil odigran praktično brez napakice, nabit s pristno visoko rock voltažo in energijo. Natančno to po kar smo prišli tega večera v Estragon. Y&T ostajajo tudi po tem neomadeževani. Manjka le še kakšen novi studijski album skupine. Suma sumarum, je bil koncert Y&T v Bologni, eden izmed boljših koncertov, kar sem jih doživel v prvi polovici leta 2008. Nastop skupine je prevzel predvsem zaradi te pristnosti in resničnosti, ki jo seva četverec tako intentzivno in prepričljivo, ko se loti svojega repertoarja v živo. Vsepovsod je vladala le prava žlahtna rock energija karizmatičnih in še vedno neupogljivih rockerjev Y&T!
Set lista Y&T:
1. Hurricane
2. Black Tiger
3. Contagious
4. Go For The Throat
5. Dirty Girl
6. Meanstreak
7. Eyes Of A Stranger
8. Fly Away
9. Don’t Stop Runnin’
10. Midnight In Tokyo
11. Ten Lovers
12. Anything For Money
13. Pretty Prison
14. Rescue Me
15. Summertime Girls
16. I’ll Cry For You
17. Looks Like Trouble
18. Squeeze
19. Forever
—dodatek—
20. Open Fire
21. I Believe In You
Galerija slik
